Boris Johnson: muslimanke v burkah so kot »poštni nabiralniki«, muslimani pa so »zaostali zaradi islama«

Kmalu se bo novi, 55-letni predsednik britanske vlade moral soočiti s številnimi težavami in krizami in to že takoj, na prvi dan svoje vladavine.

Medtem pa v Veliki Britaniji opozarjajo, da gre za osebo, ki je tako ali drugače užalila mnoge – čeprav tudi zato, ker je včasih pač brez dlake na jeziku prvi povedal to, kar si mislijo nogi.

Boris Johnson je začel svojo kariero kot novinar, toda tudi po oceni svojih urednikov je menda »povsem nesposoben« za kakršnokoli resno delo.

Znan tudi po vrsti retoričnih biserov, ki so razdelili britansko javnost.

To bi lahko razmere v državi še zakompliciralo.

Januarja letos je Johnson sprožil val jeznih odzivov, ko je za ženske v burkah dejal, da so podobne »poštnim nabiralnikom« ali »bančnim roparjem.«

Glede islamskega sveta pa je dejal, da gre za države in del sveta, ki je »dobesedno stoletja za zahodom« in to – »zaradi islama.«

Še posebej veliko kritik je pritegnil njegov esej iz leta 2006, ki ga je odkril Guardian, v katerem je zapisal, da »mora biti nekaj v islamu, kar bi pomagalo razložiti dejstvo, zakaj v njihovih družbah ni bilo vznika meščanstva, nobenega liberalnega kapitalizma in zato tudi ne razširitve demokracije v muslimanski svet.«

Po oceni Johnsona so muslimani, kolikor bolj so zaostajali, postajali vse bolj vse bolj zagrenjeni, do točke, ko pravzaprav ni bilo nobenega kriznega žarišča v svetu, na katerega lahko pomislite – »od Bosne do Palestine do Iraka in Kašmirja – ki ne vključuje neke vrste muslimanskega maščevanja.«

Ko je hvalil sikstinsko kapelo, je Johnson dejal, da v muslimanski umetnosti ni ničesar podobnega in da to ni samo zato, »ker je to izven zmožnosti tehnične ga ustvarjanja islamske umetnosti, pač pa zato, ker je to teološko žaljivo za islam.«

Muslimanske organizacije so ga zato redno obtoževale, da mu manjka razumevanje islama. Kritizirali so ga tudi uporabniki družbenih omrežij in se spraševali, od kdaj je pogoj za predsednika vlade, »da je rasist.«

Ampak Johnson je bil podobno oster tudi do mnogih drugih. Žalil je celo Donalda Trumpa, ki pa mu je to hitro spregledal, Škotom pa se je zameril z zapisom iz magazina Spectator leta 2004, ko je kot urednik časnika dovolil objavo žaljive pesmi.

Ta pesem je Škote opisovala kot »črvivo raso« in kot »škrate v kiltih«, ki »onesnažujejo našo čredo«, zaradi česar bi jih bilo potrebno »zapreti v geto« in prepustiti »iztrebljenju.«

Maureen Fraser, direktor Komisije za rasno enakost na Škotskem je pesem, ki jo je napisal eden od članov uredništva, označil kot »zelo žaljivo in z besednjakom, ki razpihuje strasti.«

Pesem naj bi bila »nesprejemljiva«. Ini nenavadno, da samo eden od desetih Škotov meni, da bo Johnson dober predsednik vlade, medtem ko jih je 70 odstotkov prepričanih, da bo slab.

Lani je cela vrsta konservativnih poslancev s Škotske sprožilo pobudo, ki bi Johnsonu preprečila, da postane predsednik vlade, z imenom »operacija rit.«

Dejali so, da so jo tako imenovali zato, »da bi bilo povsem jasno, o kom govorimo.«