REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nujnost »obrambnega napada«: Putin z le enim vprašanjem razkril zgrešenost stereotipov o »ruski agresiji na Ukrajino«

Nujnost »obrambnega napada«: Putin z le enim vprašanjem razkril zgrešenost stereotipov o »ruski agresiji na Ukrajino«Putinu preostaja le še najboljša obramba - napad? Vir: Twitter, posnetek zaslona

Beremo znova: prvič objavljeno 02. 02. 2022.

 

Zahodna javnost zaostrovanje razmer med Ukrajino in Rusijo ocenjuje skozi precej poenostavljene »medijske leče« oziroma »kalupe.«

Toda zanimivo je tudi spoznanje, da tudi slovenska javnost večinoma precej nekritično »kupuje« iste ocene in poglede večinoma zahodnih, vodilnih (mainstream) medijev.

In to počnejo celo tisti, ki naj bi o mednarodnih zadevah vedeli nekaj več – in to spoznanje je precej strašljivo.

Če sodimo vsaj po redakcijskih komentarjih, zapisanih v ljubljanskem Dnevniku, Delu, mariborskem Večeru, režimskem SiOL-u in še nekaterih medijih, ki sploh premorejo mnenja – so te analize precej enostranske in poenostavljene.

Zanimivo je tudi spoznanje, da tudi slovenska javnost večinoma precej nekritično »kupuje« iste ocene in poglede večinoma zahodnih, vodilnih (mainstream) medijev.

Od tega ne odstopa niti zelo dolgovezen komentar upokojenega diplomata Mirka Ciglerja, ki ga je objavil ljubljanski Dnevnik in ostaja na ravni navajanja dejstev.

V večini medijev se sicer pojavljajo večinoma dnevne informacije, ko gre za pojasnjevanje vzrokov in posledic, pa se zadeve zelo hitro po eni strani zbanalizirajo in po drugi zapletejo.

Rusko ravnanje se pojasnjuje kot primer »ruskega neoimperializma« in poskusa, da se Vladimir Putin »zavrti v preteklost« in obudi Sovjetsko zvezo (Dnevnik).

Isto zgodbo ponavlja Večer, skozi besede Volodimirja Fesenka, »priznanega ukrajinskega političnega analitika in komentatorja kijevskega centra za politične študije Penta.«

Putin - pilot
Vladimir Putin. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Na vprašanje, kaj je vzrok sedanje krize »strokovnjak«, ob novinarju, ki njegovo razlago molče sprejme, izstreli kot iz topa: »To, da želi Rusija znova kontrolirati postsovjetska prostranstva.«

Putinovo ravnanje je popolnoma skladno s tem, kar nekatere teorije mednarodnih odnosov in predvsem velikih sil pričakujejo – na primer teorija 'ofenzivnega realizma.'

Po njegovi oceni tudi »ni enako, če nekdo zbira vojsko, drugi pa samo uvaža orožje«, kajti »Ukrajina ima vso pravico dobiti orožje od zaveznikov, saj bo to orožje ostalo v Ukrajini za obrambo in ne bo uporabljeno na tujih ozemljih.«

Nato sledi primerjava o tem, da je situacija podobna španski državljanski vojni, ko »republikanci niso dobili nobene pomoči, frankiste pa sta izdatno podprla Hitler in Mussolini. In je Franco zmagal.«

Sledi še ena analogija, namreč, da »Putin sedaj Ukrajini pošilja ultimate, kot jih je leta 1938 Hitler Češkoslovaški zavoljo Sudetov. Zahod mu je popuščal in vemo, kako se je končalo. Popuščanje je Hitlerja opogumilo, da je svet pahnil v drugo svetovno vojno. Zato se mi zdi prav, da zahod Rusijo odvrača tudi z grožnjami odločnih sankcij.«

Na prvi pogled všečno in preprosto – a zgrešeno.

Prvič, Putin ni Hitler in nič ne kaže, da bi imel vsaj podobne namene.

Drugič, njegovo ravnanje je skladno s tem, kar nekatere teorije mednarodnih odnosov in predvsem velikih sil pričakujejo – na primer teorija »ofenzivnega realizma.«

Velika sila na »svojem dvorišču« ne more tolerirati sovražnega zaveznika druge velesile. In pika.

Če se nevtralna država ali zaveznik spremeni v sovražnika, pa bi se lahko zgodilo to, kar predvidevajo ameriški obveščevalci (spodaj.)

Tretjič - sedanji ukrajinski domnevni »republikanci« namreč slavijo Stepana Bandero, človeka, ki je Poljake in Žide pošiljal v koncentracijska taborišča.

Njihovi simboli so »haklkrojci«.

Simboli domnevnih »fašistov«, ruskih upornikov v Donbasu pa so ruski ali celo komunistični.

In pri tem so manjšina v Ukrajini Rusi, ne pa Ukrajinci.

Toliko o analogijah.

V Večeru lahko preberemo nekaj podobnega.

Gre za še eno poceni analogijo, privlečeno za lase in neprimerno, a ljudem v Sloveniji zelo blizu in zato politično všečna.

Krim-Bal-rakete
Raketni sistemi Bal na Krimu in internacija ukrajinskih mornarjev. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Komentator nas miri, da Putin »nima namena napasti«, kajti  »to bi bil poskus okupacije suverene države, neprimerljiv na primer z vojno v Čečeniji in še najbolj podoben sovjetski invaziji na Afganistan.«

In razlog za obnašanje Rusije?

»Rusija si po neposrečeni avanturi s predsedovanjem Borisa Jelcina kot predputinovsko obdobje vidi sama, želi svetu znova dokazati, da je upoštevanja vredna velesila. Ne glede na to nima nobenega alibija za vdor v Ukrajino, razen seveda po jugoslovanskem scenariju s konca prejšnjega tisočletja, ko je odkrita velikosrbska politika širom po Balkanu 'zgolj ščitila srbski živelj.'« opozarja komentator.

Rusija, ki je ob razpadu Sovjetske zveze (SZ) v drugih državah pustila preko 20 milijonov Rusov naj bi torej leta 2022 nenadoma ugotovila, da jih mora osvoboditi?

Teza, ki zveni precej neprepričljivo.

Ob tem avtor pozablja, da so na podoben način kot je ravnala srbska politika ob razpadu SFRJ ravnale prav vse politične elite ob razpadu države.

Hrvaška politika si je prizadevala za združitev Hrvaške s Herceg-Bosno, Albanci so si prizadevali za združitev Kosova z Albanijo in delom Makedonije, Bošnjaki so si želeli unitarno BiH...

Hrvaška politika si je prizadevala za združitev s Herceg-Bosno, Albanci so si prizadevali za združitev Kosova z Albanijo in delom Makedonije, Bošnjaki so si želeli unitarno BiH in celo Slovenija si je vsaj na morju poskušala zagotoviti več, kot bi ji dalo mednarodno pravo. Vsi so želeli pod okriljem lastne države zbrati čim več pripadnikov lastnega naroda ali čim več ozemlja.

In celo Slovenija si je vsaj na morju poskušala zagotoviti več, kot bi ji dalo mednarodno pravo.

Vsi so želeli pod okriljem lastne države zbrati čim več pripadnikov lastnega naroda ali čim več ozemlja.

Za temi politikami so bile podobne geopolitične silnice, kar mnogim seveda zveni bogokletno, vendar je res.

Toda Rusija si vsaj leta 1991 ni prizadevala za nekaj podobnega, obnavljanje Sovjetske zveze pa ni uraden cilj Moskve.

Ne glede na to pa iste viže ponavlja tudi diplomat Vojko Volk v Delu: »Rusiji se očitno hudo kolca po sovjetskih časih, znova bi krojila usodo sveta.«

Absurdnost vseh te precej neposrečenih, preprostih, v bistvu pa popolnoma zgrešenih razlag in interpretacij ravnanja Rusije je v svojem zadnjem javnem nastopu pokazal sam ruski predsednik Vladimir Putin.

Putin: »Predstavljajte si, da je Ukrajina članica Nata in začne vojaške operacije. Bomo zato prisiljeni v vojno z Natom? Je kdo pomislil na to? Očitno ne.«

Putin je najprej, ob srečanju z madžarskim predsednikom vlade Viktorjem Orbánom pojasnil, zakaj po njegovem mnenju Zahod Rusijo dobesedno potiska v spopad z Ukrajino, ki si ga Rusija ne želi.

Nato je izstrelil en sam, a ključen stavek: »Predstavljajte si, da je Ukrajina članica Nata in začne vojaške operacije. Bomo zato prisiljeni v vojno z Natom? Je kdo pomislil na to?«

»Očitno ne,« je Putin po tednih stopnjevanja ukrajinske krize prvič komentiral napetosti med Rusijo in Zahodom.

Na kaj je ciljal, je seveda jasno: v petem členu Washingtonske pogodbe je zapisano, da je napad na eno članico zveze NATO napad na vse.

NATO in Ukrajina. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Ukrajina bi lahko -, če bi vstopila v NATO in bi nato Kijev sprožil vojno za Krim - zahtevala pomoč vseh članic zveze NATO.

Putin je pri tem opozoril na ključno zadevo: Ukrajina ima namreč v svojih doktrinarnih dokumentih zapisano, da si mora prizadevati za »osvoboditev« Krima. In tega slovenski diplomati in komentatorji ne omenjajo.

Rusija bi se morala umakniti – ali tvegati tretjo svetovno vojno.

Ruski predsednik sicer upa, da se bo dialog glede Ukrajine nadaljeval in se bodo izognili črnim scenarijem, vključno z vojno.

Toda pri tem je opozoril na ključno zadevo. Ukrajina ima namreč v svojih doktrinarnih dokumentih zapisano, da si mora prizadevati za »osvoboditev« Krima.

In tega slovenski diplomati in komentatorji ne omenjajo.

Toda svetlobna leta nad kvaliteto analiz slovenskih diplomatov so besede hrvaškega predsednika Zorana Milanovića.

Brez zadržkov je povedal, da so v ZDA in EU leta 2014 podpirali puč proti nkdanjemu predsednike Viktorju Janukoviču, kar je vir sedanjih težav, da je za vsem skupaj politika ZDA in da vse skupaj nima nič za opraviti z Ukrajino in Rusijo, pač pa dinamiko ameriške administracije.

Ter da je pri iskanju rešitev potrebno vzeti v obzir tudi ruske varnostne interese in da je drugačna pot nevarna.

Krim je seveda v roke Rusije prišel v trenutku, ko je bil s pučem v Ukrajini leta 2014 zrušen demokratično izbran ukrajinski predsednik, na oblast pa so prišli Zahodu naklonjeni politiki, ki so prejemali veliko pomoč od Zahoda in želeli Ukrajino spraviti v EU in NATO – zavezništvo, ki ni samo obrambno pač pa je tudi napadalno in vidi svojega sovražnika v Rusiji.

Rusija se je odzvala tako, da je (po referendumu!) anektirala Krim in podprla dve separatistični republiki v Ukrajini.

Šlo je za povsem racionalne varnostne in zunanjepolitične poteze.

Vojak Doneške republike Vir: Twitter
Vojak Doneške republike. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Za njimi je stalo prepričanje, da Ukrajina z nerešenimi ozemeljskimi spori ne bo mogla v NATO in da bodo ukrajinski Rusi preko avtonomije za Doneško (DLR) in Lugansko republiko (LLR) lahko obdržali Ukrajino izven zveze NATO.

Toda v sedmih letih je postalo jasno, da Kijev mirovnih sporazumov sklenjenih v Minsku ne bo spoštoval, pač pa bo poskusil po »hrvaškem receptu« ponovno »integrirati« uporniške republike z vojaško silo.

Rusija je v odgovor na meje poslala svojo vojsko.

Toda medtem se je geopolitična situacija še dodatno spremenila.

Izkazalo se je, da zahodne države, članice Nata nič ne moti dejstvo, da je Ukrajina nekoliko »amputirana«.

Članstvo ji ponujajo ne glede na spor z DLR in LLR na vzhodu države in ne glede na to, da ne nadzoruje Krima.

Ukrajina je do lani uspela priplezati celo do statusa MAP, do »akcijskega načrta za članstvo v zvezi NATO!«

Izkazalo se je, da zahodne države, članice nato nič ne moti dejstvo, da je Ukrajina nekoliko »amputirana«. Članstvo ji ponujajo ne glede na spor z DNLR in LNLR na vzhodu države in ne glede na to, da ne nadzoruje Krima.

To je bil za Rusijo hud alarm.

Če torej jutri ali pa čez nekaj let s sodobnim, zahodnim orožjem opremljena Ukrajina, članica zveze NATO gre v ofenzivo za osvoboditev Donbasa ali Krima – kaj v tistem trenutku torej čaka Rusijo, so se spraševali v Moskvi?

Odgovor je jasen – vojna z zvezo NATO.

Vojna s 30 članicami zavezništva, med katerimi imajo tri jedrsko orožje in po moči konvencionalnih armad presegajo Rusijo za nekajkrat.

Nekateri bojeviti ameriški politiki, ki jim v Washingtonu niti na pamet ne pade zaščita interesov Evrope, da se izogne vnovični svetovni vojni na Stari celini, so se te dni celo veselo razpisali o tem, kako od Rusije ne bo nič ostalo, če se bo zapletla z vojaško močnejšim silam Nata. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Nekateri bojeviti ameriški politiki, ki v Washingtonu niti ne razmišljajo o interesu Evrope, da se izogne vnovični svetovni vojni na Stari celini, so se te dni celo veselo razpisali o tem, kako od Rusije ne bo nič ostalo, če se bo zapletla z vojaško močnejšim silam Nata.

Toda -, kaj bo sploh ostalo od Evrope, kaj pa od planeta, če bo Rusija v tem primeru prisiljena uporabiti - jedrsko orožje?

Iz tega odgovora pa jasno izhaja tudi, zakaj je Rusija tako nepopustljiva danes in zakaj, iz povsem racionalnih razlogov, preprosto ne more odstopiti od svojih zahtev, saj bo sicer v prihodnosti še v veliko slabšem položaju.

Povedano preprosto – vojna v Ukrajini je katastrofa, ki bo slaba za vse.

Za Evropo, za Ukrajino, za Rusijo in ves svet.

Povsem racionalno, iz geopolitičnih razlogov je povsem jasno, zakaj bi bila vojna danes z Ukrajino za Rusijo veliko boljša izbira kot pa vojna z Ukrajino in ZDA ter zvezo NATO - jutri.

Toda povsem racionalno, iz geopolitičnih razlogov je povsem jasno, zakaj bi bilo ob sedanjem stanju, ko Ukrajina želi v NATO in ji pri tem pomagajo tudi druge členice zavezništva, vojna danes z Ukrajino za Rusijo veliko boljša izbira kot pa vojna z Ukrajino in ZDA ter zvezo NATO - jutri.

In v tem primeru ne bo dovolj zgolj delna okupacija, pač pa bo nujno uničenje Ukrajine kot samostojne države.

Putin je na to – zaman - opozarjal že Georga Busha.

Cena za to bo ogromna, tudi za Rusijo. Toda – le kaj ji še preostane?

Diplomatska pot, ki bi vodila vstran od pekla vojne je zato mogoča le preko sporazuma »Minsk 2« ali pa preko neke jasne zaveze, da Ukrajina (in Gruzija) ne bosta postali članici zveze NATO.

Širitev zveze Nato do leta 2009
Širitev zveze NATO do leta 2009. Nato sta pristopili še S. Makedonija in Črna Gora, Ukrajini in Gruziji pa je članstvo že obljubljeno... Vir: Twitter, posnetek zaslona

To bi bilo mogoče narediti celo na zelo preprost način, z obvezujočo izjavo članic NATO, da v svoje vrste ne bodo sprejemale držav, ki imajo nerešene ozemeljske spore z drugimi državami.

Pri tem pa bi se kot veljavno moralo šteti mnenje teh drugih držav – in ne tistih, ki hočejo v NATO.

Pravzaprav je škoda, da takšne izjave NATO ni sprejel že prej, ker bi v tem primeru tudi spor Slovenije s Hrvaško glede meje bil že davno rešen.

Ampak tega se slovenski diplomati, ki danes ponavljajo ameriške floskule o »ruski agresiji« v Ukrajini seveda niso pravočasno spomnili.

NATO se je odzval predvidljivo. Ruski predsednik je dejal, da je Zahod prezrl varnostne zahteve Moskve. V Moskvi po Putinovih besedah niso videli ustreznega upoštevanja treh ključnih ruskih zahtev glede neširjenja Nata, nameščanja ofenzivnih zmogljivosti v bližini ruske meje in vrnitve zavezniške infrastrukture v Evropi na stanje leta 1997.

Medtem pa so razmerje v proruskem Donetsku takšne (spodaj), da ukrajinska vojska - obstreljuje mesto in položaje upornikov.

Diplomacija sicer še ima nekaj časa. Morda nekaj tednov, morda pa celo več mesecev ali leto dni, če se bo Putin odločil, da s svojim odgovorom še nekoliko počaka.

Toda geopolitična logika je neizprosna. Če bo Zahod vztrajal – in upajmo, da ne bo – se ne glede na zelo visoko ceno Rusiji (in svetu) seveda veliko bolj »splača« začeti vojno v Ukrajini čim prej in še predno Ukrajina postane članica zveze NATO.

Ameriški plačanci se medtem že šopirijo na vzhodu Ukrajine.

In medtem ko šole v Donbasu praznijo zaradi alarmov, se ukrajinski vojaki učijo od britanskih kolegov kako uporabiti metalce ognja in protitankovske rakete, ki jih je tja poslala Velika Britanija.

Star pregovor, »kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri« bi se v primeru ruskega »obrambnega napada« na Ukrajino lahko izkazal kot povsem točen.

Kajti tretje svetovne vojne zaradi nekaterih vročekrvnih glav na Zahodu res ne potrebujemo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke