»Počivaj v miru, transatlantsko zavezništvo 1945-2018«

Odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da odstopi od jedrskega sporazuma z Iranom in uvede carine na jeklo in aluminij je evropske države, članice EU prisililo v iskanje novih rešitev in samostojnost, kakršne Evropa vse doslej še nikoli ni poznala. EU oživlja poseben »statut proti sankcijam« oziroma zakonodajo, ki bo evropska podjetja zaščitila pred morebitnimi sankcijami ZDA. Članice EU namreč sporazum z Iranom, ki so ga ZDA enostransko prekršile, še naprej podpirajo. Zaradi novih carin na jeklo in aluminij pa pripravljajo tudi nove carine za ameriško blago v višini okoli 2,6 milijarde evrov.

Kako so ZDA izgnale EU iz raja

Toda ameriške sankcije, ki bodo v polnem teku od novembra letos, ne bodo prizadele samo ameriških podjetij, pač pa tudi vsa druga podjetja, ki bi sodelovala z Iranom. Tudi evropska. To pomeni nove kazni in prepoved nastopa na ameriškem trgu za številna evropska podjetja. In prav zato so velika podjetja, od proizvajalcev avtomobilov, energetskih multinacionalk do proizvajalcev avtomobilov, že začela zapuščati iranski trg. In to ne glede na obljubljeno evropsko »zaščito« podjetij, ki bodo poslovala z Iranom.

Vse to pa je temeljito zamajalo tudi odnose med ZDA in EU. Večina evropskih držav je tudi članic zveze NATO in ostajajo zavezniki z ZDA glede številnih skupnih interesov, toda na zelo nenavaden način imajo v zadnjem času evropski diplomati vse več stičnih točk tudi s Kitajsko in Rusijo.

Kljub temu da sta ti državi tarči stalnih kritik zaradi avtoritarnega vodstva in kršitev človekovih pravic je namreč res, da Kitajska in Rusija podpirata tako Pariški klimatski sporazum kot jedrski sporazum z Iranom, od katerih so ZDA odstopile. Rusija in Kitajska na podoben način kot EU vidita tudi reševanje številnih bližnjevzhodnih problemov, na primer palestinskega vprašanja. Vse to ustaljene »blokovske« predstave o današnjem svetu spreminja v zelo radikalnem smislu. Nekdanji zavezniki očitno lahko postanejo »nasprotniki« medtem ko so geopolitični nasprotniki ali vsaj »tekmeci« v nekaterih pogledih za EU zelo koristni »partnerji.«

Na ta spreminjajoča se razmerja v današnjem svetu v časniku Foreign Policy ugotavlja tudi James Traub, v članku z naslovom »Počivaj v miru, transatlantsko zavezništvo 1945-2018«.

»Atlantsko zavezništvo, zgrajeno za obkoljevanje Sovjetske zveze po koncu druge svetovne vojne je začelo umirati že ob koncu hladne vojne. Kar ga je obdržalo živega, je bilo manj povezano s strateško nujnostjo kot pa s skladnostjo vrednot – vrednot liberalnega sveta ob koncu hladne vojne. Sedaj pa je starejši partner te zveze v podobi ZDA izgubil interes za te vrednote. Zavezništvo je že bilo truplo, toda Donald Trump je zabil še zadnji žebelj v njeno krsto, ko se je odločil, da ZDA odstopijo od jedrskega sporazuma z Iranom,« piše James Traub. Po njegovi oceni je bila EU »izgnana iz raja«, ki so ga Evropi zagotavljale ZDA s svojo zaščito. Evropski politiki in strokovnjaki, s katerimi se je Traub pogovarjal o tem problemu se strinjajo, da si mora EU sama »zgraditi svoj dom«, manj prepričani pa so, »ali je Evropa pripravljena na to nalogo.«

Zavezništvo ZDA in članic EU je bilo zelo trdno v času humanitarnih kriz po letu 1990, toda enajsti september je pozornost ZDA dokončno usmeril vstran od Evrope. Po obdobju vladavine Georga W. Busha je ameriški predsednik Barack Obama pozornost ZDA usmeril proti Aziji, volivci v ZDA pa so nato želeli ZDA postaviti »na prvo mesto.« Po oceni Françoisa Delattreja, francoskega veleposlanika v OZN, je ameriška odločitev glede Irana trenutek, v katerem je določena »uni-izolacionistična politika«, torej politika, ki kombinira enostranskost (unilateralizem) z izolacionizmom. Delattre je za to skoval celo novo besedo »unisolationizem.« Dopušča možnost, da se bo zavezništvo EU z ZDA znova obnovilo, toda osebno meni, da je ta umik ZDA od Evrope »trajen«, saj se je »začel pred Trumpom in bo, bojim se, trajal tudi po njem.« To potrjujejo tudi besede nekdanjega ameriškega zunanjega ministra Johna Kerrya, ki je vodil jedrska pogajanja z Iranom in je opozoril, da bodo Trumpove odločitve »izolirale ZDA od evropskih zaveznikov.«

Udarec je toliko hujši, ker so v EU šeststranski sporazum (JCPOA) videli kot največji uspeh evropske diplomacije. Namesto nevarnosti vojn, ki jih je prinesla politika Busheve administracije, je ta sporazum omogočil mir in gospodarsko sodelovanje evropskih držav z Iranom. Sporazum je Evropo navdal z »velikim ponosom.« Za Evropo pa je bil tudi zelo koristen, saj so članice EU zaradi številnih beguncev, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda, bolj grožene kot ZDA.

Po drugi strani pa ZDA isto sporočajo Evropi. Nekaj ur potem, ko je bil imenovan za veleposlanika v Berlinu je Richard Grenell, novi veleposlanik ZDA v Nemčiji »tvitnil«: »Nemška podjetja, ki poslujejo v Iranu, naj takoj prekinejo z operacijami.« Sledil je nič kaj prijazen odgovor Wolfganga Ischingerja, nemškega diplomata, ki je odigral pomembno vlogo tudi na Zahodnem Balkanu. »Ric, moj nasvet, po dolgi veleposlaniški karieri je: pojasnjuj politiko svoje lastne države in lobiraj v državi gostiteljici – toda nikoli ne zapoveduj državi gostiteljici, kaj naj stori, če ne želiš imeti problemov. Nemci so pripravljeni poslušati, vendar bodo zavrnili navodila.« Neki drugi neimenovani evropski diplomat pa je po poročanju Politica dejal, da je ameriški »predsednik sprejel odločitev, vendar ta ne zavezuje evropskih partnerjev«, ter da evropski diplomati »ne sprejemajo navodil od naših ameriških partnerjev.«

EU bo morda morala ZDA obravnavati »kot sovražno silo«

Eden od evropskih diplomatov je na podoben način ocenil, da »ni prepričan, ali je za ZDA 'zahod' sploh še pomemben«, kajti »ko v ZDA govorite o evro-ameriškem prijateljstvu, izpadete največji bedak na svetu,« kajti »nihče v administraciji se za to ne zanima.« Mark Leonard, direktor Evropskega sveta za zunanje zadeve (ECFR) celo ocenjuje, da bo EU »morala obravnavati ZDA kot sovražno silo« in »uvesti protiukrepe zoper ameriška podjetja.«

Dejstvo, da so ZDA sedaj svoje ukrepe usmerile proti evropskim podjetjem, ni ostalo neopaženo v Evropi, ki je odločitev Donalda Trumpa po oceni Vox-a sprejela z »mešanico zmede in besa.« Francoski gospodarski minister Bruno Le Maire je za francoski radio dejal, da »ni sprejemljivo«, da želijo ZDA sedaj postati »ekonomski policist sveta.« Francija je namreč po njegovih besedah kar za trikrat povečala svoj trgovinski presežek z z Iranom v zadnjih dveh letih, sedaj pa imajo francoska podjetja samo »zelo kratko obdobje šestih mesecev«, da prekinejo z investicijami v Iranu. Po njegovi oceni bodo ameriški ukrepi imeli »hude posledice« tudi za velika francoska podjetja, kot so Total, Renault in Peugeot.

Na resne posledice ameriškega odstopa od sporazuma z Iranom opozarja tudi nekdanji ameriški predsednik Barack Obama. »Prepričan sem, da odločitev o odstopu od jedrskega sporazuma ta sporazum (JCPOA) spravlja v nevarnost in to kljub temu, da Iran sploh ni prekršil sporazuma. To je resna napaka. Le malo je zadev, ki bi bile za varnost ZDA bolj pomembne, kot potencialna razširitev jedrskega orožja ali možnost za morda še bolj uničevalno vojno na Bližnjem vzhodu. In to je razlog, zaradi katerega so ZDA v prvi vrsti izpogajale jedrski sporazum (JCPOA). Realnost je jasna. Sporazum deluje, to mnenje delijo evropski zavezniki, neodvisni strokovnjaki in trenutni obrambni minister ZDA James Mattis.

Sporazum je v ameriškem interesu in je v pomembni meri ustavil iranski jedrski program. JCPOA je primer, kaj diplomacija lahko doseže – njeni inšpektorji in režim preverjanja predstavljajo natančno to, za kar bi si ZDA morale prizadevati v primeru Severne Koreje. Še več, prav v trenutku, ko si prizadevamo, da bi se nam diplomatska pot s Severno Korejo posrečila, naš odstop od jedrskega sporazuma z Iranom grozi, da bomo izgubili sporazum, ki nam - z Iranom – omogoča prav tisti rezultat, za katerega si prizadevamo s Severnimi Korejci. Prav zato je napoved odstopa od sporazuma tako napačna. Odstop od sporazuma obrača hrbet najtesnejšim zaveznikom in sporazumu, ki so ga dosegli naši vodilni diplomati, znanstveniki in obveščevalci,« je zapisal Barack Obama in dodal, da vztrajno kršenje sporazumov zmanjšuje verodostojnost ZDA.

Nekdanji ameriški predsednik je prav tako poudaril, da se Iran dogovora drži in da se sporazum »ne bo končal«, kajti »prepoved, da si Iran pridobi jedrsko orožje, ostaja trajno v veljavi,« vključno z nekaterimi najbolj rigoroznimi inšpekcijami. »Brez jedrskega sporazuma z Iranom se bodo ZDA na koncu morda znašle s slabo, izgubljeno izbiro med z jedrskim orožjem oboroženim Iranom ali pa še eno vojno na Bližnjem vzhodu,« je opozoril Barack Obama.

Vse to so posledice, s katerimi se bo sedaj morala soočiti EU. Vendar je do resnične enotnosti članic v EU še dolga pot. Za to je potrebna bolj enotna zunanja politika, skupne oborožene sile, o katerih naj bi voditelji EU razpravljali že naslednji mesec in reforma območja evra. Za starejše državljane Evrope bo potreba, da se Evropa sama, brez ZDA spopada s svojimi krizami »nenavadno in neprijetno«, ocenjuje v FB James Traub, kajti za »duhovno tranzicijo bo potrebno veliko več časa kot za politično.« Nikakršnega dvoma pa seveda ni, da je Donald Trump s svojimi spornimi odločitvami zagotovo zelo pospešil ta proces.