Lesena legenda: Vespa, še ena za v učbenik

Vespa je v skuterskem svetu model, ki je najbolj predelan, z največ dodatne opreme in z največ ljubiteljev po svetu. Videli smo že ogromno predelav in izpeljank: od potovalnih, dirkalnih, nakičenih do nezavesti in sedaj še lesene. Da, prav ste prebrali: kompletno ogrodje je narejeno iz lesa, samo pogonski del (+ osi, ležaji, pletenice in podobno) so kovinske. Ok, pa gume, pač ni Kremenčkov avtomobil.

Kreacija je nastala izpod rok mojstra Carlos Alberta, portugalskega moto navdušenca, ki ima zelo dober smisel in občutek za les.

Določeni sestavni deli so iz masivnega lesa, struženi ali drugače tesarsko obdelani, spet drugi pa iz vezanega lepljenega lesa. Le-ta ni občutljiv na naravno »dihanje« lesa, ima večjo nosilnost ter čvrstost. Seveda je les impregniran proti zunanjim dejavnikom, kot so voda, umazanija ter tudi kakšni oljni in bencinski hlapi.

Sama Vespa je impresivna iz več vidikov: kot umetniški izdelek iz lesa, kot prevozno sredstvo iz naravnega materiala ter kot unikatni izdelek domačega rokodelca. Kakor vzamete, vredna je pozornosti. Tudi iz naslova podrobnosti in tehničnih rešitev.

Kot zanimivost pa še malo zgodovine o legendi:

Rinaldo Piaggio je v Genovi leta 1884 ustanovil podjetje Piaggio. Bil je izjemno podjeten 20-letni mladenič. V začetku se ukvarjal z luksuzno ladijsko opremo, do konca stoletja pa je že izdeloval sestavne dele za železniške vagone, motorje in dele za tovorna vozila.

1. svetovna vojna

Na vihro 1. svetovne vojne je bil dobro pripravljen in proizvodnjo hitro preusmeril v izdelavo avionov in hidroplanov. 1917 je zgradil tovarno v bližini Pize, čez štiri leta pa še gospodarsko poslopje v Pontederi, kjer so v začetku izdelovali propelerje in motorne dele za letala, čez mnogo let, po 2. svetovni vojni pa je njegov sin Enrico v isti tovarni pričel z izdelavo prve Vespe.

Piaggiova tovarna je izdelovala izvrstna vojaška letala P108, ki so bila opremljena s štirimi motorji s 1500 KM. Med vojnama je tovarna izdelovala tudi potniška letala.

Enrico Piaggio

Obe tovarni, v Pizi in Pontederi sta bili avgusta 1943 minirani s strani umikajoče se nemške armade, kasneje ob zavezniškem bombardiranju pa celo zravnani z zemljo. Po vojni se je Enrico obrnil na zaveznike, ki so s strani nemške armade zaplenjene stroje uspeli vrniti iz Nemčije in mesta Biella v severni Italiji. Pričel se je proces obnove in Rinaldov sin Enrico je prevzel težko nalogo.

Povojno obdobje

Ob koncu 2.svetovne vojne je bila celotna italijanska industrija, ki se je v najhujših časih večinoma preusmerila v podporo vojaškim potrebam, močno zdesetkana. Ekonomsko je bila država na tleh. Infrastruktura je bila uničena, ceste večinoma neuporabne, kar seveda ni bila popotnica za razvoj avtomobilske industrije.

Enrico se je odločil, da opusti področje aeronavtike in energijo preusmeri v skladu s potrebami po sodobnem, času primernem prevoznem sredstvu za množice.
Idejno se oprl na predvojni model skuterja Cushman, ki so jih za ameriške padalske sile izdelovali v Nebraski. V severni Italiji jih je bilo veliko, saj so jih tu uporabljali za uničevanje cest in mostov v sovražnikovem zaledju.

Leta 1944 sta osnutek prve Vespe pripravila inženirja Renzo Spolti in Vittorio Casini. Imela je kontrolne ročice, prisilno zračno hlajenje, majhna kolesa in udoben visok sredinski del. Nosila je oznako MP5 (Moto Piaggio no.5), prijel pa se je vzdevek "Paperino" (Disneyev Racman).

Corrado D'Ascani

Enrico Piaggio je bil nezadovoljen z MP5, še posebej mu ni bil všeč visok centralni del. Za preoblikovanje je najel letalskega inženirja Corrada D'Ascanija, katerega so poprej kontaktirali že pri Innocentiju, a za projektiranje motornih koles ni bil navdušen, saj jih je smatral za umazane in nezanesljive.

Zato je pri svojem prototipu MP6 motor takoj prestavil bočno ob zadnje kolo in se s tem izognil mastni in umazani verigi. Vpeljal je tudi enostransko prednje vpetje, s tem pa zamenljiva platišča in rezervno kolo. Izognil se je sredinskega dela, zato je bilo sedanje na motor mnogo lažje. Prototip MP6 je ohranil prednji blatnik in zaje ščitno masko.

Vespa

Ko je Enrico videl ta prototip, je vzkliknil: "Sembra una vespa!" in novo ime je bilo rojeno. 23. aprila 1946 je nov motor Enrico Piaggio registriral na patentnem uradu Ministrstva za gospodarstvo v Firencah.

Patent ki je izhajal iz osnovne oblike, je dopuščal številne modifikacije, ki so sledile v naslednjih desetletjih. 

V osnovi so bila platišča 8 inčna (200mm), pokrov rezervoarja pod sedežem, kar je prihranilo strošek dodatne ključavnice, prednja maska pa je kasneje dobila  konkavno obliko in predal. Motor s prostornino 98 ccm je bil dvotakten, prenos na zadnje kolo pa je bil preko 3 stopenjskega menjalnika. Menjalna ročka je bila z menjalnikom povezana preko sistema kovinskih palic. 
Na vztrajnik, ki služi kot magnet za generiranje elektrike, so s pričetkom redne prodaje pričvrstili tudi vetrnico, ki je potiskala zrak na cilinder motorja in skrbela za hlajenje, s tem pa so izginile tudi reže na bokih prototipa MP6. Takšno rešitev imajo tudi sodobne zračno hlajene Vespe danes. Ime Vespa (brencelj) je dobro ponazarjalo zvok dvotaktnega motorja pod visokimi obrati.

Uradna predstavitev prve Vespa je bila aprila 1946 v Rimskem Golf klubu. Istočasno je bila predstavljena na naslovnici revije La Moto. Sprejeta je bila z zanimanjem, pa tudi s skepso. Prvih 50 jih je bilo narejenih v tovarni Pontedera.

Preko trgovske mreže Lancia je bilo v prvem letu prodano 2.484 Vesp, v naslednjem pa od 2.665-te do 18.079-te. Motor je pri 4.500 obr/min razvijal moč 4,5 KM. Cena osnovnega modela je bila 55.000 lir, verzija deluxe pa je imela ceno 66.000 lir. Imela je majhno porabo okoli 3 l/100km.

Model 98 je bila prva serijska Vespa. V bogato zgodovino se je vpisala z veliko začetnico.