Zgrešeno dlakocepstvo: Ustavno sodišče je pobudo dr. Andraža Terška zavrglo in »odločilo, tako da ni odločilo«

Dr. Andraž Teršek se je odzval na odločitev Ustavnega sodišča, ki je zavrglo ustavno pobudo, ki sta jo vložila s kolegom odvetnikom.

Odločitev oba spoštujeta, opozarjata pa, na vrsto nenavadnih potez sodnikov sedanje sestave Ustavnega sodišča.

Svoje razmišljanje je objavil na »Ustavniškem blogu.« 

Poudarki so uredniški.

»Ustavno sodišče je pobudo, ki sva jo spisala in vložila s kolegom odvetnikom Damijanom Pavlinom, zavrglo. Spoštujem to. A ne iz razlogov, ki so bili načelno in teoretično pričakovani, pač pa iz drugega razloga. Tudi to spoštujem.

Se pa smejim. Ker je smešno, komično. Ni tragično, ali pa tudi je, morda je farsično, ne nujno, je pa nasmeška vredno, a ne kategorično gotovo. Seveda se ne smejim odločitvi in instituciji. Niti najmanj. Smejim se sebi. Smejim se nama. Smejim se svetu, v katerem živimo. Četudi ni prav nič smešen, četudi stanje in dogajanje ni smešno in četudi je tudi svet skoraj prenehal biti duhovit. Je pa tragikomičen in farsičen. Ta svet in ta čas. Ni pa nujno, da je res tako. Morda se ne smejim. Morda sem zaskrbljen in se le trudim biti nasmejan. Morda ugotovim, če se smejim, tekom dneva. Se mi pa že zdi, da mi ne gre niti malo na smeh. Pravzaprav se ne smejim.

"Terškovo pobudo so sodniki zavrgli kot pomanjkljivo, ker je ni lastnoročno podpisal."

To dlakocepstvo je absurdno in samo po sebi zaskrbljujoče.https://t.co/60dMjlsp0e

— Luka Lisjak (@llisjak) December 30, 2020

Oba sva, seveda, logično, zatrjevala isto, hkrati. Skupaj sva nastopila kot eden. Z manjšim, a skoraj nepomembnim dodatkom, ki zadeva kolegovo odvetniško prakso. Temu dodatku je namenjena skoraj celotna vsebina obrazložitve odločitve spoštovanega in cenjenega US. Četudi je obrazložitev zelo skopa in sorazmerno kratka, vsaj glede na dolžino pobude, je veliko prostora namenjenega tistemu, kar bodisi nisva zatrjevala bodisi sva se tega le dotaknila bodisi sva to zapisala kot vprašanje. Kar smeva in kar se počne, ko so razlogi za to. Obsežno argumentiranemu bistvu, bistvenim vprašanjem in tezam, trditvam, pa pozornost v obrazložitvi ni namenjena.

Ali drugače, v smislu “izjave za javnost”, komentarja.

Mene je US že v izhodišču odrezalo kot pobudnika. US mi očita, da “se nisem dejansko osebno podpisal pod pobudo.” Vselej se v enakih okoliščinah podpisujem na enak način. Posebej, če sem drugje, kjer je druga oseba, ki sodeluje in sem nemobilen. In še posebej, če gre za izredne razmere, v katerih dve pošiljki enostavno nista prispeli v dva druga kraja drugje v Sloveniji. Niti DHL in hitra pošta. Ena “hitra pošta” pa je prispela po dveh tednih.

Ta način nikoli ni bil zavržen od kateregakoli organa ali institucije. V preteklih letih tudi ne od Ustavnega sodišča. Vem. Storil, videl, doživel. V enem primeru celo sprejem vloge, poslane zgolj po elektronski pošti, brez osebnega lastnoročnega podpisa.

A to sploh ni bistvo. Sploh ne gre za to. To ni tisto, za kar zares gre.

Lahko pa vseeno pojasnim postopek. Lastnoročno se podpišeš, s kulijem, podpis shraniš na računalnik, prilepiš ga na dokument, ki je pobuda. To je tvoj lastnoročni podpis. Preverljiv. V najslabšem primeru pa ga je v izrednih razmerah mogoče preveriti in dopolniti. A to sploh ni bistveno. Bistveno pa ni zato, ker sva oba zatrjevala isto. Nastopala sva kot eden. Zato je prav vseeno, ali je na pobudi moj osebni lastnoročni podpis ali ga ni ali je prilepljen ali je skeniran ali je namesto njega moja lepa fotografija ali pa štampiljka čebelice Maje.

To je razumljivo, drži?

Pojasnil bom še bolj podrobno.

Tak dokument potem pošlješ prijatelju s printerjem, ker ima printer, ki ga ti nimaš. Prijatelj to sprinta, potem pa faksira na drugi konec Slovenije. Da res tja pride. Ker hitra pošta ni hitra in ker je že zatajila. Tja, kamor to pošlješ, pa sam ne smeš. Celo ne moreš.

Na drugem koncu Slovenije se drugi pobudnik pod isti dokument lastnoročno podpiše s kulijem in natisne pečat svoje odvetniške pisarne. Game over. A ne za US.

Potem pobudo dvakrat vsebinsko dopolniš. Ker vlada sprejme nove odloke. ¨Postopek, kako jo spraviti na drugi konec Slovenije je lahko enak, podoben ali drugačen. Tega Ustavno sodišče ne ve.

Pod to pobudo se podpišeš. In jo faksiraš. Ali pa jo pošlješ po elektronski pošti. Prav vseeno je. Na drugi konec Slovenije pride v črno-beli barvi. Tvoj lastnoročni podpis je črno-bel. Ni moder ali rdeč.

Ustavno sodišče ne ve ali si se podpisal ali si se podpisal s črno, modro ali zeleno barvo, ali si prilepil svoj podpis, ki si ga prej naredil sam, tako, da si se podpisal, kot se podpišeš samo ti in vselej. Ustavno sodišče ne ve nič od tega. Očitno pa želi vedeti. A ne vpraša. Odloči se.

Prepoved gibanja na prostem med 21. in 6. uro začenja veljati. Pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin pa sta na ustavno sodišče naslovila pobudo za presojo ustavnosti, saj menita, da lahko država prepove gibanje le, če razglasi izredno stanje. https://t.co/ZRQB6rWi5M

— MMC RTV Slovenija (@rtvslo) October 20, 2020

Zato se Ustavno sodišče lahko samo ODLOČI: da si se podpisal lastnoročno in osebno ali pa da se nisi podpisal lastnoročno in osebno. Če me to sprašujete, sem se podpisal osebno in lastnoročno. Ustavno sodišče se je odločilo, da se nisem. Čeprav sem se. A ponovim, to je povsem nepomembno, ker sva dva nastopala kot eden.

In to je bilo dovolj za Ustavno sodišče, da se mu ni bilo treba ukvarjati z vsebino? Kar zadeva mojo vlogo pobudnika – DA. A to, kot rečeno, sploh ni bistveno. To ni tisto, za kar zares gre.

Kaj pa, kar zadeva vlogo sopobudnika? O, to pa NE! Zato ostanejo “na mizi” vsi vsebinski argumenti in vse priloge.

Res kdo verjame, da se je devet oseb na Ustavnem sodišču toooliko časa pogovarjalo o podpisu enega od dveh pobudnikov? Najbrž ne.

Zato sploh ne gre za podpis. To je povsem nepomembno vprašanje. Poleg tega pa si je Ustavno sodišče ta “osebno lastnoročno podpisani” pogoj kot pravilo enostavno izmislilo. In to ni prvi tak primer (o nekem drugem primeru “izmisliti si pravilo” sva nedavno pisala s kolegom prof. dr. Jurijem Toplakom – o tem, kako si je US “izmislilo”, da je treba v prekrškovnih postopkih “preskočiti” Vrhovno sodišče in z Višjega sodišča iti neposredno na Ustavno sodišče).

V obrazložitvi odločitve US se močno poudarja tisto, kar bodisi nisva zatrjevala bodisi sva se tega le dotaknila, ali pa zapisala kot vprašanje.

Niti omeni pa se ne tistega, kar sva obsežno, natančno in odločno zatrjevala kot bistvo in kot bistveno. K temu pa priložila literaturo, vire, dokazno gradivo… Problem policijske ure je, na primer, enostavno prezrt.

Tako stori Ustavno sodišče, kadar… Ne bom dokončal misli.

Ustavno sodišče ima prav. Ustavno sodišče ima vedno prav. Tudi tokrat ima Ustavno sodišče prav. In ta prav spoštujem.

Vseeno pa zase in za naju vem, da imava prav. Četudi imava prav samo zase in za tiste, ki pravijo, da imava prav. In četudi imava prav za tista tuja sodišča, ki so v drugih evropskih državah in v ZDA o enakih ali bistveno podobnih vprašanjih in argumentih ocenila, presodila in odločila, kot da imava prav.

A to ne pomeni, da se Ustavno sodišče moti. Ne moti se. Ima prav. O tistem, do česar se je opredelilo, ima Ustavno sodišče prav, ker je Ustavno sodišče.

Edino, za kar ne morem zapisati, da ima Ustavno sodišče prav, je tisto, do česar se Ustavno sodišče ni opredelilo. To pa je obsežno, argumentirano, stvarno podkrepljeno in z dokazi podprto bistvo. Vsebina. Ustavno sodišče je ni ocenilo in o njej ni presodilo, o njej ni odločilo.

Glede pravnega interesa: seveda nama je znana tako teorija kot praksa glede “pravnega interesa.” A znana nama je tudi odločitev US glede pravnega interesa v zadevi U-I-83/20! Zato sva vložila pobudo.

In zato ne vem, kaj Ustavno sodišče o bistvu in o bistvenem meni. Morda bom kmalu izvedel. Morda bomo vsi to kmalu izvedeli. Morda nam bo pri tem pomagala pobuda spoštovanega kolega dr. Igorja Vuksanoviča. A to ne bi bilo logično, ker mu US nebi smelo priznati pravnega interesa. Zato morda ne bomo izvedeli ničesar. Razen, če se bo Ustavno sodišče odločilo, da nekomu bo priznalo pravni interes, to pa bo storilo zato, da bomo izvedeli, kaj o vseh ustavnopravnih vprašanjih, ki zadevajo odloke, zakone in ukrepe, meni večina na Ustavnem sodišču.

Morda.

Ni pa to edina pobuda, ki je šla na Ustavno sodišče izpod mojih prstov. Le da se pod druge za vsak primer nisem podpisal (a obdržite to zase, prosim, ne razširjajte javno).

Sklep: vse ostaja, kot je in vse je še naprej tako, kot je bilo in kot je. Tudi moj podpis. In vsa odprta ustavnopravna vprašanja ostajajo odprta. Teh pa je zdaj že res veliko. V drugih evropskih državah je o veliko teh vprašanj že bilo sodno odločeno. Tudi v ZDA. V skladu z najinimi pričakovanji in stališči. Pri čemer so bile (to pa je res tragikomično) v teh državah oblastne odločitve in ukrepi celo manj ustavno in zakonsko sporni, kot v Sloveniji, pa tudi vsebinsko so bili bolj obsežno in bolj prepričljivo utemeljeni. V primerjavi s slovensko vlado (ki se ne le OČITNO, ampak celo po javno izgovorjenih besedah njene lastne, t.im. “strokovne skupine,” ne drži ne navodil Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-83/20, ne navodil iz delne odločbe in sklepa št. U-I-445/20-13, ne določb ZNB…) je izvršilna veja oblasti v teh državah delo opravila znatno bolje, a še vedno ne dovolj dobro – in zato nezakonito in/ali protiustavno.

Zakaj dr. Andraž Teršek ne bi bil naš ljudski kandidat za predsednika države? V življenje tako pošiljam pobudo in na ljudstvu je ali jo sprejme ali ne. https://t.co/9hYhJRvuEy

— Dd. Hh. (@Stavenskovrhski) July 24, 2020

V Sloveniji pa še vedno čakamo, čakamo… Na NEKAJ?! Na KAJ?! Na Koga?!

Tudi to spoštujem,« je zapisal Andraž Teršek.

 

Svojemu razmišljanju je priložil tudi pismo kolega odvetnika (spodaj).

 

POST SCRIPTUM: PISMO KOLEGA ODVETNIKA

»Spoštovani kolega,

v zvezi z vašo pobudo pred Ustavnim sodiščem bi vas opozoril na, po mojem mnenju, naslednjo napako Ustavnega sodišča, ki je zanemarilo določbe Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP) oziroma Poslovnika Ustavnega sodišča (Poslovnik).

Iz 24b. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) ne izhaja obveznost podpisa (to izhaja zgolj iz II. točke priloge Poslovnika), v sklepu U-I-454/20 pa Ustavno sodišče prvič v svoji praksi zahteva “lastnoročni podpis” za pobudo, kar naj bi izhajalo iz 24b. člena ZUstS. Seveda to ne v ZUstS ne Poslovniku ni nikjer omenjeno. Posledično iz nikjer, razen iz stališča Ustavnega sodišča v tem sklepu, ne izhaja zahteva po lastnoročnem podpisu, ampak se zahteva zgolj podpis pobude, kot to določa II. točka priloge Poslovnika Ustavnega sodišča (Poslovnik).

Skladno z 14. členom ZEPEP pa se elektronskim podpisom, torej skeniranim, kot je bil vaš “ne sme odreči veljavnosti ali dokazne vrednosti samo zaradi elektronske oblike, ali ker ne temelji na kvalificiranem potrdilu ali potrdilu akreditiranega overitelja, ali ker ni oblikovan s sredstvom za varno elektronsko podpisovanje.”

Res je, kot določa 15. člen ZEPEP, da je zgolj kvalificiran podpis tak, ki je glede podatkov v elektronski obliki enakovreden lastnoročnemu podpisu ter ima zato enako veljavnost in dokazno vrednost, vendar, kot rečeno, zahteva po lastnoročnem podpisu ne izhaja ne iz ZUstS ne iz Poslovnika.

Po mojem mnenju, gre v tem delu za vprašljivo širjenje obličnosti tako, da se zahteva lastnoročni podpis, pri čemer predpisi tega ne določajo. Res je, da npr. ZPP zahteva lastnoročen podpis za vloge (105. člen), ampak tam lahko vložnik to vnaprej ve, tu pa je Ustavno sodišče, za moje pojme nedopustno, razširilo zahtevo iz lastnega Poslovnika – torej mimo neke pravne predvidljivosti. Zgolj, če bi se sklicevalo na smiselno uporabo ZPP po 6. členu ZUstS, bi lahko argumentacija Ustavnega sodišča pila vodo, vendar menim, da je materija postopkovnih pravil za postopek pred Ustavnim sodiščem specialno urejena s Poslovnikom (drugi odstavek 6. člena ZUstS), ki pa, kot že rečeno, zahteva zgolj podpis in ne lastnoročnega podpisa.

S spoštovanjem, XY«

 

PRILOGA Poslovnika US je dostopna na tej povezavi:

https://www.us-rs.si/pravna-podlaga/poslovnik-ustavnega-sodisca/

Najdete vsaj v prilogi (ne v Poslovniku, ker tega v Poslovniku NI) ZAHTEVO/PRAVILO za “osebni lastnoročni podpis“? Ali najdete le “podpis vlagatelja“?

Vsak odvetnik/odvetnica in vsak sodnik/sodnica ve: PRVO pravilo sojenja – ko dobiš spis, najprej pogledaš, kako se ga lahko znebiš, če pa tega ne vidiš, pa to najdeš ali ustvariš.

Samo povem.