Ekonomska gibanja sveta po makroekonomskih podatkih (3): Vzpon globalnega juga in upad Zahoda

Daleč so že časi, ko so bila posamezna svetovna gospodarstva avtarkična, to je samozadostna.

Danes ni nobene države, pa naj je to velesila ali pa ne, ki bi se lahko v konkurenčni tekmi sveta zanašala le na lastne vire.*

Daleč je že položaj, ko so lahko posamezne države, ali skupina držav, svoje nasprotnike, prav tako svetovne igralce, stisnili v kot in jih prisilili v podreditev.

Zadnji takšen primer je bila Japonska tik pred drugo svetovno vojno, ko so jo sankcije zahodnih držav stisnile spravile v brezizhodni položaj in se je iz njih poskušala izviti z vojno, ki pa se je zanjo končala katastrofalno.

Svet kot globalna vas, ki je medsebojno povezana

Danes kaj takega ni več mogoče. Svet je postal večpolaren. Iz treh razlogov. Prvi je, da tisto kar ni mogoče dobiti iz ene skupine držav, se lahko dobi od drugod. Ni več tehnološkega monopola Sicer  se dobi po višji ceni, a kljub vsemu.

Primer sta Iran, ki je pod sankcijami že od leta 1979, pa še ni pokleknil in je tehnološko najmanj konkurenčen, pa Rusija, ki je od leta 2014 deležna približno 30.000 sankcij, pa gospodarstvo raste po stopnjah, ki je povzročila akutno pomanjkanje delovne sile, pa Severna Koreja, ki je pod gospodarsko blokado že osmo desetletje, pa ne ena ne druga država ne kažeta najmanjših znamenj gospodarskega zloma, Severna Koreja pa v zadnjih letih doživlja pravi ekonomski razcvet.

Drugi razlog pa je Samsonova doktrina. Nekdaj je bila to doktrina Izraela in držav Varnostnega sveta OZN, danes pa tudi števinih drugih držav.

Moderna tehnologija omogoča državam, velikim svetovnim igralcem, da v primeru, ko bi bile potisnjene v kot in na mejo svojega obstoja, v brezno katastrofe lahko potegnejo ne le svoje nasprotnike, ampak kar ves svet.

Kar poglejmo: nihče resno ne razmišlja o kopenskem napadu na Iran, Rusijo in Severno Korejo, ravno zaradi tega dejstva.

Tretji razlog je nezmožnost fizične blokade nasprotnika brez resnih posledic za tistega, ki izvaja blokado. Pa poglejmo.

Dolgo časa je veljalo, da naj bi se blokado Kitajske izvajalo preko prve, druge in tretje verige otokov. Pa je kitajska mornarica postala tako mogočna, da kaj takega ni več mogoče.

blokadairan.jpg

Poleg tega pa si je pot do svetovnih morij izborila preko ovinka. Uresničila se je nočna mora strategov hladne vojne Zbigniewa Brzezinskega in Henry Kissingerja. Zaradi brezglave zunanje politike sta Rusija, država neskončnih surovinskih virov in vojaška velesila in Kitajska, tovarna sveta, postala zaveznika in pot do svetovnih morij vodi preko ovinka Severne morske poti.

Vse to ne gre brez cene, ki jo mora plačati druga stran. Tudi nasprotnik zna zapreti prometnice.

Dokaz sta Hormuška ožina in Bab el Mandeb, ki grozita, da zahodni svet vržeta s tečajev. Blokada nasprotnika bi zaradi prepletenosti gospodarstva lahko več škode naredila izvajalcu kot pa tarči. Lep primer tovrstnega početja so sankcije EU proti Rusiji, ki pospešeno uničujejo gospodarstvo EU.

Slika 2: Karikatura: »Oslabiti Rusijo, da bi okrepili Evropo« (avtor: Claudio Coladangelo)

Eden izmed poglavitnih makroekonomskih kazalcev je proizvodnja, uvoz in izvoz energije. Energija poganja vse in biti kolikor toliko samozadosten na tem področju, ali pa da si lahko pomagaš z svobodnimi dobavami prijateljskih držav, je postalo življenjskega pomena.

V letu 1996 je bila skupna proizvodnja primarne energije 110.000 terawattnih ur oziroma 395 exajoulov. V letu 2026 bo ta dosegla približno 180.000 terawattnih ur oziroma 630 exajoulov. Vidi se jasen porast proizvodnje in porabe energije, a tisto kar je važno, je to kdo je uvoznik, kdo izvoznik in v kakšnem obsegu.

Slika 3: Največje proizvajalke električne energije, 1985 in 2024

Slika 4: Največji izvozniki in uvozniki nafte, zemeljskega plina in premoga

Pa si poglejmo po posameznih velikih akterjih.

ZDA bodo v letu 2026 proizvedle približno 120 exajoulov energije. Vsa ta proizvodnja ni dovolj in ZDA bodo v tem letu morale uvoziti še 25 exajoulov energije. Pretežno iz sosednjih Kanade in Mehike.

Kitajska bo v letu 2026 proizvedla približno 170 exajoulov energije. Tudi ona je uvoznik energije in sicer 15 % energije, kar bi znašalo še 25 exajoulov. Njene rastoče energetske potrebe pa se zadovoljujejo z vedno večjo lastno proizvodnjo. Tudi zelene energije, katere proizvodnja skokovito narašča in znaša v letu 2026 približno 3 teravatne ure oziroma 11 exajoulov.

Od leta 1996 Kitajska ni več samozadostna v proizvodnji nafte in plina in mora oba energenta uvažati. Kar 80 % uvoza ogljikovodikov prihaja z Bližnjega vzhoda in tu se morda kaže možnost njene blokade s strani Zahoda. Pa komajda verjetno.

Blokada Malajske ožine in Indijskega oceana bi morda prekinile transportne poti, a kaj ko je zunanja politika Kitajski uvoz preusmerila v Mongolijo, Rusijo in Srednjeazijske države, kjer pa blokada ni mogoča. Strošek zloma uvoza energije bi bil seveda velik, a zdi se, da je Kitajska na kaj takega računala in se nanj pripravila.

Slika 5: Instalacije hranilnikov električne energije po svetu, 2025/2026

Ruska proizvodnja  in poraba energije v letu 2026 bo znašala približno 35 exajoulov energije. Pa je država velik izvoznik energije, ki bo v obliki premoga, plina in nafte znašala 18 exajoulov energije. Zahodne sile se na vse sile trudijo blokirati ta izvoz, ki poganja gospodarstvo države. Pa brezuspešno. Ruska država se je na ta scenarij pripravila že davno. Novi trgi so danes na Kitajskem, v Vzhodni Aziji in v Indiji. Tu pa blokada ni mogoča.

Zanimivi so podatki Evropske unije. Ta bo v letu 2026 morda proizvedla 25 exajoulov energije. Delež lastne obnovljive energije znaša 26 %. Tisto kar je strašljivo je dejstvo, da pri proizvodnji energije ni samozadostna in da je treba uvoziti kar 57 % energije, kar pomeni, da mora še 25 exajoulov energije uvoziti.

Tu pa nastopijo težave. Norveška je edini bližnji proizvajalec izvoznik, kateri ne more biti blokiran. Večino manjkajoče energije EU uvozi z Bližnjega vzhoda in Rusije in sedanji konflikti na tem področju, sankcije proti Rusiji, blokada Hormuza in Bab el Mandeba jo posledično naredijo za največjo žrtev.

To in deindustrializacija povzroča zmanjšanje porabe energije EU, ki od leta 2010 pada s povprečno stopnjo 1,2 % letno.

Posledice se lepo vidijo pri cenah dizla, ki v maloprodaji v prenekaterih državah EU trdovratno rinejo proti 3 evrom za liter, ali pa v ceni zemeljskega plina, ki je v zadnjih letih zrasla s 30 evrov za megavatno uro na 75 evrov za megavatno uro oziroma 1000 evrov za 1000 kubičnih metrov. 

Plinovodi iz Rusije so pred leti dobavljali plin za ceno 150 evrov za 1000 kubičnih metrov. Pa si misli kar hočeš. Tovrstnega dviga vhodnih stroškov dolgoročno ne more preživeti nobeno konkurenčno gospodarstvo. Tako gospodarstvo EU v svetovnem merilu trdovratno drsi v nerelevantnost.

Slika 6: Neto uvoz elektrike kot delež porabe, 2025 (vir: Our World in Data)

Slika 7: EU uvoz energentov po proizvodih in partnerjih, 2025 (vir: Eurostat)

Kako zelo je Indija napredovala v zadnjih desetletjih se vidi pri proizvodnji in porabi energije. V letu 2026 bo ta presegla 40 exajoulov. Navkljub velikemu trudu ter vedno novim zmogljivostim, ki je uvoz energije Indije z 47 % zmanjšal na 42 %, je Indija velik uvoznik energije. Prav to tržno nišo pa je izkoristila Rusija.

Gospodarstvo sveta je še kako odvisno od znanja in vrhunsko znanje se pridobi na univerzah. Daleč so že časi, ko so na svetu prevladovale zahodne univerze. V letu 2026 je tako med 1000 najboljšimi univerzami 387 ameriških, 190 kitajskih, nekaj več kot 100 univerz Evropske unije, 5 ruskih in  50 indijskih. (po QS university rankings).

Tehnološki razvoj poganja tehnično znanje in to se pridobi na tehniških univerzah, ki izšolajo inženirje.

V Združenih državah Amerike vsako leto v povprečju diplomira ali vstopi na trg dela približno 160.000 do 200.000 novih inženirjev, medtem ko celotno inženirsko delovno silo ocenjujejo na okoli 1,6 milijona strokovnjakov.

Posledično je država aktivna, da medse kliče strokovnjake s celega sveta, kot posledica lastnega primanjkljaja.

ZDA preprosto niso sposobne izobraziti zadostnega števila lastnih inženirjev. Pomislite na šolnine na univerzah, ki gredo v nebo za posamezni letnik, letnikov pa je pet, pa vam bo vse jasno.

Na Kitajskem letno diplomira med 1,3 in 1,5 milijona novih inženirjev. Celotna delovna sila inženirjev tako šteje okoli 15 milijonov strokovnjakov.

Evropska unija letno izšola 1,1 milijona novih inženirjev. Celotna baza inženirjev tako znaša 7,9 milijona. Za primerjavo, v Sloveniji je takih 4.400 letno.

Ruske univerze letno izobrazijo 386.000 inženirjev, kar pomeni, da na tehniškem področju deluje približno 4 milijone visoko usposobljenega kadra. Kot zanimivost, zaradi zahtev ruskega trga delovne sile manjka kar 600.000 inženirjev.

Indija vsako leto izobrazi 1,5 milijona novih inženirjev. Tako celotna delovna sila šteje okoli 15 milijonov tehničnih strokovnjakov.

hubeirobot2.jpg

Kako države napredujejo na tehnološkem področju se lepo vidi na področju izdaje patentov. V letu 1996 so ZDA izdale 106.892 patentov, kitajska pa 43.780, Rusija med 20.000 in 25.000, Evropska unija 40.069 in Indija  907.

Trideset let kasneje je položaj na področju visoke tehnologije v biti drugačen. V ZDA bo v letu 2026 odobrenih patentov približno 325.000, na Kitajskem okoli milijona, v Evropski uniji 120.000, v Rusiji 27.000 in v Indiji 35.000. 

Upad Zahoda, vzpon držav globalnega juga

Vsaka država patente odobrava po svojih lastnih, nekoliko različnih kriterij, a trend je jasen. Ko seštejemo število patentov zahodnega sveta, ti kumulativno daleč zaostajajo za patenti držav BRICS. Posledica je jasna: tehnološko zaostajanje Zahoda.

Manjše število inženirjev pomeni manjše število inovacij, manjše število inovacij pomeni zaostajanje.

Kako stvari potekajo je najbolje pogledati na kateri od kritičnih industriji. Avtomobilska se ponudi kar sama po sebi. Gre za kompleksno, velikoserijsko industrijo, ki je odvisna od številnih podizvajalcev, dobavnih verig in je tehnološko zahtevna.

kitajski_byd.jpg

V letu 1996 je svet izdelal 37,3 milijona osebnih avtomobilov. Japonska jih je izdelala 7,84 milijona, ZDA 6,04 milijona, Nemčija 4,54 milijona, Francija 3,14 milijona, Indija 0,4 milijona in Kitajska 1,6 milijona.

V letu 2026 bo svet izdelal približno 96 milijonov osebnih avtomobilov. Kitajska jih ob 10-odstotni letni rasti izdela 31 milijonov, ZDA 7,8 milijona, Japonska 6,2 milijona, Indija 4,8 milijona. Nemčija, ki jo pesti katastrofa dizelske afere izpred dveh desetletij, visoki proizvodni stroški in tehnološki zaostanek, le še 3,1 milijona, Rusija 0,7 milijona.

Tesla v ZDA je bila družba, ki je začela s proizvodnjo električnih vozil v velikem obsegu.

Pa v zadnjih letih Elon Musk tovrstno proizvodnjo že opušča in svoje delovanje seli na področje vesoljske tehnologije, umetne inteligence in robotike. Razlogi?

Družba preprosto ne more slediti kitajski konkurenci.

Kitajska je v letu 2025 opustila subvencionirane tovrstne proizvodnje. V državi obstaja približno 120 proizvajalcev električnih vozil.

Splošno kitajsko mnenje je, da je to preveč in da gre za pretirano konkurenco. Lastna predvidevanja govore o tem, da bo na trgu ostalo na daljši rok 10-15 trgovskih znamk.

Vsi preostali se bodo morali ali pridružiti, združiti, ali pa svojo dejavnost preseliti na druga področja. To je tudi nauk za EU.

Če ta ne bi z visokimi carinami ščitila lastne zastarele proizvajalce, bi bil trg EU v trenutku preplavljen s kitajskimi vozili. Posledice so jasne že brez tega.

Nemška skupina Volkswagen ima v načrtu zapreti 4 od petih avtomobilskih tovarn na nemških tleh in beži s kitajskega trga zaradi nekonkurenčosti.

Slika 8: Kitajska preobrazba: isti strojevodja, 1996 in 2017

Ne gre le za visoko tehnologijo. Tudi na drugih področjih so trendi preprosto strašljivi. Pa si poglejmo kako je na področju jekla in železa. Torej na surovinah, ki pomenita temelj industrijskega razvoja.

V letu 1996 je svetovna proizvodnja surovega jekla znašala 755 milijonov ton, surovega železa pa 528 milijonov ton.

To leto je pomenilo zgodovinsko prelomnico, saj je Kitajska prvič v zgodovini postala največja svetovna proizvajalka jekla. Podatki po državah so bili naslednji: Kitajska 101 milijonov ton, Japonska 99 milijonov ton, ZDA 95 milijonov ton, Rusija 49 milijonov ton, Nemčija 40 milijonov ton.

V letu 2025 je  skupna svetovna proizvodnja surovega jekla znašala 1.850 milijonov ton. Kitajska je proizvedla 961 milijonov ton oziroma 52 %, Indija 165 milijonov ton, ZDA 82 milijonov ton, Japonska 81 milijonov ton, Rusija 68 milijonov ton.

Iz teh podatkov je razvidno, da je Kitajska trdno na prvem mestu in da še naprej krepi svojo industrijsko bazo.

Pa tudi, da se krepi položaj Indije, ki izvaja velika infrastrukturne projekte in vse bolj stopa na svetovno prizorišče kot industrijska sila. Vsi preostali postajajo nepomembni.

V letu 1996 so bile največje svetovne proizvajalke hrane ZDA, Kitajska, Indija in Brazilija. Pa si jih poglejmo po posameznih proizvodih:

Kmetijski proizvod                       1. mesto         2. mesto       3. mesto

Koruza                                         ZDA               Kitajska         Brazilija

Riž                                               Kitajska          Indija             Indonezija

Pšenica                                        Kitajska            ZDA/Indija    Rusija

Soja                                              ZDA                 Brazilija         Argentina

Ječmen                                         Rusija              Nemčija        Kanada/Francija

V letu 2026 je Kitajska daleč največji proizvajalec hrane. Vrednost njene proizvodnje znaša 1.650 milijard dolarjev.

Pa je potrebno vedeti, da ima prebivalstvo, ki šteje 1,41 milijarde, pa le 10 % svetovne obdelovalne zemlje na kateri proizvede četrtino vse proizvodnje.

Pri tem je potrebno vedeti, da njeno kmetijstvo še vedno zaposluje precejšen delovne sile in sicer 22 %, v številnih zahodnih državah je ta številka nekje med 1 in 2 %.

V letu 2000 je bila država samooskrbna, a je nato dvigujoča življenjska raven poskrbela, da uvaža približno 9 % celotne hrane.

Indija v svojem gospodarskem razvoju jemlje zalet tudi na področju kmetijstva. Vrednost njene kmetijske proizvodnje bo v letošnjem letu dosegla 471 milijard dolarjev, a mora prehraniti skoraj milijardo in pol ljudi.

Kot Kitajska so njene možnosti praktično neomejene.

Kar 55 % ljudi živi od kmetijstva kot osnovne dejavnosti. Bazen delovne sile je tako praktično neomejen. Navkljub temu Indija ni samooskrbna in uvoz hrane predstavlja 5 % celotne vrednosti uvoza. 

pesticidi-kmetijstvo.jpg

Združene države Amerike so poljedelska velesila in vrednost njene proizvodnje znaša letno približno 450 milijard ameriških dolarjev. So največji svetovni izvoznik hrane, ki znaša letno 171 milijard dolarjev.

Evropska unija ima razvito kmetijstvo in ta letno znaša 542 milijard Eur (cca 580 milijard dolarjev).

Navkljub temu ni samooskrbna. Vrednost uvožene hrane letno znaša cca 189 milijard evrov (210 milijard dolarjev).

Rusija je po desetletjih sovjetskega zanemarjanja kmetijstva ponovno postala kmetijska velesila.

Vrednost njene kmetijske proizvodnje znaša letno 79 milijard dolarjev in je 2,7 % celotnega BDP države. Vendar pa je velik izvoznik. Letna vrednost njenega izvoza znaša 42 milijard dolarjev.

Vse te proizvode in storitve je seveda potrebno proizvesti, to lahko stori le delovna sila. Samo število ni dovolj. Važna je tudi produktivnost, izobrazba, delovne navade, ki je po državah zelo različna. Vendar pa njeno število v veliki meri poda potencial države.

nemcijadelavci.jpg

Na svetu živi približno 8,3 milijarde ljudi, a bazen delovne sile je bistveno manjši. Po podatkih Svetovne banke ta obsega 3,7 milijarde ljudi. Pa poglejmo, kako so številke razporejene po državah oz. skupnostih držav.

Združene države Amerike imajo približno 350 milijonov prebivalcev in skupno število delovne sile znaša približno 170 milijonov ljudi.

Evropska unija ima približno 452 milijonov prebivalcev in bazen delovne sile znaša 221 milijonov ljudi.

Kitajska ima 1,42 milijarde prebivalcev in bazen delovne sile znaša 770 milijonov ljudi

Rusija je v nasprotju s prepričanjem številnih le redko naseljena država in njeno skupno število prebivalcev znaša borih 143 milijonov ljudi. Njen bazen delovne sile znaša 77 milijonov ljudi.

Indija je pred nekaj leti postala država z največjim prebivalstvom na svetu, ki znaša 1,45 milijarde. Sorazmerno mlado indijsko prebivalstvo tvori bazen delovne sile 630 milijonov ljudi.

Vse to prebivalstvo, posebej pa delovna sila predstavlja tudi potrošnike in v teh številkah se prikaže tudi moč posameznih držav.

Morda imajo nekatere države bistveno manj produktivne delavce, a njihovo število in rast njihove produktivnosti na dolgi rok jih preprosto dela neustavljive.

Vse te številke o dejanskem stanju in njihovih trendih glavnih akterjev sveta so neizprosne.

Države svetovnega juga, katerih del je združen v organizaciji BRICS, v zadnjih desetletjih pridobivajo na pomenu. Stare velesile izgubljajo svojo moč, Slovenija je prav gotovo del zahodnega sveta. Zdi se, da pred nami stojijo veliki izzivi.

Omenjeno nadaljevanje makroekonomskih podatkov sveta in posameznih držav seveda ni zadnje. Več o njih v naslednjem nadaljevanju, ki bo še dodatno prikazalo gospodarske razmere današnjega sveta in pokazalo možne smeri nadaljnega razvoja.

*Članek je del serije člankov, ostale najdete tukaj in tukaj.