Kaliningrad in plovba po Baltskem morju: potencialni sprožilci nove svetovne vojne

Svetovne politične, vse bolj pa tudi vojaške razmere, se vedno bolj zapletajo.

Tovrstni medržavni odnosi lahko eskalirajo iz političnih sporov v vojaške.

Ko se enkrat plaz vojne držav oboroženih z atomskih orožje usuje, ga je težko zaustaviti in vojna dobi svoj lasten zagon in zdi se, kot da bi imela svoje lastne cilje, interese ter potek, ki ga ni mogoče ne nadzirati, ne zaustaviti.

Da pride do oboroženega konflikta, je običajno potrebno imeti sprožilec.

Na svetu obstaja vrsta nevralgičnih točk, kjer lahko pride do konflikta. Nekatere so pomembnejše, druge nekoliko manj.

V pričujočem konfliktu v Evropi med državami NATO, Evropsko unijo, Ukrajino na eni strani in Rusijo, državami CSTO sta najbolj nevralgični točki Kaliningrajska esklava Rusije obkrožena z državami NATO in EU ter vprašanje svobodne plovbe po Baltiškem morju.

Da Ukrajine, o kateri vsi vemo vse, niti ne omenjamo.

Slika 2: Kaliningrajska esklava in Suwałki koridor (Suwałki gap)

Veliko je hrupa v zvezi z obema točkama, a le malokdo v biti razume, kako se lahko medijske dezinformacije, politično hujskanje in rožljanje z orožjem iz hladne vojne prav hitro prelevijo v oborožen spopad, ki lahko prav hitro preide v nuklearni spopad in kataklizmo svetovnih razsežnosti. Kaliningrad torej.

Uradno se ta pokrajina imenuje Kaliningrajska oblast in meri 15.125 kvadratnih kilometrov in jo naseljuje dober milijon rusko govorečih prebivalcev.

Je del zgodovinske Prusije, nekdaj je bila poseljena s pretežno nemško govorečim prebivalstvom in meji na Poljsko na jugu, Litvo na severu in Baltiško morje na zahodu.

Pokrajina je tako obkrožena z državami NATO in EU, do  najbližje «prijateljske» države, Belorusije, pa jo loči približno 120 kilometrov širok koridor Suwalki

Slika 3: Kaliningrajska oblast (rdeče) med Litvo in Poljsko

Slika 4: Koridor Suwałki med Poljsko, Litvo, Belorusijo in Kaliningrajsko oblastjo

Področje je bilo v Srednjem veku poseljeno s Prusi, ki so spadali v baltsko skupino narodov.

V Srednjem veku je dejstvo, da so bili Prusi pogani izkoristil Tevtonski viteški red in jih v pravi križarski vojni, bolj kot ne iztrebil.

Na to področje so se v nadaljevanju naseljevali predvsem Nemci, Poljaki, na skrajnem vzhodu Vzhodne Prusije pa tudi Litvanci.

V nadaljevanju je področje moralo priznavati poljsko nadoblast in sicer vse do leta 1660. Leta 1525 se je zgodilo nekaj nepojmljivega.

Veliki mojster katoliškega viteškega reda veliki mojster Albert von Brandenburg je prestopil v protestantizem, Prusijo spremenil v vojvodino in sebe razglasil za vladarja.

Prusija se je v 17. stoletju osamosvojila, v 18. stoletju pa je Poljska razpadla. Pretežno protestanstka Prusija z veliko katoliško poljsko manjšino in številnimi Judi je v 19. stoletju postala združevalna sila nemških držav.

Vse to je doživelo vrhunec v letu 1871 ko je prav Prusija dosegla združitev nemških držav v Nemško cesarstvo pod vodstvom dinastije Hohenzollern. Poraz Nemčije v 1. Svetovni vojni je prinesel tektonske spremembe.

Vzhodna Prusija je postala ločena od preostale Nemčije s poljskim koridorjem po Pomorjanskem, novoustanovljena Litva pa si je leta 1923 prisvojila Memmel, današnjo Klajpedo.

Povojna Nemčija meja na vzhodu nikdar ni pojmovala kot pravične in je tako v času Weimarske republike kot v nadaljevanju nacistične vladavine zahtevala njeno revizijo. Nič čudnega ni bilo, da je prav vprašanje koridorja in «svobodnega» nemško govorečega Danziga, današnjega Gdanska, sprožilo 2. Svetovno vojno v Evropi. Nacisti so v času vojne vladavine ta področja očistili poljskega prebivalstva in iztrebili Jude.

Še en poraz Nemčije v 2. Svetovni vojni je pomenil tudi konec Prusije. V začetku leta 1945 so pokrajino pregazile Sovjetske čete.

Povojna politična ureditev je prinesla tudi spremembo meja. Predvsem Poljska se je premaknila 250 kilometrov proti zahodu.

Vzhodno od Curzonove linije so se področja s pravoslavnim prebivalstvom, Ukrajincev in Belorusov pripojile Ukrajini in Belorusiji, To je Sovjetski zvezi. Severni del Vzhodne Prusije je postal del Ruske federacije kot Kaliningrajska oblast.

kaliningrad.jpg

Memmel, ki je postal spet del Litve, pa je postal Klajpeda. Litva je v okviru Sovjetske zveze pridobila tudi področje okoli Vilnusa. Poljska je dobila južni del Vzhodne Prusije, Pomorjansko, Šlezijo, Vzhodni Branderburg in svobodno mesto Gdansk.

Torej mejo na Odri in Nisi. Pretežni del nemškega prebivalstva, ki je štelo približno 10 milijonov ljudi,  je zbežal že ob koncu 2. Svetovne vojne, tisti ki so ostali, so bili etnično očiščeni s strani Sovjetske zveze in Poljske.

Da ne omenim 27 milijonov sovjetskih žrtev in 8 milijonov nemških. Vsem podpihovalcem vojne iz naslonjačev v razmislek. To so posledice vojne v realnosti in ne PR prijemi in računalniške igrice.

Dne 12. septembra 1990 so Zvezna republika Nemčija (Zahodna Nemčija), Nemška demokratična republika (Vzhodna Nemčija), Francija, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike podpisale Pogodbo o končni ureditvi glede Nemčije, ki je zacementirala obstoječe meje.

Praktično opustošeno in prebivalstva izpraznjeno pokrajino po novem imenovano po boljševiku Mihaelu Kalininu je Sovjetska zveza v nadaljevanju obnovila in naselila z rusko govorečim prebivalstvom.

Leta 1957 sta Poljska in Sovjetska zveza podpisali sporazum, ki je določil meje med obema državama. Za nepoučene: Rusija je pravna naslednica Sovjetske zveze.

Razpad Sovjetske zveze v letu 1991 je Kaliningradsko esklavo ločil od preostale Rusije. 

Izolacija je postala ostrejša, ko sta se tako Poljska, kot Litva pridružila NATO in Evropski uniji.

Vzpostavljena je bila ostrejša mejna kontrola. Predlogi Rusije, da bi se uvedla brezvizumska politika za prebivalce enklave je bila zavrnjena.

Namesto tega je bil vzpostavljen FRTD Rail transit document in Facilitated transit document (FTD), ki sicer poenostavljata prehode meje, a jih kljub vsemu omejujeta.

Slika 5: Države ob Baltskem morju

Širitev zveze NATO na vzhod  in vzpostavljanje vojaških oporišč v državah novih članicah je povzročil oboroževalno dirko tudi na ruski strani, saj je bilo vsakomur jasno, da bi morebitni konflikt z Rusijo naredil Kaliningrad za prvo tarčo.

Leta 2011 je Rusija postavila pri Pionerskyu Voronež radar s katerim nadzoruje raketna iztrelišča v krogu 6.000 kilometrov.

Namestila je jedrsko orožje in izstrelišča tako v enklavi, kot tudi v bližnji Belorusiji. Naj spomnim. Kaliningrajska in Leningrajska oblast sta sedež tudi ruske Baltske flote.

Slika 6: Vojaška razdelitev Evrope leta 1990 (modro: NATO, rdeče: zveza okrog Sovjetske zveze)

Slika 7: Članstvo v NATO v Evropi, april 2023

Po začetku «Specialne vojaške operacije v Ukrajini», oziroma vojne med NATO in Rusijo preko posrednikov v Ukrajini so sankcije EU zadele tudi enklavo, saj je bil drastično omejen železniški prevoz in prehode meje. Rusija je protestirala in povečala oskrbo esklave preko Baltiškega morja.

Morske poti zaenkrat ostajajo odpre. Poljska enako neprestano povečuje vojaški pritisk na enklavo in poziva k njeni ukinitvi.

V letu 2023 je enklavo tudi preimenovala. Poljaki jo sedaj imenujejo Obwod Krolewiecki. Naj spomnim, neodgovorna visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Kaja Kallas pa nediplomatsko poziva k razbitju Rusije na več manjših držav.

Lahko si samo mislimo, kaj si o tovrstnem početju misli rusko vodstvo.

Slika 8: Vojaški blokovi v Evropi: NATO (modro) in CSTO (rumeno)

V odprtem konfliktu z Rusijo ki poteka že najmanj od leta 2014 so se raznorazne rdeče črte prestopale kot za stavo.

Rusija in njeno vodstvo, z Vladimirjem Putinom na čelu je pri prestopanju teh črt pokazalo prav neverjetno mirnost in potrpežljivost.

Nekaj takega kot je potrpežljivost staršev do neubogljivega, neodgovornega in neukrotljivega otroka.

Vendar ima vse meje. Blokada enklave tudi z morja in morebitna vojaška intervencija bi Rusijo dobesedno prisilila k odprtemu konkliktu.

V zadnjih letih se je spremenila tudi ruska jedrska doktrina. Ta je javno objavljena, pa naj si o njej misli kdorkoli hoče kar si hoče.

Kdorkoli si misli, da v Rusiji še vedno blefirajo, se zelo moti.

Rusija ima tako danes neoviran dostop do enklave le še po morju.

Ta poteka po mednarodnih vodah, a že bežen pogled na zemljevid pokaže, da je Baltik iz morja, ki ga je nekdaj obkrožala kopica držav postal NATO jezero v katerega ima Rusija dostop le še pri Sankt Peterburgu v Leningrajski oblasti in v Kaliningradu. Baltiško morje je nekaj posebnega.

Gre za praktično zaprto morje, ki ima dostop do odprtega Severnega morja in Atlantskega oceana le preko ožin Skagerak in Kategat, ki ležita na področju Danske.

Področje ob Baltiku, ki je danes Rusko je bilo od nekdaj poseljeno s slovanskim prebivalstvom, pa je v času, ko je bila Švedska velesila, bila pod nadzorom skandinavske države.

Rusija v začetku 18. stoletja ni oklevala niti za trenutek dokler ni v dolgi vojni pod Petrom I. Velikim ponovno osvojila izhod na morje.

Baltiško morje je za Rusijo življenskega pomena in omejevanje njenega prometa bi z lahkoto bil še en sprožilec, ki bi lahko zanetil vsesplošno vojno.

Slika 10: Baltiško morje

Za povrh pa plovba po Baltskem morju ni prepuščena stihiji, ampak temelji na zapletenem prepletu mednarodnega prava.

Naj spomnim. Zahodne sile se deklarativno že desetletja prizadevajo, da naj bi svetovni red temeljil na «On rules based order». Tako je ta urejen na Baltskem morju:

1. Konvencija Združenih narodov o pomorskem redu (UNCLOS).

UNCLOS predstavlja temeljni pravni okvir za vsa svetovna morja, vključno z Baltskim. Prav vse obalne države Baltskega morja so podpisniki konvencije.

Države so razglasile svoja teritorialna morja, večina njih do 12 navtičnih milj in izključne ekonomske cone (EEZ), ki pokrivajo celotno površino Baltskega morja. To je relativno majhno in na njem ni območij odprtega morja (High Seas)

V conah EEZ imajo vse baltske države, pa tudi vse tuje države zagotovljeno svobodo plovbe, v teritorialnih vodah pa velja režim neškodljivega prehoda (innocent passage).

Nekatere države, na primer Estonija in Finska v Finskem zalivu so namerno omejile svoje teritorialno morje na samo 3 navtične milje, da so sredi zaliva ohranile mednarodni koridor EEZ in s tem omogočile neovirano mednarodno plovbo.

Za ožine med Baltiškim morjem in Severnim morjem mimo danskih otokov ne velja splošni režim tranzitnega prehoda po UNCLOS. Plovbo ureja prastara Kopenhagenska pogodba iz leta 1857. Ta določa, da morajo ožine ostati odprte za prosto plovbo vseh trgovskih in vojnih ladij. Danska za prehod ne sme zaračunavati taks oziroma kakorkoli omejevati prometa.

3. Okoljska regulacija in Posebno občutljivo morsko območje (PSSA)

Baltsko morje spada med ekološko najbolj ogrožena morja na svetu, zato so pravila plovbe z okoljskega vidika izjemno stroga:

• PSSA status: Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je celotno Baltsko morje (razen ruskih voda) razglasila za Posebno občutljivo morsko območje (PSSA). To omogoča uvedbo strožjih ukrepov, kot so obvezne poti za ladje (ship routing), sistemi javljanja ladij in obvezno pilotiranje na nevarnih odsekih.

• Helsinška konvencija (HELCOM): Regionalni sporazum o varstvu morskega okolja na območju Baltskega morja določa stroga pravila glede izpustov z ladij, balastnih vod in preprečevanja onesnaženja z nafto.

4. Vpliv zakonodaje EU in geopolitične razmere

Zakonodaja EU močno poenostavlja prometne in varnostne standarde med državami članicami.

Vendar pa izključenost Rusije iz EU povzroča pravne in varnostne izzive, predvsem glede nadzora plovbe t. i. «flote v senci» (ladij, ki prevažajo rusko nafto v nasprotju s sankcijami).

Še enkrat. Kaj pravzaprav je Senčna flota? Gre za ladje, kjer lastništvo le teh ni popolnoma pregledno in so registrirane v državah kot so Panama, Liberija, karibske in tihomorske države. Plovba teh ladij tudi ni zavarovana pri zahodnih zavarovalnicah.

Vse to iz razloga, ker zahodne države teh ladij ne žele zavarovati in so zavarovane pri ruskih zavarovalnicah.

Ne obstaja noben predpis, ki bi ladjam, ki so v posredni lasti Rusije zapovedoval kje bi morale biti registrirane in kje bi morale biti zavarovane.

Prav tako so vse sankcije, EU, ZDA, drugih zahodnih držav, enostranske in niso utemeljene na mednarodnem pravu.

Vsakršno omejevanje plovbe in morebitni pravni hokus pokus pri spremembah obstoječega stanja bi neizogibno povzročil reakcijo Rusije.

Ta članek se ukvarja s problematiko morebitnih sprožilcev mednarodnega konflikta z nepredstavljivimi posledicami.

Morebitna blokada enklave Kaliningrad in ruskega izhoda/vhoda v in iz Baltiškega morja sta prav gotovo dejavnika, ki bi ta konflikt sprožila.

Pa si predstavljajmo nepredstavljivo: NATO mornarica blokira Kaliningrajsko oblast ter zajame ruske ladje.

Istočasno posredujejo kopenske sile NATA iz Poljske in Litve. Posreduje ruska Baltska flota in ruska kopenska vojska in letalstvo.

Od tu naprej je meja le še nebo in domišljija.

Upajmo le, da je govorjenje politikov le prazno in da kaki vroči glavi ne bi prišla na misel implementacija teh idej.