Migrantska kriza: države severne Afrike nasprotujejo načrtu EU o migrantskih centrih na svojem ozemlju

Evropska Unija se je junija letos dogovorila za »rešitev« migrantske krize. Rešitev je bila nujno potrebna tudi zato, ker je Angeli Merkel v njeni lastni stranki CDU-CSU zaradi neodzivanja na stalen dotok migrantov grozil pravi upor, tudi s strani bavarskega notranjega ministra, ostre zahteve pa je tedaj postavila tudi Italija, ki je grozila celo z vetom na sprejemanje skupnih odločitev EU.

Ena od rešitev problema je bila tudi načrt o ustanovitvi posebnih evropskih centrov za migrante izven EU. Dogovor je bil že tedaj brez jasnih obvez držav članic, da je vse skupaj obsojeno na neuspeh, pa se je izkazalo danes, ko je libijski zunanji minister zatrdil, da Libija nasprotuje ustanovitvi migrantskih, »ocenjevalnih« centrov, v katerih bi sicer ločevali migrante na dve skupini; na tiste, ki lahko kot begunci vstopijo v države EU in na tiste, ki jim to ne bi bilo dovoljeno.

Zunanji minister Libije Mohamed al-Taher Siala pa je za avstrijski časnik dejal, da ideji EU ne nasprotujejo samo v Libiji, pač pa tudi ostale severnoafriške države. »Vse severnoafriške države zavračajo predlog – Tunizija, Alžirija, Maroko in Libija,« je dejal za Die Presse.

Po njegovi oceni je v Libiji zaprtih okoli 30 000 nezakonitih migrantov. Libija naj bi si tudi prizadevala za njihovo vrnitev domov, toda »na žalost nekatere od teh držav – večinoma zahodnoafriške države – zavračajo njihov sprejem.«

Libija je poskušala varnost okrepiti nekoliko drugače, s sporazumi s Čadom, Nigrom in Sudanom. EU pa bi po njegovi oceni lahko pomagala z lahkimi patruljnimi vozili, helikopterji, droni in morda z nekaj lažjega orožja.«

Namesto za evropsko idejo »migrantskih centrov« si libijski zunanji minister prizadeva za to, da bi vse države severne Afrike okrepile nadzor na svojih zunanjih mejah. Pri tem pa celo v sami Libiji ni enotne oblasti – Siala je zunanji minister vlade nacionalne enotnosti (GNA), ki jo podpira OZN in ima sedež v Tripoliju, toda večina ostalega dela države je pod nadzorom različnih frakcij upornikov.

Tudi to je seveda rezultat zgrešene intervencije brez jasnega načrta, kaj storiti po padcu režima Moamerja Gadafija, v katerem so, ob ZDA, sodelovale tudi evropske države, predvsem Velika Britanija in Francija.

Načrt EU o migrantskih centrih v Afriki naj bi »zlomil poslovni model« tihotapcev z ljudmi, ki pošiljajo begunce in migrante preko morja proti obalam Italije (in v manjši meri Grčije), bil pa je tudi odgovor na zahteve Italije, ki želi, da si breme beguncev članice EU razdelijo bolj pravično, tako v finančnem smislu, kot tudi pri prevzemu določenega števila migrantov.

Vse skupaj pa je pomembno tudi za migrante, saj jih je po podatkih OZN samo v letu 2018 v Sredozemlju utonilo več kot 1700 migrantov. Kakšen bo odgovor EU sedaj, je še nejasno, toda sodeč po zadnjem srečanju, kjer se voditelji znova niso dogovorili prav nič, kakšnih novih rešitev očitno znova ni na vidiku.