Zakaj številne države sveta vse manj uporabljajo dolar in zakaj se bo ta trend nadaljeval tudi letos

Vse več držav nadomešča dolar kot globalno rezervno valuto in jo poskuša nadomestiti v medsebojni trgovini. Ta trend je že lani postal izrazit, nadaljeval pa se bo tudi letos.

V preteklem letu se je tudi na monetarnem področju zgodilo marsikaj. Vse bolj izrazita multipolarnost sveta se kaže tudi v trendu, ki je postal opazen – da namreč vse več držav nadomešča dolar kot globalno rezervno valuto in jo poskuša nadomestiti v medsebojni trgovini, vse to pa na različne načine.

Razlogov za to je veliko – od visokega zunanjega dolga ZDA do dejstva, da z uporabo dolarja države dejansko krepijo položaj ZDA. Številne države pa se dolarju izogibajo tudi zaradi sankcij ZDA, ki so jim podvržene. Poglejmo si torej nekatere razloga za ta novi trend.

Kitajska svojega obračanja hrbta dolarju ni obešala na velik zvon, je pa storila številne konkretne korake.  Banka Ljudske republike Kitajske redno zmanjšuje delež ameriških obveznic in dolarjev v svoji lastniški strukturi. Istočasno poskuša Kitajska svojemu juanu priboriti vlogo rezervne svetovne valute.

Juan je tako z britanskim funtom, japonskim jenom, ameriškim dolarjem  in evropskim evrom že del košarice valut mednarodnega monetarnega fonda (IMF). Kitajska si ob tem poleg pobude “Ena cesta, en pas” prizadeva za regionalno ekonomsko partnerstvo (RCEP), ki pokriva 16 držav s skupaj 3,4 milijarde prebivalstva in obsega predvsem države jugovzhodne Azije. Ta sporazum bi lahko nadomestil Trans-pacifično partnerstvo (TPP) iz katerega so nedavno izstopile ZDA.

Indija je kot šesto največje gospodarstvo sveta v sporazumih o nakupih orožja z Rusijo dolarje nadomestila z nakupom rubljev, z domačimi rupijami pa kupuje tudi iransko nafto. Na podoben način si izmenjuje denar z Združenimi arabskimi emirati.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je že v začetku lanskega leta pozival h koncu “monopola dolarja” v mednarodni trgovini. Turčija je s Kitajsko, Rusijo in Ukrajino že pripravila trgovinske sporazume v nacionalnih valutah in vojaško opremood Rusije kupuje z rublji. Turčija se je zato odločila tudi zaradi ameriških sankcij in zaradi različnih sporov z ZDA.

Tudi v Iraku si želijo v trgovini z Iranom, od katerega kupujejo plin, dolarje nadomestiti z “bartersko menjavo.” Enako pa velja za Iran, katerega triumfalna vrnitev na svetovno sceno ni trajala dolgo, saj je ameriški predsednik takoj po prevzemu funkcije izstopil iz dogovora o jedrskem sporazumu z Iranom. Iran zato orožje in hrano s svojimi partnerji v vse večji meri kupuje tako, da se izogiba dolarjem.

In na koncu je tu še Rusija, kjer uporaba dolarja seveda ni “prepovedana”, vendar je finančno ministrstvo Rusije lani prav tako naredilo vse, da do največje možne mere zmanjša obseg dolarjev med svojimi deviznimi rezervami. Nadomešča jih zlasti z zlatom, evri, juani in jeni ter drugimi valutami največjih trgovinskih partnerjev. 

Med vsemi temi državami pa je najpomembnejše ravnanje Kitajske. Predvsem zaradi njene velikosti.

Kitajsko pobudo, da devizna košarica Mednarodnega denarnega sklada (IMF) sčasoma kot svetovna rezervna valuta nadomesti dolar, v Financial Timesu ocenjujejo “kot predlog po odpravi dolarja kot svetovne rezervne valute.”

Kitajska narodna banka je namreč že pred leti predlagala, da bi košarica valut IMF (dolar, evro, jen in funt) sčasoma zamenjala dolar kot rezervno svetovno valuto.

Dolar bo seveda še dolgo ostal glavna rezervna valuta na svetu, vendar številni ekonomisti ocenjujejo, da je razprava o novi rezervni valuti, ki bi bolje odslikavala spremenjene razmere v svetu vsekakor legitimna.

Na Kitajskem menijo, da je nesprejemljivo, da se svet zanaša na dolar kot na rezervno valuto, kar pomeni, da mora obdržati svojo vrednost, toda ZDA morajo istočasno zato, da bi lahko rešile svoje lastne ekonomske probleme, tiskati denar, kar bo dolgoročno devalviralo valuto.

V tem je bistvo kontradikcije.” Povedano preprosto: ZDA si danes “sposojajo” denar na račun celotnega sveta in svojo vlogo igrajo prav zaradi izjemnega položaja dolarja.

Medtem ko bi druge države s takšno politiko tiskanja dolarjev že davno bankrotirale, se proračunu ZDA to seveda ne more zgoditi, saj dolarje, ki jih natisnejo (in za natisnjen denar kupijo svetovne dobrine) države ne vračajo nazaj v ZDA, pač pa jih uporabljajo za medsebojno plačevanje in kot “rezervo”.

Vendar pa glede na velikanski dolg ZDA ni več verjetno, da bi dolarji dolgoročno lahko obdržali svojo vrednost, zato ameriški dolg dejansko ni več pokrit z višino letnega ameriškega bruto družbenega produkta.

Ameriški dolg je že presegel 20 (ameriških) trilijonov dolarjev. Ameriški dolg javni znaša tako 105,4 odstotkov ameriškega letnega bruto družbenega proizvoda (BDP-ja), čeprav tudi pri najbolj zadolženih državah praviloma ne sme preseči 60 odstotkov.

Ob tem se je potrebno zavedati, da je še posebej Kitajska v zelo nehvaležni vlogi, saj je v svetovnem merilu največja lastnica ameriškega dolga v višini 1138 milijard dolarjev. Samo v ameriških obveznicah ima zbranih okoli 29 odstotkov vseh ameriških obveznic.

Če bi dolar hitro izgubil vrednost, potem bi zelo upadle tudi kitajske investicije. Vendar bi prehiter “preklop” na druge valute prizadel tudi Kitajsko. Zato Kitajska poskuša spremembe izpeljati počasi, v rezervi pa naj bi imela še nekaj načrtov. Vendar pa je jasno, da se bo proces “dedolarizacije sveta” nadaljeval tudi v letu 2019. Na to pa bi se morali pripraviti tudi EU in Slovenija.