Prekratko in preplitko obdobje razkrivanja trgovine z orožjem: Janša je Slovenijo razoroževal že pred spopadi z JLA!

Stranka SDS je pričakovano sovražno sprejela napoved poslancev Svobode, ki so v zakonodajno proceduro poslali »Predlog zakona o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o nedovoljeni trgovini z orožjem in vojaško opremo v letih od 1991 do 1994.«

Jasno je, da razkrivanje teh podatkov ne bi koristilo njihovemu predsedniku, nekdanjemu obrambnemu ministru Demosove vlade, globoko vpletenemu v to dogajanje, ki se je vse doslej vedno uspešno izmikal svoji nesporni odgovornosti zaradi ravnanj, ki so privedla do kršitev resolucij OZN s strani Slovenije, s tem do zmanjševanja ugleda Slovenije, smrti številnih ljudi na Balkanu ter oškodovanja državne blagajne za izjemno velike količine denarja.

Končno se je nekdo zdramil in vložil predlog zakona, da se iz dokumentov o nedovoljeni trgovini z orožjem iz let 91-94, ko je Ivan Janez Jansha vodil obrambni resor, umakne oznaka tajnosti
Hvala poslancem SVOBODE za ta predlogpic.twitter.com/eLAcYrsIO7

— Tom Maček (@tom44232791) December 16, 2024

Poslanci Svobode Urška Klakočar Zupančič, Martin Premk in Branko Zlobko so v parlamentarni postopek vložili predlog zakona o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o nedovoljeni trgovini z vojaškim orožjem in opremo med letoma 1991 in 1994.

Predlog zakona prihaja v pravem času, saj nerazčiščena dejstva v zvezi s trgovino z orožjem v Sloveniji že desetletja sprožajo različne javne polemike.

Dvome v to, da bo ta zakon uspešen pa sproža precej »časovni okvir« zakona in dejstvo, da je v proceduro vložen po tako dolgem času, ko so nekatere pomembne priče dogajanja že pokojne.

Predlagatelji so kljub temu prepričani, da je tak zakon potreben.

»Čas je, da si o temah, ki še kar naprej razdvajajo naš narod, državljani sami ustvarijo svoje mnenje, imajo dostop do tega gradiva in da se zgodba enkrat za vselej konča,« je umik tajnosti z gradiva o trgovini z orožjem pojasnila Klakočar Zupančičeva.

Zakonski predlog določa, da se z namenom obveščenosti javnosti o vseh okoliščinah nedovoljenega izvoza, uvoza, tranzita ali posredništva v prometu z vojaškim orožjem in opremo Teritorialne obrambe oziroma Slovenske vojske, ki ga je izvajala Republika Slovenija v svojem imenu in za svoj račun v času od 18. julija 1991 do 29. marca 1994, in o vpletenosti takratnih nosilcev javnih funkcij in vpletenih posameznikov ne glede na določbe drugih predpisov zagotovi prost dostop do določenih dokumentov in gradiva o nedovoljeni trgovini z vojaškim orožjem.

V njem je navedeno tudi, kateri dokumenti se štejejo za dokumente o nedovoljeni trgovini z vojaškim orožjem.

Med njimi so uradne zabeležke pogovorov, poračuni plačil, poročila in dokumenti vlade, ministrstev, Sove in preiskovalnih komisij DZ-ja.

Vsi komaj čakamo, da se zadeve razjasnijo.

— komar, za druge Franci, tretji ponosni lastnik (@Komar4442) December 19, 2024

Po predlogu bi se preklicala tajnost podatkov oziroma rok nedostopnosti v dokumentih o nedovoljeni trgovini z vojaškim orožjem.

Predlagana izjema so dokumenti o nedovoljeni trgovini z vojaškim orožjem, ki vsebujejo podatke o prometu z vojaškim orožjem in opremo, ki ga ni izvajala Slovenija, ampak tuje države ali mednarodne organizacije, s katerimi je imela oziroma ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo v zvezi z izmenjavo ali posredovanjem tajnih podatkov.

Zaradi varstva zasebnosti in dostojanstva posameznika bi se varovali osebni podatki v dokumentih. Izjema bi bili osebni podatki nosilcev javnih funkcij in javnih uslužbencev, če so v zvezi z nedovoljeno trgovino z vojaškim orožjem, ter posameznikov, ki so za državne organe ali njihove predstojnike opravljali naloge v zvezi z nedovoljeno trgovino z vojaškim orožjem, razen če gre za osebne podatke prič ali prijaviteljev domnevnih nepravilnosti ali nezakonitosti njihovega ravnanja ali osebne podatke v izpovedih prič ali prijaviteljev.

Končno smo prišli tudi do tega dejanja!

— Tom Maček (@tom44232791) December 18, 2024

Dokumenti o nedovoljeni trgovini z orožjem, ki so javno arhivsko gradivo, morajo biti po predlogu zakona dostopni vsakomur, ki zahteva uporabo, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo arhivskega gradiva, še določa predlog zakona.

V predlogu zakona je navedeno, da bi s tem zakonom ne glede na določbe drugih predpisov omogočili prost dostop do dokumentacije in arhivskega gradiva o nedovoljeni trgovini z vojaškim orožjem, ki ga hranijo državni organi.

Predlagatelji so v obrazložitvi navedli, da je nedovoljeno trgovino z vojaškim orožjem in opremo v obdobju med letoma 1991 in 1994 v Državnem zboru preiskovalo več preiskovalnih komisij, vendar skorajda nobena ni dokončala svojega dela. »Po več kot 30 letih še vedno ni znan obseg orožarskih poslov iz 90. let prejšnjega stoletja kakor tudi iz tega naslova višina pridobljenih sredstev,« so zapisali. »Ob tem so dodali, da mnoge javne objave pričevanj vpletenih, dokumentov in izdaje knjižnih publikacij ostajajo brez pravega epiloga, prav to pa da je razlog, da se tema nenehno vrača v politično in medijsko obravnavo.«

Državni zbor je že aprila leta 2011 sprejel deklaracijo o umiku tajnosti z vseh takšnih dokumentov, v njej pa poudaril, da »ponavljajoča se politična razprava o trgovini z vojaškim orožjem, ne da bi javnosti omogočili prost dostop do teh dokumentov, ustvarja podlago za nenehne medsebojne obtožbe o vpletenosti, odgovornosti in krivdi«.

Na osnovi te deklaracije je vladajoča koalicija v času vlade Boruta Pahorja že predlagala zakon, da bi dokumenti o nedovoljeni trgovini z orožjem postali javni, ki je bil v prvem branju potrjen, nadaljnjo obravnavo pa so preprečile predčasne volitve.

Kot so še navedli predlagatelji, je kasneje informacijska pooblaščenka zagotovila dostop do nekaterih dokumentov, vendar pa so nekateri ključni javnosti še vedno nedostopni.

Po navedbah predlagateljev zakona so ti orožarski posli iz začetka 90. let povzročili, da se je Slovenija znašla med »državami, ki so zagrešile trgovino z orožjem, ki je omogočila teroristične napade Islamske države novembra 2015 v Parizu, v katerih je umrlo 130 ljudi«.

Tedaj je namreč več avtomatskih pušk kalašnikov, ki so jih v napadu uporabili islamski skrajneži, prišlo iz orožarske tovarne Zastava v srbskem Kragujevcu, kjer so bile izdelane še pred razpadom Jugoslavije.

»Kot so ugotovili v Zastavi, je šlo za sedem ali osem pušk jugoslovanskega tipa kalašnikov, ki so jih proizvedli v letih 1987 in 1988. Direktor Zastave je ob tem pojasnil, da so bile te puške del pošiljke, ki so jo dobavili vojaškim skladiščem v Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter Makedoniji. Po razpadu Jugoslavije pa so te države orožje prodale naprej,« so še navedli.

Ob tem bi veljalo spomniti na opozorila, ki jih je za Insajder podal Anton Peinkiher, ki je opisal dogajanje v času osamosvojitve Slovenije, kot ga je sam spremljal kor »insajder«.

V intervjuju smo ga vprašali, ali se danes, ko se govori samo o vojaški zmagi in bojih, »morda premalo poudarja zasluge tistih, ki so preprečili, da bi prišlo do še večjega razdejanja in žrtev« in »ali ni že čas, da se spregovori tudi o temnih plateh osamosvojitve, da se naredi malo bolj uravnotežena slika tega, kar se je zgodilo, kajti o tem se še vedno govori enostransko, kakor da obstaja neka zarota molka?«

Peinkiher je ob tem dejal: »Jaz sam že leta opozarjam in pišem, da Slovenija že 30 let skriva kronologijo vseh ključnih dogodkov tistih desetih dni in časa pred tem in zatem.

Na koncu je vendarle bilo mrtvih okoli 70 ljudi. Bilo je 44 mrtvih pripadnikov JLA in med njimi je bilo 31 mrtvih vojakov, mladeničev, nabornikov, skorajda še otrok. Ti ljudje so umrli zaradi storjene sile.

In glede na to, kar smo želeli doseči, sem prepričan, da bi v Sloveniji lahko dosegli  suverenost tudi tako, da ne bi bilo izstreljenega nobenega naboja, kaj šele, da bi bil kdo mrtev.

Ko se je iz tistega oklepnega transporterja en neoborožen vojak JLA reševal, ker je bil opečen, pa so ga še ustrelili in usmrtili. To je bil vojni zločin. V Trzinu je bil ranjen v roko tudi major JLA Rado Buljac, naš tajni sodelavec, naš človek v vrhniški oklepni brigadi. Ti ljudje niso nikogar napadali ali ogrožali, so pa komaj preživeli. In tam so umrli štirje vojaki JLA, še ne dvajsetletni naborniki... Prepričan sem, da bi v Sloveniji lahko dosegli  suverenost tudi tako, da ne bi bilo izstreljenega nobenega naboja, kaj šele, da bi bil kdo mrtev.

Če bi pravočasno izvedli osnovne vojaško-varnostne ukrepe. Ne pa, da sta Janša in Bavčar že 10. septembra leta 1990 pošiljala slovensko orožje, tudi protitankovske mine na Hrvaško iz Gotenice. Na Hrvaško so šli polni tovornjaki Čazmatransa, tudi milica je razoroževala Slovenijo.«

Točno tako. Trgovina z orožjem, je poskrbela, da je SDS vlada vedno lepo tiho pred Hrvati.

— Anton Žmavc (@ZmavcAnton) July 29, 2024

Tudi njegove besede kažejo, da je predlagani zakon res na mestu, hkrati pa je »prekratek« in preveč usmerjen le na trgovino z orožjem.

Anton Peinkiher je sicer upokojeni slovenski častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik, varnostni manager in gospodarstvenik, ki se je leta 1991 znašel na enem od ključnih položajev za osamosvojitev Slovenije.

Zaposlil se je namreč v Varnostnem organu (VOMO) RSLO, takratne oblike vojaške obveščevalno varnostne službe RS, na mestu vodje analitike in obveščevalnega dela. Od začetka leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije.

Dne 27. 06. 1991 ob 02.45 uri je kot dežurni VOMO MORS prvi obvestil Republiško koordinacijo RS, o izhodu tankovske enote 1. okbr JLA iz Vrhnike proti Ljubljani -  kar je bil dogodek, ki ga je ves čas napovedoval, Janša in ostali vodilni pa mu niso verjeli...

Kot kaže njegova navedba, je očitno, da sedanji zakon ne bi razkril, kako so Janez Janša in drugi razoroževali Slovenijo že leta 1990, nato pa so se »delali heroje« in trdili, da so Milan Kučan in ostali razoroževali Slovenijo zaradi prenosa orožja TO v skladišča JLA ob zmagi Demosa spomladi leta 1990 v Sloveniji.

2/ Prilagam dokument (faksdimile dokumenta) Urada kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Koper, iz katerega je mogoče razbrati, da je bil Janša že kot obrambni minister povezan z mafijo. V njem pod številko IB3036413 in z datumom 1. 9. 1993 v drugem odstavku piše: pic.twitter.com/YsjQ1zDIIA

— Apsurdistan (@jan40390330) December 17, 2024

Razkrivanje tajnih podatkov bi zato moralo zajeti najmanj obdobje od nastopa vlade Demosa leta 1990, njegov konec pa bi moral segati vse do Daytonskega sporazuma v BiH leta 1995 (konec vojne v BiH), če ne celo do Kumanovskega sporazuma leta 1999 (konec intervencije NATO proti ZRJ), če bi želeli res razumeti slovensko orožarsko vpletenost v jugoslovanske vojne.

Ob tem bi morali v nov zakon vključiti tudi razkrivanje vseh dokumentov o spopadih med JLA in obrambnimi silami Slovenije v letu 1991, saj so določena kazniva dejanja, na primer likvidacija pripadnikov JLA v Škofijah – ostala prikrita do danes.

Da je to res, smo ugotovili tudi v Insajderju, saj smo pri poizvedovanju na Vrhovnem državnem tožilstvu izvedeli, da slovenska tožilstva uboje v Škofijah, ki so sicer tudi predmet tujih kazenskih preiskav (v Srbiji) sploh nikoli niso obravnavala!

Žrtve in njihovi svojci v naslednicah SFRJ zato še danes čakajo na odgovore, ki so skriti v slovenskih arhivih.

O tem zločinu na Škofijah je Anton Peinkiher na primer dejal naslednje: »To je bil grozen zločin. Miličniki so prerešetali pinzgauer in pobili vojake JLA popolnoma po nepotrebnem. Iz zasede, iz nekaj metrov. Govori se, da naj bi bila najmanj dva tam ubita s streli v tilnik. To je vse prikrito.«

Kateri zakoni so slovenskim policistom dovoljevali strele v tilnik vojakom JLA, ki so prevažali kruh med »vojno«, tega ni doslej pojasnil še nihče.

O tem v Sloveniji ni bilo preiskav, ne obtožnic, čeprav vojni zločini ne zastarevajo.

In tega očitno ne bosta pojasnila niti notranji minister, ki je zavajal o svojem prestopu iz JLA v slovensko policijo kot tudi njegov izbranec, generalni direktor policije Senad Jušić, ki je bil izbran na položaj na nepravilen in nezakonit način, brez ustreznih vodstvenih izkušenj, na podlagi nekega policijskega pravilnika.

Od ljudi s takšnim nahrbtnikom seveda ni mogoče pričakovati, da bodo razkrivali nepravilnosti policije.

Predsednik vlade bi moral zato oba takoj razrešiti.

Lepo. Bravo, Mojca. :) Če bi bilo "gospe selfpromotion" res do otrok, bi lahko zadevo pač naredila brez kamer. S kočijo in celim enturažem. Res za otroke. pic.twitter.com/QnzXZSAwvj

— Tomaž Celestina (@t_celestina) December 20, 2024

Na podoben način so prikriti tudi vsi zapisniki zasedanj predsedstva in vlade, na katerih se je leta 1990 in 1991 odločalo o osamosvojitveni zakonodaji, katere rezultat je bil nato nastanek problema izbrisanih.

V času, ko se »osamosvojiteljem« (upravičeno) postavljajo tudi že spomeniki, z državnim odlikovanjem predsednice republike pa so bili odlikovani tudi izbrisani, bi moral biti tudi čas, ko bi se v Sloveniji razkrilo vse, kar je še nejasnega ali celo zločinskega iz časa slovenske osamosvojitve, ne pa zgolj dejstva o trgovini z orožjem.

Zakon bi bilo zato potrebno časovno in vsebinsko razširiti in vanj vključiti tudi razkrivanje dokumentov, ki vsebujejo indice ali dokaze o morebitnih kršitvah človekovih pravic v tem času.

Ko so 91 tega prevzeli oblast na demokratičnih volitvah, so pijani od oblasti, moči in denarja, pozabili na "čiščenje". Na položaje so postavljali svoje po Omanovem načelu, mešetarili s tujci, prodajali orožje, vračali premoženja, medtem pa so kopičili in privatizirali arhive...

— Janez Marinič (@JankoMarin) July 17, 2020

Pod črto - zakon bi se moral glasiti drugače.

Na primer tako: »Predlog zakona o zagotavljanju prostega dostopa do dokumentov o nedovoljeni trgovini z orožjem in vojaško opremo, vojnih hudodelstvih ter kršitvah človekovih pravic v letih od 1990 do 1995.«