Sesuli so Libijo, migrantov pa se otepajo: Italija obtožuje Francijo zaradi dotoka beguncev in migrantov v Evropo

Po strmoglavljenju libijskega voditelja Moamerja Gadafija leta 2011 v Libiji se je ta država spremenila v prizorišče kaosa, v katerem si različne dele njenega ozemlja lastijo različne lokalne milice. Vse to je samo ena od katastrofalnih posledic intervencij Zahoda v imenu »zaščite človekovih pravic«, ki so se klavrno končale.

Uničena Libija je odprla pot tisočem migrantom in beguncem, ki z njenih obal še naprej potujejo proti Italiji in od tam v druge evropske države. Doslej jih je to pot prečkalo že več kot 650.000. V zadnjem času jih je seveda precej manj kot na vrhuncu krize leta 2015.

Paradoksalno je, da je vse to napovedoval in trdil tudi sam Moamer Gadafi pred svojim padcem, vendar ga takrat svet ni jemal resno.

Zahodni reporterji, tudi slovenski, so ga slikali kot avtokrata in norca in si delili nagrade za novinarsko odličnost pri hujskanju k vojni, ko pa je libijska država propadla, so izginili iz prizorišča in preprosto prenehali poročati o posledicah »osvoboditve Libije.« 

Vse to lahko sedaj opazujemo tudi na primeru Francije in Italije, ki se danes medsebojno obtožujeta zaradi posledic neuspešne intervencije v Libiji, ki sta jo sicer obe državi podprli.

V Italiji imajo za najbolj odgovorno za sedanji položaj prav Francijo, ki je, kot poroča Sputnik, »prepričala članice zveze NATO, da naj se rešijo Gadafija.«

Gadafijeva vlada je imela pred intervencijo uveljavljene posebne sporazume z EU in je zagotavljala, da migranti iz obal Libije niso odhajali proti severu. Ko pa so francoski in tudi ameriški bombniki pomagali uničevati tanke in vojsko Libije, se je vse spremenilo. Libija je dobesedno razpadla v frakcijskih bojih, vpliv Islamske države, Al Kaide in drugih skrajnih skupin pa se je zelo povečal.

»Sedaj je zelo jasno, da se je ta država, Libija, znašla v tej situaciji zato, ker je nekdo, leta 2011, postavil svoje interese pred interese Libijcev in same Evrope. Francija je zato, iz tega zornega kota, vsaj deloma kriva,« je zapisala italijanska ministrica za obrambo Elisabetta Trenta na svoji strani Facebooka.

Predsednik italijanskega parlamenta Roberto Fico je bil še bolj neposreden, ko je dejal, da je »resen problem prišel iz Francije«. Oglasil pa se je seveda tudi namestnik italijanskega predsednika vlade in italijanski notranji minister Matteo Salvini, ki je za sprožitev vojne obtožil neposredno nekdanjega predsednika francoske vlade Nicolasa Sarkozya.

Številni Italijani se z nostalgijo spominjajo sporazumov libijske vlade in italijanskih naftnih podjetij o črpanju libijske nafte. Ob rušenju Gadafija pa se je na vse to preprosto pozabilo.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je po sedmih letih od nesrečne intervencije sicer priznal, da je bila ta intervencija »napaka.«

»Še se spominjam, kako so nekateri ljudje odločili, da se rešimo libijskega voditelja, ne da bi imeli načrt za prihodnost. Potisnili smo Libijo v situacijo brezzakonja, ne da bi imeli možnost, da jo popravimo,« je priznal Macron. Vendar je Macron istočasno pozabil dodati, da je imel zelo veliko zaslug za takšen rezultat tudi ameriški predsednik Barack Obama.

Danes se številne države sveta trudijo, da bi vzpostavile sodelovanje med dvema največjima centroma moči v Libiji – s strani OZN priznanega parlamenta in vlade v Tripoliju, ki jo vodi Fariz Saraj in sil general Khalfa Haftarja, ki nadzoruje vzhod Libije. Medtem pa različne tihotapske skupine še naprej izvajajo oblast v različnih delih Libije. Številni končajo celo kot sužnji.

Begunci iz ostalih delov Afrike potujejo proti severu, sporazumi evropskih voditeljev z različnimi libijskimi vplivneži pa so padli v vodo, ko so izigrali svoje obljube in begunce in migrante pogosto pustili kar sredi Sredozemlja. Obame in Sarkozya danes več ni v politiki – posledice njunih zgrešenih politik pa so še danes tu.