REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pismo razočaranega - in srečnega - ameriškega vojaka: »Afganistan ni pomenil nič!«

Pismo razočaranega - in srečnega - ameriškega vojaka: »Afganistan ni pomenil nič!«Spomini na nočno moro: Ameriški vojaki v Afganistanu. Vir: Twitter

Po padcu Kabula v roke talibanov, skoraj brez enega samega izstreljenega strela s strani afganistanske vojske in policije so mediji hitro prikazali obup prebivalcev Afganistana.

Toda, kako se počutijo ameriški vojaki, ki so nekoč »gradili demokracijo« v tej okupirani državi?

Nekako tako, kot sovjetski, ki so jih prepričevali, da bodo državi pomagali, da iz fevdalizma preskoči v zlati vek socializma.

Eden od njih je v anonimnem članku, ki ga je objavila Laura Jedeed opisal, kako je sam doživel to intervencijo.

Sedaj se borimo s časom ob odhodu, tečemo za helikopterji, medtem ko se talibani širijo po Afganistanu kot gozdni požar.

Zgodba zelo dobro razkriva vse dileme, obupne izbire in težave, s katerimi so se okupacijski vojaki - tudi slovenski - soočali pri tej operaciji.  

»Kabul je padel. Amerika je izgubila svojo 20-letno vojno.

Nixon je želel - in dobil - svoj dostojen interval, časovni zamik med umikom ameriške vojske iz Vietnama in neizogibnim prevzemom Severnega Vietnama.

Afganistanski časovni zamik nikoli ne bo dostojen, vendar priznam, da sem pričakoval interval.

Sedaj se borimo s časom ob odhodu, tečemo za helikopterji, medtem ko se talibani širijo po Afganistanu kot gozdni požar.

Dobro se spomnim Afganistana.

Tja so me napotili dvakrat - enkrat leta 2008 in spet v letih 2009–2010.

Že tedaj je bilo očitno, da bodo talibani prevladali tisti trenutek, ko bomo odšli. In tukaj smo danes.

Mudžahedini
Mudžahidi. Vir: Twitter

Vem, kako slabi so talibani. Vem, kaj počnejo z ženskami in fanti. Vem, kaj bodo storili tolmačem in ljudem, ki so sodelovali z nami, to je grozno, slabo, vendar odhajamo in vse, kar čutim, je mračno olajšanje.

Spomnim se Afganistana kot prašne, sive nočne more kraja, polnega ponosnih, pogumnih ljudi, ki nas absolutno niso hoteli imeti tam. Obmetavali smo jih z najhujšimi žaljivkami, a bili so boljši od nas, pogumnejši, močnejši in pametnejši.

Tega se spomnim:

Spomnim se Afganistana kot prašne, sive nočne more kraja, polnega ponosnih, pogumnih ljudi, ki nas absolutno niso hoteli imeti tam. Obmetavali smo jih z najhujšimi žaljivkami, a bili so boljši od nas, pogumnejši, močnejši in pametnejši.

Spomnim se, da sem brskal po telefonih ljudi, ki smo jih pridržali, in našel posnetek za posnetkom bollywoodskih muzikalov, kjer so ženske prepevale na poljih rož. Le redko sem našel kaj obremenilnega.

Spomnim se, kako sem se smejal temu, kako neumni so bili ti Afganistanci, ker niso vedeli niti tega, da nismo Rusi, potem pa sem na koncu spoznal, da sem – neumen jaz.

Spomnim se, da sem skupaj z drugimi našel zlepljene propagandne posnetke iz sovjetske invazije in naše lastne operacije VečnoKarkoliŽe.

Spomnim se, kako sem se smejal temu, kako neumni so bili ti Afganistanci, ker niso vedeli niti tega, da nismo Rusi, potem pa sem na koncu spoznal, da sem – neumen jaz.

Spomnim se, kako so se morale Združene države Amerike vsako leto odločiti, kako bodo ravnale s polji opija.

Obstajalo je nekaj možnosti.

Polja bi lahko pustili pri miru, nato pa bi talibani prežakljali kmete in z njihovim denarjem kupili orožje.

Ali pa bi lahko iz letal bombardirali polja, nato pa bi se kmetje pridružili talibanom iz razlogov, ki so bili razumljivi.

Razstreljeno vozilo v Afganistanu  Vir: Twitter
Razstreljeno vozilo v Afganistanu. Vir: Twitter

Tretja možnost in tista, za katero smo se odločili, ko sem bil tam, je bila, da damo kmetom gnojilo kot spodbudo za pridelavo pšenice namesto opijevega maka.

Kmetje so nato gnojilo prodali talibanom, ki so ga uporabili za izdelavo eksploziva za improvizirane obcestne bombe (IED), ki lahko uničijo tudi milijon dolarjev vredna oklepna vozila MRAP in pohabijo vse v notranjosti.

Spomnim se, da baterij nismo smeli zavreči, ker so ljudje, ki so delali v bazi, presejali smeti in zbrali na stotine praznih baterij, nato pa jih povezali skupaj, da so imeli dovolj elektrike za eno samo iskro in z njo detonirali naboje improviziranih bomb.

Spomnim se izraza na obrazu moje sostanovalke, potem ko se je vrnila, ko je izrezala trupla dveh vojakov iz Humveeja, ki ju je razstrelila IED, za katero sem si vedno domneval, da je bila narejena z gnojilom iz kmetovega opija in je eksplodirala s stotimi porabljenimi baterijami.

Spomnim se, da baterij nismo smeli zavreči, ker so ljudje, ki so delali v bazi, presejali smeti in zbrali na stotine praznih baterij, nato pa jih povezali skupaj, da so imeli dovolj elektrike za eno samo iskro in z njo detonirali naboje improviziranih bomb.

Spomnim se afganistanskega otroka, ki je delal v DFAC-ju (kavarna), ki smo ga imenovali »Kavboj.« Vedno je nosil ta kavbojski klobuk in majico »Jaz sem z neumnimi«, ki mu jo je nekdo podaril, vedno z velikim nasmehom, srednješolske starosti.

Kavboj je bil dober učenec. Njegova družina, ki je delala v bazi, je bila neverjetno ponosna nanj. Želel je študirati v Ameriki. Toda ni bilo fakultet, ki bi vzele Afganistance, naš izobraževalni sistem je bil preveč usran. Ni bilo nobenega programa, ki bi pomagal otrokom, kot je on. To sem preveril.

Sprašujem se, ali je zdaj mrtev, ker nam je postregel s hrano in sanjal o nečem drugačnem.

Če je Kavboj mrtev, je umrl že zdavnaj in če je Kavboj mrtev, smo za to krivi mi, ker smo šli tja, kar je njegovi družini omogočilo, da nam zaupa, ko pa smo najmanj zaupanja vredni ljudje na planetu.

Ameriška krsta
Vir: Twitter

Uporabljamo namreč ljudi in jih nato zavržemo, kot da niso nič.

Vendar ne morem prenehati čutiti te mračne sreče, kajti končno, vi prasci, končno se morate soočiti s tem, kar je bil Afganistan vedno. Ne morete si večno lagati o tem, v kaj ste nas poslali.

In zdaj končno odhajamo in dogaja se predvidljivo.

Talibani vstopajo in vse jemljejo nazaj.

Vedno so to nameravali storiti, ker imajo eno stvar, ki je ne morete kupiti ali usposobiti, ker imajo potrpljenje in hladnokrvnost, ki si zasluži več spoštovanja, kot smo jim ga kdajkoli dali.

Jaz sem iz ekipe »Odjebite iz Afganistana«, ki je bila, kot me je danes opozoril prijatelj, vedno ekipa Talibanov. Njhova pa je ekipa Talibanov ali Ekipa Ki Ostane Za Zmeraj.

Tretje ekipe ni.

Tako sedim tukaj in berem te žalostne preklete članke in te grozljive objave na družbenih omrežjih o trpljenju v Afganistanu in grozovitosti ravnanj talibanov ter o tem, kako grozno je, da se to dogaja, vendar ne morem prenehati čutiti te mračne sreče, kajti končno, vi prasci, končno se morate soočiti s tem, kar je bil Afganistan vedno.

Ne morete si večno lagati o tem, v kaj ste nas poslali.

Nič več razstreljenih vojakov.

Ameriški vojaki v transportnem letalu  Vir: Twitter
Ameriški vojaki v transportnem letalu. Vir: Twitter

Nič več video posnetkov iz Bollywooda na telefonih, katerih lastnike pošiljamo bog ve kam.

Nič več hinavščine.

Nič več pretvarjanja, da to kaj pomeni.

Ker ne.

Ker vse to ni pomenilo čisto nič

Delite članek