REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ekonomska gibanja sveta po novih podatkih (2): Postavljanje novih razmerij moči

Ekonomska gibanja sveta po novih podatkih (2): Postavljanje novih razmerij močiPriprave na krizo - prepozne?

Objavljamo drugi del serije člankov o ekonomskih gibanjih sveta.

Bruto domači proizvod (BDP) posameznega leta je skupek vrednosti, ki jih posamezna družba ustvari v določenem letnem obdobju.

Ali npr. odpiranje vrat hotela s strani portirja, podajanje vlažnih krpic strankam, deljenje letakov, sklenitev zavarovalne police s strani zavarovalničarja, podelitev posojila s strani bančnika, všečki in reklame spletnih vplivnežev prispevajo k večjemu BDP-ju?

Nekdaj je bila to pretežno vrednost kmetijske dejavnosti, z nastop industrijske revolucije še vrednost industrijskih in obrtnih proizvodov, storitvenih dejavnosti, sedaj tudi vrednosti finančnih storitev in še kaj.

Vendar pa se človek vpraša, ali npr. odpiranje vrat hotela s strani portirja, podajanje vlažnih krpic strankam, deljenje letakov, sklenitev zavarovalne police s strani zavarovalničarja, podelitev posojila s strani bančnika, všečki in reklame spletnih vplivnežev prispevajo k večjemu BDP, ali pa je to družbeno nepriznano delo, ki ne prispeva k višjemu BDP?

Slika 1: Spreminjanje razmerja gospodarske moči med EU in ZDA

Številne industrijske države so v zadnjem stoletju šle skozi proces, ko so iz proizvodne družbe prešle na storitve in iz storitvene družbe prešle v digitalno družbo. Pa se zdi, da ne gre tako enostavno. Preprosto ne gre, da bi samo nekatere države proizvajale izdelke, druge pa naj bi proizvajale digitalne storitve, živele od finančnih, zavarovalniških poslov, preprodaje nepremičnin in trgovanja na borzi.

Proces deindustrializacije ima tako veliko ceno. Pa si poglejmo, kako je prišlo do tega in kdo ima od tega največ koristi.

V letu 1996 so bili glavni svetovni proizvajalci, ki so proizvedli 19 % svetovnega BDP

Združene države Amerike                                    23 %

Japonska                                                              21 %

Kitajska                                                                   5 %

Nemčija                                                                10 %

Velika Britanija                                                       4 %

Francija                                                                  3,5 %

 

V letu 2026 bodo razmerja postavljena na glavo. Vrednost proizvodov po tekočih cenah je znašala cca 48.000 milijard ameriških dolarjev in znaša 15 % svetovnega BDP

Združene države Amerike                                   16 %

Kitajska                                                                30 %

Nemčija                                                                5 %

Japonska                                                             4,7 %

Indija                                                                   3 %

Rusija                                                                  2 %

Razlogi za takšno spremembo so jasne. V želji po optimalnem dobičku so konec 20. stoletja zahodne korporacije prenesle proizvodnjo na neskončni kitajski trg.

Niso pa računale na to, da bo Kitajska prevzela njihovo tehnologijo, jo osvojila in nadgradila in postala tovarna sveta. Izgubljene proizvodne zmogljivosti je v današnjem svetu nemogoče dobiti nazaj: izginejo dobavitelji, logistične poti, izkušena delovna sila, tehnologija, trg, znanje in razvoj.

Bruto domači proizvod (BDP) posameznega leta je skupek vrednosti, ki jih posamezna družba ustvari v določenem letnem obdobju. Vendar je zelo slab kazalec. Številni drugi pa kažejo, da se gospodarska razmerja moči v svetu hitro spreminjajo.

Pa si poglejmo kako so šle stvari narobe po nekaterih izpostavljenih gospodarskih panogah in posameznih državah.

Ladjedelništvo je ena izmed klasičnih industrijskih gospodarskih panog. ZDA so leta 1950 proizvedle še 10 % vse svetovne tonaže. Do leta 1996 je ta odstotek padel na 1,8 %., danes je ta odstotek padel nekje na 0,03 do 0,2 % in preostale od ameriških ladjedelnic proizvajajo predvsem vojaške ladje ameriške mornarice, ker se nekako ne spodobi, da bi se vojaške ladje države proizvajale nekje v tujini.

Na drugi strani je kitajsko ladjedelništvo v letu 1950 dosegalo morda 1 % svetovne tonaže, ta odstotek je do leta 1996 narastel glede na različne vire na 5,5 do 8,4 %.

V letu 2026 je ta odstotek zrasel na 63 %, v letošnjem letu pa so kitajske ladjedelnice pridobile 85 % vseh svetovnih naročil po tonaži.

Nemčija je v povojnem obdobju nedvomno bila ena izmed gospodarskih velesil sveta. Njena gospodarska moč je temeljila na treh temeljih. Poceni energija v obliki zemeljskega plina in nafte, ki je v obliki plinovodov in naftovodov prihajala s področja nekdanje Sovjetske zveze.

Visoka konkurenčnost nemških proizvodov na ameriškem trgu, ki je bil orjaški in dostopen trg, brez resnih administrativnih ovir. Tretji steber je bilo povpraševanje na kitajskem trgu. Nemški proizvodi so bili ne le konkurenčni, ampak bistveno boljši od vsega kar je kitajska industrija zmogla proizvesti pred tremi desetletji.

Kakih 50 jedrskih elektrarn gradijo na Kitajskem, 10 v Rusiji, ki pomeni vrh tehnološkega znanja, preostale države jih grade vsaka le za vzorec.

Vsi ti stebri ekonomske moči Nemčije so začeli pokati in se rušiti v naslednjih desetletjih. Brezglava zunanja politika do Rusije je bolj ko ne prekinila poceni dobavo energije. Zeleni prehod se je izkazal za neskončno drago zadevo. Na leto stane med 113 in 136 milijard Eur in naj bi do leta 2045 stal med 4.800 in  5.400 milijard evrov.

Rezultat so visoke cene energije, tako tiste iz uvoza, kot lastne zelene energije.

Visoki vhodni stroški energije so povzročili, da je industrija pokleknila. Ameriški predsednik, ki predstavlja konec koncev establishment države sledi ideji »America first«, če je treba tudi na račun zaveznikov. Kar naenkrat so carine na ameriškem trgu tako visoke, da postane trg nedosegljiv.

Daleč drugje na Daljnem vzhodu se zgodi še nekaj bolj groznega. Nemški proizvodi v primerjavi z kitajskimi niso več konkurenčni ne po ceni in ne po kvaliteti.

Proizvodnja strojev je prav gotovo paradna nemška industrija. V letu 1996 je ta obsegala do 15 % vse svetovne proizvodnje. V letu 2026 je ta padel na 11 % svetovne proizvodnje.

Še eden izmed vrhuncev svetovne proizvodnje so nuklearne elektrarne. Gre za ene najbolj kompleksnih naprav, ki jih človek poznaLe nekaj držav je obvladalo tovrstno tehnologijo.

V letu 1996 je na svetu obratovalo približno 440 tovrstnih elektrarn. ZDA, Japonska, Rusija, Nemčija, Francija so bile države, ki so v največji meri obvladale tovrstno tehnologijo po tem vrstnem redu. Pa se je izgradnja novih naprav zaradi bridkih izkušenj s Černobilom in kasneje še Fukošimo praktično zaustavila.

Trideset let kasneje se je na bridke izkušnje že nekoliko pozabilo.

Povpraševanje po električni energiji skokovito raste in nove enote se pospešeno gradijo. Glede na to, da so v predhodnih desetletjih zaustavili številne in da je proizvodnja zastala, jih je še vedno kakih 440. Vendar jih je približno 70 v gradnji. In tu se skriva zanimiva podrobnost.

Kakih 50 jih grade na Kitajskem, 10 v Rusiji, ki pomeni vrh tehnološkega znanja, preostale države jih grade vsaka le za vzorec. Kaj se v resnici dogaja, pokaže primer Francije. Ta ima v državi 56 delujočih reaktorjev, ki proizvajajo pretežni del vse električne energije in jih je zgradila sama.

Vendar pa so bili vsi ti reaktorji zgrajeni v 70. in 80. letih in se sedaj bližajo svojemu koncu življenjske dobe. Edina nova nuklearna elektrarna v Franciji je tista v Flamanvillu. Izraža vse težave zahodne jedrske industrije.

Z njeno gradnjo so začeli leta 2007 in naj bi stala 3,3 milijarde Eur z rokom izdelave 54 mesecev.

Izguba znanja, tehnologije, dobavnih verig, odhod in upokojitev jedrskih strokovnjakov je povzročilo, da je bila izgrajena šele letos poleti po 19 letih, cena pa je zrasla na 19,1 milijarde Eur.

Tovrstne razmere v realnosti vodijo v trgovinske primanjkljaje in nato v primanjkljaje plačilne bilance. V realnosti se v primerih, ko država začne izgubljati komparativne prednosti, pokaže izrazita rast na strani odhodkov in stagnacija, ali pa upad prihodkov državnega proračuna.

Prihaja do gibanj v dveh smereh. Na eni strani se opuščajo infrastrukturni projekti in ta zastareva in propada, po drugi strani pa se država zadolžuje, saj v času suhih krav želi še naprej peljati projekte, ki naj bi dodano vrednost pokazali v prihodnosti.

Pa si poglejmo primanjkljaje v plačilnih bilancah posameznih držav in posledično zadolženost:

Slika 2: Zadolženost kot oblika sodobne odvisnosti

V letu 1996 je bil nacionalni dolg ZDA 5.180 milijard dolarjev po tekočih cenah in je znašal 64,9 % BDP. Letni primanjkljaj plačilne bilance je bil 107,4 milijard dolarjev. To so bili še časi, ko je propadel komunizem in je Kitajska začela s svojim vzponom. Čas ko je bila država nesporno številka 1.

V avgustu 2026 je nacionalni dolg ZDA dosegel 40.000 milijard dolarjev po tekočih cenah in je znašal 131 % BDP. Letni primanjkljaj plačilne bilance bo presegel 2.100 milijard dolarjev kar naj bi znašalo cca 6 % BDP.

Slika 3: Nacionalni dolg ZDA, 2006–2026

Slika 4: Zvezni dolg ZDA v rokah javnosti, 1900–2053, v % BDP

Japonski nacionalni dolg je v letu 1996 znašal 4.281 milijard dolarjev oziroma 85 % BDP po tekočih cenah. Letni primanjkljaj je znašal 4,75 % BDP oziroma 230 milijard dolarjev.

V letu 2026 nacionalni dolg znaša 8.500 milijard dolarjev oziroma med 204 in 249 % BDP.

Letni primanjkljaj pa je znašal 47 milijard dolarjev oziroma približno 1 % BDP

V letu 1996 je nemški nacionalni dolg znašal 1.118 milijard Eur, kar je znašalo 57,7 % BDP.

Deficit tega leta je znašal 72 milijard Eur.

V letu 2026 bo nemški nacionalni dolg presegel 3.000 milijard Eur, kar bo znašalo 63,5 % BDP.

BDP sveta in EU od leta 1992...

Predvideva se, da bo primanjkljaj tega leta znašal okoli 150 milijard Eur.

Če gre pri Nemčiji za še nekako obvladljiv dolg so gibanja v Veliki Britaniji veliko bolj zaskrbljujoča. V letu 1996 je nacionalni dolg znašal 323 milijard funtov, kar je znašalo 45 % tedanjega BDP po tekočih cenah. Primanjkljaj tega leta je znašal 27,1 milijarde funtov oziroma 3,4 % BDP.

Trideset let kasneje je položaj javnih financ Velike Britanije naslednji.

Nacionalni dolg znaša 2.985 milijard funtov, kar je 94,1 % BDP. Primanjkljaj tega leta bo znašal predvidoma 116 milijard funtov oziroma 3,6 % BDP.

Nekaj podobnega se dogaja v Franciji. Javni dolg Francije v letu 1996 je znašal 755 milijard Eur, oziroma 60,6 % BDP, primanjkljaj je znašal 356 milijard frankov oziroma 3,9 % BDP

Trideset let kasneje je javni dolg Francije v letu 2026 znašal 3.500 milijard Eur, oziroma 118,5 % BDP.

Samo v letu 2026 naj bi deficit znašal okoli 230 milijard Eur oziroma 5,4 % BDP

Pa si v nadaljevanju poglejmo, kakšno je stanje pri konkurenci.

Rusija je v letu 1996 imela javni dolg okoli 136 milijard dolarjev kar je znašalo okoli 45 % BDP. Deficit tega leta je znašal nekje med 4 in 5 %

V letu 2026 bo ruski javni dolg znašal okoli 439 milijard dolarjev, kar bo znašalo okoli 17 do 18 % BDP.

Po petih letih vojne je v letu 2025 deficit znašal 72 milijard dolarjev oziroma 2,6 % BDP

Kitajska je v letu 1996 imela javni dolg v znesku 184 milijard dolarjev, kar naj bi po različnih meritvah znašalo med 6,9 in 21 % BDP. Primanjkljaj tega leta je znašal 0,75 % BDP oziroma 21 milijard dolarjev.

V letu 2026 naj bi javni dolg Kitajske znašal 14.500 milijard dolarjev oziroma nekje med 88 % in 102 % BDP. Primanjkljaj tega leta naj bi znašal 4 % BDP oziroma 854 milijard dolarjev.

Tovrstni dolg je potrebno odplačati. Že dolga desetletja države ne razmišljajo več o tem kako dolgove odplačati, ampak izvajajo t.i. servisiranje dolga.

To pomeni, da vsako leto najemajo nova posojila, da odplačujejo predhodna.

Po posameznih državah je strošek servisiranja dolga dosegla neverjetne številke.

V ZDA je strošek servisiranja v letu 2025 presegel 1.000 milijard dolarjev, oziroma 3,3 % BDP. Država to običajno počne z izdajanjem obveznic. Obrestna mera 30-letne ameriške obveznice v septembru 2026 znaša 5,28 % letno in strmo narašča. Če bi bila cena servisiranja celotnega ameriškega dolga na tej obveznici, bi cena servisiranja presegla 2.000 milijard dolarjev na leto.

V Nemčiji strošek servisiranja dolga znaša 28,5 milijarde Eur letno in ostaja pri 1 % BDP. Zaenkrat.

Vendar pa je strup v podrobnostih. Cena 30 letne nemške obveznice strmo narašča in v septembru 2026 znaša že 3,82 % letno. Naj spomnim celotni nemški dolg bo letos dosegel 3.000 milijard Eur.

Če v Nemčiji vse skupaj zaenkrat še deluje obvladljivo je Velika Britanija že čisto druga zgodba.

Strošek servisiranja dolga bo v letu 2026 znašal 110 milijard funtov. To pa naj bi zneslo nekje med 4,0 in 4,5 % BDP. Cena 30 letne obveznice leti v nebo in v septembru 2026 znaša 5,29 % letno.

Servisiranje japonskega javnega dolga je v letu 2026 znašalo 230 milijard dolarjev, oziroma nekje med 5 in 6 % BDP.

Cena 30-letne obveznice znaša 3 % letno.

Podobno velja za Francijo. Strošek servisiranja dolga bo v letu 2026 znašal 78 milijard Eur oziroma 2,4 % BDP. Cena 30-letne obveznice znaša 4,2 % in strmo raste.

Rusija je čisto drugačna zgodba. Strošek servisiranja dolga bo v letu 2026 znašal 48 milijard dolarjev oziroma 2 % BDP.

Država je izločena iz svetovnih finančnih trgov in tako ima 30-letna ruska obveznica ceno 16,4 %. Vendar pa je to brezpredmetno, saj se država na svetovnih finančnih trgih ne zadolžuje, ampak je ta dolg znotraj države.

Bruto domači proizvod (BDP) posameznega leta je skupek vrednosti, ki jih posamezna družba ustvari v določenem letnem obdobju. Vendar je zelo slab kazalec. Številni drugi pa kažejo, da se gospodarska razmerja moči v svetu hitro spreminjajo.

Kitajska velja na finančnih trgih za zgodbo o uspehu. Strošek servisiranja letnega dolga bo v letu 2026 znašal 352 milijard dolarjev nekje med 1 in 2 % BDP. Cena njene 30-letne obveznice znaša 1,68 %

Ekonomska moč države se pokaže tudi v njeni trgovinski bilanci.

Pred očmi avtorja se pokaže položaj Španije v 16. in 17. stoletju.

Presežek oziroma primanjkljaj v trgovinski bilanci pokaže ekonomsko konkurenčnost države in nekoliko plastično. Ali priteka zlato v državo ali iz nje odteka.

Pa poglejmo, kako se izkažejo posamične države:

Bruto domači proizvod (BDP) posameznega leta je skupek vrednosti, ki jih posamezna družba ustvari v določenem letnem obdobju. Vendar je zelo slab kazalec. Številni drugi pa kažejo, da se gospodarska razmerja moči v svetu hitro spreminjajo.

ZDA bodo imele v letošnjem letu trgovinski primanjkljaj med 900 in 1000 milijardami dolarjev

Nemčija lahko v letošnjem letu pričakuje trgovinski presežek v višini 200 milijard Eur

Japonska lahko pričakuje trgovinski presežek v višini 17 milijard dolarjev

Velika Britanija lahko pričakuje trgovinski deficit v višini 22 milijard funtov

Francija lahko pričakuje trgovinski primanjkljaj v višini 70 milijard Eur

Rusija lahko v letošnjem letu pričakuje trgovinski presežek v višini 140 milijard dolarjev

Danes slovenski javni dolg znaša 46,3 milijarde Eur oziroma 64,8 % Vse to v državi z 2,1 milijona prebivalcev.  Da ne omenimo zraven še dolg podjetij in fizičnih oseb.

Kitajska lahko v letošnjem letu pričakuje trgovinski presežek v višini 1.200-1.300 milijard dolarjev.

Statistika je neusmiljena in številke jasno prikazujejo kdo v današnjem svetu ostaja konkurenčen. Posledice pa so tudi lahko jasne. Pa se vrnimo na nekdanjo Jugoslavijo. Ta je v letu 1980, ko je gospodarska kriza izbruhnila s polno močjo približno 18,9 milijarde dolarjev zunanjega dolga, kar je znašalo 27 % BDP države v tem letu. Po tekočih cenah seveda. Omenjeni dolg bi po današnji vrednosti znašal 125 milijard dolarjev. Šlo je za državo s 23 milijoni prebivalcev.

Danes slovenski javni dolg znaša 46,3 milijarde Eur oziroma 64,8 % Vse to v državi z 2,1 milijona prebivalcev.

Da ne omenimo zraven še dolg podjetij in fizičnih oseb.

Vsi vemo v kakšnem popolnem kaosu in državljanski vojni je končala Jugoslavija le desetletje kasneje.

Pa je bila Jugoslavija le majhen problem v svetu, ki tedaj še ni bil globaliziran.

V globaliziranem svetu pa rastejo bistveno drugačna nesorazmerja in se ravnovesje moči spreminja.

Ekonomski kazalci so neusmiljeni.

Morda pa preveč za 2. nadaljevanje gospodarskih trendov sveta.

Več o ekonomskih razmerjih v naslednjem prispevku.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek