Medijska revolucija: neizbežnost propada časopisne industrije in prevlade digitalnih medijev

Zakaj imajo novičarski portali, ki »izhajajo« na svetovnem spletu prihodnost in bralce ves čas pridobivajo, medtem ko v »klasični« časniki počasi, toda zagotovo izgubljajo bralce? trendi v razvitih državah in še posebej v ZDA kažejo tudi našo prihodnost.

Prihodnost tega, kar danes še imenujemo »časopisna industrija« bo namreč precej drugačna od tiste v preteklosti. To nam kaže tudi razvoj v »razvitem svetu«, za katerim Slovenija caplja praviloma kakšnih deset let. In spremembe, predvsem tam, kjer je bil svoboden tisk najbolj razvit, kažejo, da »klasični«, tradicionalni časniki, ki se tiskajo na »truplih dreves« nimajo več prave teže in prihodnosti.

To dokazujejo že številke. Število zaposlenih pri časopisnih hišah v ZDA je v zadnjem desetletju upadlo za 45 odstotkov, kaže raziskava ameriške agencije za delo. Še leta 2008 je bilo v časopisnih hišah zaposlenih 71.000 ljudi, lani le še 39.000. V panogi pa so rast števila zaposlenih zabeležili le pri – jasno - digitalnih medijih.

Velik upad števila zaposlenih v časopisnih hišah je tudi največji vzrok za splošen padec števila zaposlenih v medijih. Zadnji v vrsti tiskanih medijev, ki je napovedal množično odpuščanje je 100 let star ameriški tabloid New York Daily News. Tudi v tem tabloidu nameravajo v prihodnje prepoloviti število zaposlenih Po podatkih raziskave je število zaposlenih v medijih, kamor so vštete časopisne hiše, radio, televizija in digitalni mediji, v zadnjem desetletju padlo za 23 odstotkov, in sicer iz 114.000 na 88.000.

Rast števila zaposlenih so zabeležili le v digitalnih medijih. Tu se je število med letoma 2007 in 2017 povečalo za 79 odstotkov, in sicer z okoli 7400 na 13.000.

Število zaposlenih v televizijskih hišah je v desetletju ostalo dokaj stabilno, pri okoli 31.000 ljudi.  To kaže, da je najbolj na udaru prav časopisna dejavnost. Število zaposlenih je na radiu pa je z leta 2008 padlo do lani padlo za 27 odstotkov, in sicer s 4600 na 3300 v lanskem letu.

To v ZDA seveda sproža različne komentarje in predvidevanja. “Ali se spominjate časov, ko so bili časniki še iz papirja ? Se spomnite, ko so še imeli svoj zvok, ko ste jih zjutraj s tleskom spustili na svojo mizo ?”, se sprašuje eden od komentatorjev.

Ta in podobna vprašanja iz prihodnosti si že danes zastavljajo tudi številni bralci, novinarji in uredniki, predvsem v tehnološko najbolj razvitih državah, kjer je pogin klasičnih medijev v zadnjih letih najbolj opazen.

Prepričanje, da je to nekaj, kar je zelo oddaljeno od Slovenije, je varljivo. Čas, ki so ga v pokojni Avstroogrski potrebovali, da bi postavili tire od Dunaja do Ljubljane se je meril v letih, sodobna industrijska revolucija pa rekorde podira v mesecih, dnevih in urah.

V Veliki Britaniji je na primer Evening Standard, časnik s častitljivo tradicijo, ki ga je kupil ruski magnat Aleksander Lebedev (ki ga je rad bral še kot agent KGB-ja) postal - brezplačnik. Po ugotovitvah uprave je bila to še edina možnost za preživetje časnika – večji doseg in večji dohodki od reklam naj bi namreč finančno “pokrili” finančno luknjo, ki nastaja zaradi vse manjšega števila kupcev.

Enega izmed načinov, kako preživeti v dobi Interneta je pokazal tudi časnik Christian Science Monitor. Ukinil je časopisno izdajo. S tem so odpadli veliki stroški tiska, novinarje pa so raje zaposlili z objavljanjem člankov in novic na njihovi vse bolje obiskani internetni strani.

Njihov cilj je preprost – od letnih 5 milijonov obiskovalcev v petih letih prispeti do številke 25 milijonov obiskovalcev in si pridobiti še nove bralce, predvsem tiste z mobilnimi telefoni. Tiskana izdaja z najboljšimi analitičnimi članki izhaja le še ob koncu tedna.

Internet ogroža tudi mnoge druge medije v ZDA. V zadnjem letu je število naročnikov ameriških časnikov pada za 10 odstotkov letno. Leta 1990 so v ZDA časniki v ZDA prinašali 20 odstotne dobičke. Toda po internetni revoluciji je konec leta 2008 v časopisni industriji delalo le še 46 700 novinarjev. Nato pa se je to število zmanjšalo še na 39 000, dobički pa so upadli.

Prihodki od internetnega oglaševanja so se sicer povečali za 19,3 odstotka, na 796 milijonov dolarjev. Ker pa je oglaševanje v medijih padlo za 10,02 odstotka na 10, milijard dolarjev to pomeni, da so samo v enem letu tiskani mediji v ZDA izgubili milijardo dolarjev, česar počasen vzpon “online” oglaševanja seveda ne more pokriti.

Posledice so dolgoročno lahko slabe tudi za družbo. Manj novinarjev pomeni tudi manj prodornih zgodb, več informacij iz zgolj enega vira, več površinskih člankov in manj pomembnih razkritij. Številni viri preprosto ne bodo več želeli govoriti z mlajšimi, neizkušenimi novinarji. Z vsakim časnikom, ki “umre”, izgine tudi kritičen glas te družbe.

Toda to je samo ena od plati zgodbe. Nekateri ameriški primeri kažejo, da imajo lokalni mediji in lokalne novice možnost, da preživijo. Specializirane informacije in informacije iz lokalnega okolja je namreč še vedno mogoče prodajati kot blago.

Anne Gordon, nekdanja direktorica časnika Philadelphia Inquirer trdi, da mora časopisna industrija potegniti “glavo iz peska”. V prihodnosti bodo časniki po njenem mnenju “samo eden od stotin, če ne tisočev virov, iz katerih bodo ljudje dobivali informacije”, aktivno vlogo novinarjev pa vidi manj v odkrivanju najnovejših novic “ (breaking news) in bolj v analitični strani – v njihovi razlagi. Močne novinarske osebnosti vidi celo kot “zvezde” in “eksperte” za določena področja.

Kje so torej rešitve? Eksperimenti z rešitvami so znani, čeprav doslej še nobena metoda ni bila popolnoma uspešna. Večina časnikov že preizkuša sistem “mikro plačil” za izbrane rubrike. Nekateri z novimi programskimi rešitvami omejuje brezplačen ogled časnikov preko njihovega iskalnika Google News na samo pet klikov na izbrano stran. Toda kot pravijo nekateri kritiki te odločitve – je pet klikov “povsem dovolj” za večino uporabnikov, ki si praviloma preberejo samo kakšnega od člankov, nato pa “deskajo” naprej.

Poseben poskus omejevanja prebiranja brezplačnih vsebin je sistem, ki ga ponuja Journalism Online, ki okoli 1000 založnikom omogoča, da preko njihove platforme naročnikom zaračunavajo ogled vsebin. Na podoben način svoje novice v paketih “premium” zaračunavajo že nekateri pomembni svetovni časniki. Uporabniki so sicer vse bolj pripravljeni plačevati tudi za novice na Internetu, vendar s tem uspevajo samo največji mediji.

Prav zato bo v prihodnje času potrebno iznajti nove, “hibridne” modele za obstoj in trženje časnikov. Poleg “zidov” za pomembne članke bo potrebno eksperimentirati tudi z “mikroplačili”, kjer si bo bralec najprej oblikoval svoj poseben “račun” in nato plačal nekaj centov za članek, ki ga bo želel prebrati. Zmagali bodo tisti, ki se bodo prvi napotili v pravo smer.