Štafeto za »Dan mladosti« bodo mladinci tudi letos ponesli do Titovega groba

Verjetno ni ravno naključje, da bo prav danes, 25. maja v središču Ljubljane potekalo veliko praznovanje »Nosil bom rdečo zvezdo.« Rdeče zvezde vseh mogočih velikosti in oblik so se namreč v Ljubljani in v številnih mestih naše tedanje »širše domovine«, kot se je temu uradno reklo, predvsem mladi nosili dolga desetletja pred nastankom sedanje Slovenije. Vse do leta 1987. Vzporedno s temi praznovanji pa so študentje in »mladinci« predvsem v času socializma prirejali tudi koncerte in razna športna tekmovanja, ki so se še zlasti v osemdesetih letih seveda nujno končala tudi s takšnimi in drugačnimi »zabavami« in zabavami, ki so trajale pozno v noč in nemalokrat tudi do naslednjega jutra … 

Dan za koncerte in zabave mladih

Na današnji dan, 25. maja, so namreč predvsem »mladinke in mladinci« so v vsej nekdanji SFRJ mladinci in mladinke praznovali “Dan mladosti”, rojstni dan edinega dosmrtnega predsednika SFRJ Josipa Broza Tita. To seveda zelo dobro vem tudi zato, ker sem še kot učenec in dijak v tistem času v okviru različnih proslav udeleževal teh dogodkov. To so bili časi, ko smo s spisi na temo »Moja pot na naši skupni poti« in podobnimi, z recitiranjem partizanskih pesmi na proslavah ter prenašanjem »kurirčkove pošte« v okolici šol tudi samo krepili »duha bratstva in enotnosti vseh naših narodov in narodnosti.«

Vrhunec praznovanj (in zaklinjanj Titu, da nikoli ne bomo »skrenili z njegove poti«) je bila prireditev na stadionu JLA v Beogradu, kjer je tisoče mladincev, pionirjev in vojakov izvajalo telesne vaje, ponazarjalo različne like in tako simboliziralo zmago revolucije, prednosti samoupravnega socialističnega sistema, vrednote miroljubne koeksistence in neuvrščenosti ter pomen enakopravnosti narodov. Na koncu je predsednik Tito v dar prejel štafeto, ki so jo pred tem nosili mladinci po vsej Jugoslaviji. Nekoč jo je nosil tudi vrhunski atlet Miro Cerar, oče slovenskega (še) aktualnega predsednika vlade.

Ta ritual se je ohranjal vse do leta 1987, ko smo študentje na ljubljanski univerzi (UK ZSMS) zahtevali – konec tega rituala.

Da bi nazorno pokazali, kaj si o tem mislimo, smo na Kongresnem trgu, pred današnjim parlamentom in štiri leta pred razglasitvijo neodvisnosti Slovenije s sekirami iz hloda izdolbli »štafeto« in predlagali ostalim mladincem, da naj jo nosijo, če želijo.

To je bil tudi čas »plakatne afere«, ko se je izkazalo, da je bil najprej povsod hvaljen plakat za Dan mladosti narejen na podlagi – nacističnega plakata. Zelo provokativen je bil tudi plakat slovenskega oblikovalca Janija Bavčarja, narejen ob praznovanju Dneva mladosti leta 1987, saj se je lahko razumelo, da komunizem (rdeča barva) in »zvezda« nekako »nažirata« mladost, ki jo je simboliziral zelen list.

Zakaj je štafeta, kot izraz proslavljanja »kulta osebnosti« neprimerna za sodoben čas, sva s kolegom Silvom Zapečnikom tudi utemeljila v posebnem eseju, ki je bil še z nekaterimi podobnimi objavljen v posebni knjižici. Ogorčenje po vsej tedanji Jugoslaviji je bilo veliko, v Ljubljano so prišli novinarji iz vse Jugoslavije, toda pobuda iz Slovenije se je prijela in tako se je ta ritual – končal.

Prvo štafeto je Titu predal Mika Tripalo, tedanji predsednik CK Ljudske mladine Jugoslavije, zadnjo, sedem let po Titovi smrti, pa pionirka Rejmonda Bročaj iz Gnjilana predala Hashimu Redžepiju, tedanjemu predsedniku mladine Jugoslavije. Prva štafeta na pot krenila iz Kumrovca, vsako naslednje leto pa je začela potovanje iz drugega mesta in druge republike. Nosili so jo tudi potapljači, planinci, mornarji in padalci, najmanjše pa so nosili celo golobi pismonoše. V prvih 12 letih je bilo narejenih več kot 20.000 štafetnih palic, 10.286.500 nosilcev pa je skupaj preteklo 877.000 kilometrov.

Čeprav Jugoslavije ni več, se mnogi v vseh državah nekdanje SFRJ še zmeraj spominjajo tega dneva. Štafeta mladosti je tako na primer letos, kot poročajo Novosti, v sredo svojo pot začela v Virpazarju, v četrtek potovala preko Nikšića, Plužin, Šćepan Polja in Tjentišta ter nato svojo pot nadaljevala do Beograda. V Beogradu jo bodo položili k Titovemu grobu komunisti iz Nikšića. Ob himni »Hej Slovani« je v sredo zvečer pripotovala v Nikšić, prinesel pa jo je trinajstletni Aleksa Mumović, učenec sedmega razreda, v spremstvu Maše Stanišić.

Zadnjo štafeto je iz Slovenije odpeljala Komunala

Nekateri pripadniki komunističnih strank, borci in njihovi nasledniki vsakega 25. maja pogosto obiskujejo grob nekdanjega jugoslovanskega predsednika v Hiši cvetja v Beogradu in nanj polagajo cvetje in vence. V preteklih letih so tako na Titov grob polagali posebne štafete tudi iz Umaga, Rijeke, Bačkog Gradišta, Podgorice, BiH in Skopja. Te štafete – očitno je manjkala samo tista iz Slovenije – so bile nato dodane k zbirki štafet, ki so že v muzeju zgodovine Jugoslavije, ki hrani tudi številne druge eksponate, ki jih je v svojem življenju dobil Josip Broz Tito. Zaradi Dneva mladost” je Titova Hiša cvetja zmeraj odprta do šestih zvečer, muzej pa celo do desetih zvečer. Vstop v oba objekta je zaradi praznika tudi brezplačen.

Zadnja štafeta je bila iz pleksi stekla z osmimi kapljicami krvi. Slovenski mladinci smo v tem času že protestirali proti nošenju štafete kot “preseženemu ritualu socializma”. Ker je tedanja UK ZSMS pred Maximarketom, neposredno pred današnjim Državnim zborom organizirala tudi protestno “tesanje štafete” iz debla, ki je bila tudi po tesanju tako velika, da ni bila več primerna za nošenje, ta zadnja štafeta iz Slovenije nikoli ni odšla na pot. Dan po tesanju so jo z mesta obdelave odstranili delavci ljubljanske Komunale.

»Štafeta« iz grobo otesanega drevesnega debla je tako izginila, nekaj pa je vendarle ostalo; poleg spominov na čas, v katerem je nekdanja država sicer na napačen način slavila »kult osebnosti« tudi spoznanje, da so nekatere ideje, ki so se prav tako slavile tega dne – predvsem poudarjanje boja za svobodo, solidarnosti in socialne pravičnosti ter potrebe po enakopravnosti med narodi – ohranile svojo trajno vrednost.