REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Bodo kitajske zlate rezerve res “ubile” dolar?

Bodo kitajske zlate rezerve res “ubile” dolar?

Kitajske reserve zlata bi po oceni RT-jevega Keiser Reporta  lahko že bile dovolj velike, da bi lahko “ubile ameriški dolar” in svetovnemu gospodarstvu omogočile “svet brez dolarja”.  

Ekonomski analitik Max Keiser je doslej že večkrat opozoril na dejstvo, da ZDA dolar uporavljajo kot sredstvo pritiska, oziroma celo kot “vojaško sredstvo” tako da svojo nacionalno valuto dejansko “militarizirajo.” In to zato, ker svetovni gospodarski sistem nima nobene druge rezervne valute, kar ZDA izkoriščajo in se pridno zadolžujejo – v škodo celotnega sveta.

“ZDA vsaki državi, ki se zanaša na dolarje ob prekomejni menjavi pošiljajo sporočilo, da to pravzaprav ni nekaj zelo varnega. In da morate najti alternative,” je ocenil Alasdair Macleod, analitik portala GoldMoney.com.

dolarji
Ker se z dolarji kupuje nafta, so še vedno nepogrešljivi v svetovni trgovini. Toda svet se počasi, toda zagotovo spreminja.

V tem smislu je omenil tudi vse večji pomen kitajskega juana za trgovanje med azijskimi državami. Po njegovi oceni prav zato Kitajska že zelo dolgo zbira zlato, da bi na ta način imela dovolj rezerv, s katermi bi lahko zavarovala stabilnost svoje valute. Po njegovih podatkih ima Kitajska že veliko več kot 1842 ton zlata, kolikor država uradno priznava. Po njegovih podatkih Peking razpolaga z okoli 20 000 tonami zlatih rezerv. In po njegovi oceni bi v primer, če bi kitajska pričela stabilnost juana braniti z zlatom to lahko “ubilo dolar” kot svetovno rezervno valuto.

Peking razpolaga z okoli 20 000 tonami zlatih rezerv

Te napetosti se skrivajo tudi v ozadju carinske vojne, ki jo je proti Kitajski sprožil ameriški predsednik Donald Trump. Napetosti med državama so vidne tudi na vojaškem področju. Ameriško obrambno ministrstvo izdaja redna poročila o kitajski vojski, v katerih opozarja, da kitajska vojaška moč skokovito narašča ter da bo kmalu dovolj velika, da si bo Peking morda lahko skušal prisvojiti sporna ozemlja, kot je Tajvan. Po oceni Pentagona so kitajski cilji glede uporabe naraščajoče vojaške moči “nejasni.” Kitajski vojaški izdatki naj bi po oceni ZDA znašali med 105 do 150 milijard dolarjev na leto, kar je dvakrat več kot pred desetimi leti.

Dolg ZDA merjen v odstotkih bruto družbenega proizvoda
Dolg ZDA, merjen v odstotkih letnega bruto družbenega proizvoda države. Vir: FED, Wikipedija

Pentagon trdi, da se z naraščanjem moči kitajske vojske spreminja ravnotežje sil v regiji, Kitajska pa naj bi naj bi razvijala tudi razvijala oborožitvene sisteme, ki lahko ogrozijo Tajvan, ki ga ima Kitajska za del svojega ozemlja. Kitajska naj bi v zadnjih letih pospešila obseg in transformacijo vojske, kupuje več sodobnega orožja na tujem, več denarja namenja za novo tehnologijo in izvaja korenite reforme oboroženih sil. ZDA naj bi bile danes še vedno povsem zmožne braniti Tajvan pred morebitnim napadom Kitajske, vendar naj bi bila Kitajska sčasoma sposobna priključiti sporna ozemlja, kot je otočje Spratly oziroma Paracel, ki si ga lastijo tudi Filipini, Malezija, Brunej, Indonezija in Vietnam.

Kitajski protimanervi
Litajska vse bolj krepi tudi svojo vojaško moč, razvija letalstvo in sile za hitre intervencije.

Ameriško obrambno mniniststvo tudi opaža, da naj bi Kitajska razvijala kapacitete velikega dosega, ki bi lahko imele učinek dlje od azijsko-tihomorske regije. Oblikovala naj bi se v silo, ki bo sposobna dobiti kratke intenzivne spopade proti tehnološko visoko razvitemu nasprotniku.

Na prvi pogled veliki kitajski izdatki za vojsko še zmeraj kar desetkrat manjši od letnih izdatkov ZDA

V Pekingu takšne ocene razumejo kot "surovo popačenje realnosti." Pentagon namreč rad zamolči dejstvo, da je tudi povečanje izdatkov za kitajsko vojsko še zmeraj na ravni držav kot so Japonska, Rusija ali Velika Britanija, ob tem pa ima Kitajska seveda neprimerljivo več prebivalstva. Vsi, ki opozarjajo na kitajsko nevarnost pa prav tako pozabljajo, da so tudi veliki kitajski izdatki za vojsko še zmeraj kar desetkrat manjši od letnih izdatkov ZDA.

Kitajska je sicer že pred leti dala pobudo, da devizna košarica Mednarodnega denarnega sklada (IMF) sčasoma kot svetovna rezervna valuta nadomesti dolar. Tečaj dolarja je takoj zatem padel, vendar si je kmalu opomogel. Financial Times je kitajski predlog takoj ocenil kot predlog po odpravi dolarja kot svetovne rezervne valute. S kitajsko pobudo v sredo načeloma strinjal celo direktor Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Dominique Strauss-Kahn – ki ga je nato nenadoma odnesel spolni škandal. Bil pa je prepričan, da je “razprava o novi rezervni valuti vsekakor legitimna.”

Juan
Kitajski juani imajo precej ton zlate podlage

Kitajski bankirji neprestano opozarjajo na finančne paradokse trenutnega sveta. Na primer na dejstvo, da se svet zanaša na dolar kot na rezervno valutu, kar pomeni da mora obdržati svojo vrednost, toda ZDA mora zato, da bi lahko rešila svoje lastne ekonomske probleme tiskati denar, kar bo dolgoročno devalviralo valuto.

V tem je bistvo kontradikcije.” Povedano preprosto: ZDA si “sposojajo” denar na račun celotnega sveta in svojo vlogo igrajo prav zaradi izmenega položaja dolarja.

Ameriški dolg je že presegel 100 odstotkov ameriškega BDP-ja, čeprav tudi pri najbolj zadolženih državah ne sme preseči 60 odstotkov.

Medtem ko bi druge države s takšno politiko tiskanja dolarjev že davno bankrotirale se proračunu ZDA to seveda ne more zgoditi, saj dolarje ki jih natisnejo (in za natisnjen denar kupijo svetovne dobrine) države ne vračajo nazaj v ZDA pač pa jih uporabljajo za medsebojno plačevanje in kot “rezervo”.

Vendar pa glede na velikanski dolg ZDA ni več verjetno, da bi dolarji dolgoročno lahko obdržali svojo vrednost, zato ameriški dolg dejansko ni več pokrit z višino letnega ameriškega bruto družbenega produkta. Ameriški dolg je že presegel 100 odstotkov ameriškega BDP-ja, čeprav tudi pri najbolj zadolženih državah ne sme preseči 60 odstotkov.

Ob tem se je potrebno zavedati, da je še posebej Kitajska v zelo nehvaležni vlogi, saj je v svetovnem merilu največja lastnica ameriškega dolga v višini 1680 milijard dolarjev. Samo v ameriških obveznicah ima zbranih 626 milijard dolarjev.

Če bi dolar hitro izgubil vrednost, potem bi zelo upadle tudi kitajske investiceije. To sicer “skrbi” kitajske politike, vendar so še naprej priprabljeni kupovati ameriške državne obveznosti. Toda istočasno očitno vse bolj razmišljajo tudi o oblikovanju nove, nadnacionalne valute, ki ne bi bila vezana na ekonomsko politiko nobene države.

Dolar, euro / ZDA in EU

Vendar bi prehiter “preklop” na druge valute prizadel tudi Kitajsko. Zato Kitajska poskuša spremembe izpeljati počasi, v rezervi pa naj bi imela še nekaj načrtov. Kitajska ob tem ni sama, saj je to idejo podprla tudi Rusija in to takoj potem, ko je ta predlog dal znani ekonomist George Soros.

Rusija je IMF-u že predlagala oblikvanje več “svetovnih valut”, ki bi lahko nadomestile dolar, v “košarici” pa bi bile valute glede na “težo” valute v mednarodni trgovini. Košarico bi tako sestavljalo 44 odstotkov vrednosti dolarja, 34 odstotkov vrednosti evra, 11 odstotkov jena in 11 odstotkov britanskega funta. Vendar ta predlog ni padel na plodna tla – in zato Kitajska vse bolj krepi zlato podlago juana. Nekaj podobnega pa počne tudi Rusija, ki prav tako kopiči zaloge zlata in prodaja dolarje.

Delite članek