REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Brexit ali novi referendum? EU pred »neznanim ozemljem«

Brexit ali novi referendum? EU pred »neznanim ozemljem«Brexit in britanska zastava

Velika Britanija se je velikokrat v zgodovini znašla pred »neznanim ozemljem«. Najpogosteje so tedaj pooblaščenci »njenega veličanstva« preprosto zasadili britansko zastavo v takšna ozemlja in jih priključili imperiju, v katerem »sonce nikoli ne zahaja.«

Toda tokrat je drugače. Britanska predsednica vlade Theresa May je deset dni pred usodnim odločanjem o sporazumu o odhodu iz EU v britanskem parlamentu ponovno opozorila javnost, da se bo Velika Britanija, v kolikor ne bo sprejela dogovora z Brusljem, »znašla pred neznanim ozemljem.« Toda v Evropi se ne da več ničesar osvojiti – Velika Britanija jo lahko zgolj zapusti.

Če se dogovor na predvidenem glasovanju ne sprejme, potem bomo pravzaprav na neznanem ozemlju

»Če se dogovor na predvidenem glasovanju ne sprejme, potem bomo pravzaprav na neznanem ozemlju. Ne mislim, da lahko kdorkoli točno ve, kaj se bo zgodilo, v smislu reakcije, ki jo bomo videli v parlamentu,« je dejala Theresa May.

Velika Britanija bi sicer EU morala zapustiti 29. marca 2019. Britanska premierka je demantirala tudi govorice, da bo znova določila glasovanje v parlamentu.

Toda dejansko je pred neznanim ozemljem tudi celotna EU, ne zgolj Velika Britanija.

Medtem se pojavlja vse več novih idej, od novega referenduma do izrednih volitev, vse to pa šele po ustavitvi izstopa iz EU. Proces lahko sicer Velika Britanija ustavi sama, toda vprašanje je, ali za to v parlamentu sploh obstaja večina.

Sicer pa je Theresa May še vedno prepričana, da bi takšno ponovno glasovanje »prelomilo zaupanje z britanskimi ljudmi.«

Jean Claude Juncker in Theresa May Vir:Ruptly
Predsednica britanske vlade Theresa May in predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker med ostro razpravo v Bruslju.  Vir: Ruptly 

Mnogi rešitev iz pat položaja kljub temu vidijo – v drugem referendumu. Kljub uradnemu zanikanju, ki se ga Theresa May še vedno zelo trdno oklepa, po poročanju britanskih medijev nekateri visoki uslužbenci Mayeve že pripravljajo osnove za – drugi, nov referendum.

V te priprave naj bi bil vključen minister David Lidington, ki je namestnik Therese May. Vodil naj bi pogovore z opozicijsko laburistično stranko, da bi na ta način zgradil novo koalicijo, ki bi povezovala zmerne konservativce in laburiste.

Mnogi rešitev iz pat položaja kljub temu vidijo – v drugem referendumu. Primeri evropskih držav kažejo, d aje to mogoče.

Časnik The Sunday Times je tudi poročal, da je premierkin vodja osebja Gavin Barwell ministrom britanske vlade tudi jasno dejal, da je »drugi referendum edina pot naprej.« Vendar sta takoj zatem, ko je bilo to objavljeno, svoje besede že javno zanikala tako Barwell kot Lidington.

Da gre za neutemeljene trditve je zatrdila tudi Theresa May.

Na vprašanje, ali je prav, da ljudje še enkrat glasujejo o tem vprašanju pa odgovor dajejo primeri iz drugih držav, kjer so si ljudje prav tako – premislili. 

Irska mora mednarodne pogodbe, ki spreminjajo ustavo, preveriti na referendumih. Leta 2001 so volivci zavrnil pogodbo iz Nice, s katero je bila dopolnjena pogodba iz Maastrichta. Samo 35 odstotkov volivcev se je udeležilo referenduma, 54 odstotkov pa jih je obkrožilo »ne.«

Leta 2008 so se ob Lizbonski pogodbi volivci pojavili v večjem številu, bilo jih je 53 odstotkov, toda pogodbo so znova zavrnili z 53 odstotki proti 46,6 odstotkom.

V obeh primerih pa si je Irska – premislila. Oktobra leta 2002 je 62 odstotkov volivcev na ponovljenem referendumu, kjer je bilo skoraj 50 odstotkov udeležencev, podprlo pogodbo iz Nice. Edina sprememba je bila določilo, da bo Irska v prihodnje izvzeta iz vseh načrtov evropske skupne obrambe.

Drugi referendumi v EU
Tako  so o istih vprašanjih na referendumih ponovno glasovali v Irski, na Norveškem in na Danskem, da (yes) ali ne (no). Vir: BBC

Nato so Lizbonsko pogodbo volivci znova zavrnili leta 2008, toda že leta 2009, samo 16 mesecev po prvem referendumu, so ob 5 odstotni višji udeležbi s 67 odstotki volivci podprli isto pogodbo.

V Franciji so na podoben način leta 2005 zavrnili okvirno ustavno pogodbo EU. Večina držav v Evropi jo je sicer podpirala. Podprli smo jo tudi v Sloveniji. Okoli 55 odstotkov volivcev v Franciji pa je zavrnilo predlagano pogodbo, čeprav so jo podprli tudi vsi francoski voditelji. Podobno se je zgodilo tudi na Nizozemskem. Toda nato so nekoliko »okrajšano« in poenostavljeno ustavno pogodbo v obliki Lizbonske pogodbe v Franciji podprli – ne sicer volivci na referendumu, pač pa senatorji.

Ni jasno, ali ima Velika Britanija za takšen korak sploh dovolj volje – in predvsem časa.

Na Norveškem so o istem vprašanju – pridružitvi današnji EU – odločali dvakrat, leta 1972, ko je idejo zavrnilo 53,5 odstotka vprašanih in leta 1994, ko je isto storilo 52,2 odstotka vprašanih. Tu ni bilo spremembe, toda ni bilo sporno, da so volivci glasovali o dejansko istem vprašanju.

Na Danskem so leta 1992 na podoben način zavrnili Maastrichtsko pogodbo z 50,7 odstotki in ob udeležbi 83,1 odstotka volivcev. Po nekaj amandmajih, na primer odločitvi, da ne bo sprejela evra, so ponovno glasovali. Udeležba je bila tokrat 3 odstotke višja in 56,7 odstotkov volivcev je podprlo pogodbo.

Zato ponoven referendum v Veliki Britaniji o brexitu ne bi bil nič nenavadnega. Pravzaprav je volivcem šele danes jasno, kakšne bi bile posledice, česar leta 2016 niso vedeli, zato bi bil ponoven referendum verjetno smiseln.

Prav tako je res, da so številni volivci leta 2016 podprli brexit zaradi številnih neresnic, s katerimi so zlasti v stranki UKIP podprli svojo kampanjo. Toda ni jasno, ali ima Velika Britanija za takšen korak sploh dovolj volje – in predvsem časa.

Komentarji