REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Obdobje nerazuma: s cedilkami na glavi za enakopravnost in proti praznoverju

Obdobje nerazuma: s cedilkami na glavi za enakopravnost in proti praznoverjuŠpageti pošast

Enkrat naslednje leto bo Evropsko sodišče za človekove pravice moralo odločiti o na prvi pogled nenavadnem primeru – ali so bile kršene človekove pravice ženske, ki se čuti diskriminirano, saj na svoji sliki za osebno izkaznico na glavi ne sme nositi – cedilke.

Sodišče bo morda pri tej odločitvi združilo pritožbo Mienke de Wilde s pritožbo nekdanjega avstrijskega poslanca Niko Alma, ki kuhinjske pripomočke ponosno nosi na svojih dokumentih, vendar sedaj zahteva še več – da država tudi uradno prepozna Pastafarianizem – kot vero. Ki ji oba vernika sledita – kot religiji.

Vse skupaj pa od blizu spremlja Mike Arthur, ameriški režiser, katerega zabaven in predvsem izzivalen film »Jaz, Pastafarijanec« razkriva vse dileme povezane z eno od najhitreje rastočih »religij« danes.

V Sloveniji na cerkve Leteče špagetne pošasti precej spominja Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja, ki ima tudi lastno Sveto knjigo, v kateri je med drugim parlament poimenovala »hram koruptivnosti in izvirnega greha«.

Pastafarijanci so ljudje, ki verjamejo v Cerkev Leteče špagetne pošasti (Church of the Flying Spaghetti Monster), ki ji je novozelandska vlada že leta 2015 dala dovoljenje, da lahko izvaja legalne poroke.

Cerkev je nastala na podlagi kritike ameriškega verskega fundamentalizma.

Verniki verjamejo v božanstvo, narejeno iz testenin in mesnih kroglic, njihova dogma pa je - zavračanje dogme.

Gre za gibanje, ki zavrača kreacionizem in teorijo inteligentnega načrta.

Pravzaprav gre za civilno parodijo religije, čeprav pripadniki cerkve Leteče špagetne pošasti to zanikajo.

Nekateri izmed njih so celo tako goreči, da se v boju za svojo vero odpravijo na sodišče in zahtevajo, da jim dovolijo biti na uradnih dokumentih slikani z verskim simbolom, cedilom za testenine, na glavi.

V Sloveniji na cerkev Leteče špagetne pošasti precej spominja Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja, ki ima tudi lastno Sveto knjigo, v kateri je med drugim parlament poimenovala »hram koruptivnosti in izvirnega greha«.

Špageti monster
Špageti monster

Pred časom je Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja istospolne pare povabila, naj se »z zlatimi črkami zapišejo v zgodovino Slovenije in Evrope« in sklenejo prvo cerkveno poroko istospolnega para.

Kot so sporočili iz cerkve, so pred dvema letoma že poročili istospolni par v Zagrebu.

Že več let izvajajo tudi klasične poroke, imeli pa so tudi že ločitve.

Poslanstvo te uradno priznane verske skupnosti je zvonjenje s svetim Zvonom ter blagoslovljenima piskrom in ponvijo.

Sliko leteče špagetne pošasti so agnostiki in humanisti razstavili tudi v mestnem Kapitolu v Wisconsinu. Pri tem so se sklicevali na prvi amandma ameriške ustave, ki vsem dovoljuje izražanje vere.

Od kod razodetje za novo vero, nadsvečenik Rok Gros, pobudnik čaščenja blaženega zvonjenja, ne ve.

Maševanja imajo pred hramom korupcije – kje to je, si vsak vernik sam razlaga.

Zakaj vedno mašujejo pred državnim zborom, je ponovno stvar razodetja.

Dolžnost vsakega vernika je širjenje vere, sporočanje vseh razodetij ter »sveto zvonjenje.«

Omenjena verska skupnost je po zasnovi zelo podobna v tujini razširjeni cerkvi Leteče špagetne pošasti.

Podobno se dogaja drugje po svetu – toda celo na veliko bolj »uradni« ravni.

V mestnem svetu Pomfreta v New Yorku je Christopher Schaeffer, član Cerkve leteče špagetne pošasti med ceremonijo že imel na glavi običajno pokrivalo vseh pripadnikov te verske ločine – cedilo.

Spageti Monster

»To je samo izraz naše verske svobode,« je dejal novi poslanec mestnega sveta za časnik Observer in odkrito priznal, da je bila Cerkev leteče špagetne pošasti ustanovljena samo zato, da bi se norčevala iz uradnih religij.

Sliko leteče špagetne pošasti so agnostiki in humanisti razstavili tudi v mestnem Kapitolu v Wisconsinu.

Pri tem so se sklicevali na prvi amandma ameriške ustave, ki vsem dovoljuje izražanje vere.

V skladu z ameriško ureditvijo je pri javnih prireditvah verskega značaja potrebno policijo zgolj obvestiti o ceremoniji.

Študentska skupina je ob tem predstavila veliko sliko leteče špagetne pošasti, na kateri je pisalo, da je bila pošast skupaj z mesnimi cmoki »skuhana zaradi vaših grehov«, vernikom pa so predlagali čimprejšnji stik z njenimi »testenimi kraki, predno bo prepozno«.

Od brexita do Trumpa ploskamo slepi veri in dvomimo v to, kar se nam s številnimi dokazi razkriva na vsakem koraku.

Pod sliko njihovega božanstva je bil še naslednji napis: »Mislite, da je to neumno? Strinjamo se z vami! Verske ideje ne bi smeli promovirati v vladnih ustanovah. Podprite ločitev cerkve in države, ker to ščiti nas vse.«

V Novi Zelandiji sta na podlagi te vere Novozelandka in Britanec postala prvi uradno poročeni par s strani cerkve Leteče špagetne pošasti.

Prva pastafarijanska poroka na svetu je potekala na piratski ladji.

Nevesta in ženin sta bila od glave do pet oblečena v piratska oblačila, gostje pa so nosili preveze za oko in piratske klobuke.

Spageti monster

Novoporočenca sta si izmenjala prstana iz testenin in ženin se je zaobljubil, da bo, ko bo kuhal špagete, odslej vedno v vrelo vodo dodal sol.

»Kar nama je bilo v veliko veselje, je bilo to, da sva ljudem pokazala, da ljubezni in predanosti ni mogoče sklepati samo na predpisane načine v določeni cerkvi z včasih nepraktičnimi tradicijami in pričakovanji,« je še poudaril ženin, ki je bil vzgojen kristjan, a je prenehal verjeti pri svojih 17 letih.

Živimo v obdobju nerazuma. Ne cenimo več najboljšo idejo, pač pa najbolj glasno.

Vse skupaj pa niti ni tako neresno, kot se zdi.

Režiser Mike Arthur, ki tri leta spremlja svoje Pastafarijance je prepričan, da gre tudi za boj za načela in kritiko »nerazuma.«

»Živimo v obdobju nerazuma. Ne cenimo več najboljšo idejo, pač pa najbolj glasno. Od brexita do Trumpa ploskamo slepi veri in dvomimo v to, kar se nam s številnimi dokazi razkriva na vsakem koraku,« opozarja režiser.

»Problem je, da z racionalnostjo ne moremo več nasprotovati neracionalnosti. Ta ladja je odplula leta 2016. Ljudje danes več ne menjajo prepričanja, pač pa se vdajajo svoji neracionalnosti in če poskušamo dejstva, znanost in razum uporabiti zato, da bi se borili s tem proti nerazumnemu, potem nas to samo še bolj ločuje. Mogoče je čas za drugačen pristop,« sklene Mike Arthur.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek