REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Psihologija pandemije: Zakaj je vlada podcenila stiske ljudi in z zaostrovanjem represije stopila v past

Psihologija pandemije: Zakaj je vlada podcenila stiske ljudi in z zaostrovanjem represije stopila v pastZa koga dela Stevanović? Vir: Posnetek zaslona, FB

Avstralski psiholog Steven Taylor je oktobra leta 2019, mesec dni pred prvimi zaznanimi primeri koronavirusa, ki povzroča covid-19 napisal skorajda preroško knjigo, - ki je nihče ni želel brati.

Knjiga je imela naslov »psihologija pandemije«, v njej pa je opisano tudi vse to, kar se tudi te dni dogaja v svetu in še posebej v Sloveniji, ki je ta teden doživela največji odpor zoper različne omejitve, ki jih zaradi covida-19 že leto in pol uvaja vlada.

Doslej so se namreč oglašali le imunologi in epidemiologi, toda vse bolj očitno je, da so v tej krizi mnogi pozabili na psihologe in sociologe, čeprav so ti pri obvladovanju tako kompleksnih kriz, kot jih povzročajo pandemije – ključni.

Tudi izdajatelj knjige je dvomil, ali bo sploh imela kaj bralcev, toda v 22 mesecih zatem je knjiga za mnoge po svetu postala nekakšen »vodič po pandemiji.«

Taylor se je namreč na podlagi podatkov iz vseh dosedanjih epidemij ukvarjal z vprašanjem, kako »človeški faktor vpliva na širjenje bolezni in na čustvene odzive.«

Ukvarjal se je z vsem, kar vsaka pandemija prinaša: predsodki, vlogo medijev, odnosom do cepljenja, kako družba nadzoruje govorice in psihologijo »teorij zarote.«

Proticepilka v Kanadi  Vir:Twitter
Proticepilka v Kanadi. Vir: Twitter

Večina držav v Evropi se je namreč znašla v situaciji, ki jo opisuje 10. poglavje knjige: v boju za čim večjo precepljenost in preseganju odpora zoper cepljenje.

Pri tem pa ima odpor cepljenju veliko globje korenine, kot se to morda zdi na prvi pogled – in v tem je pravi problem.

V ZDA je necepljenih okoli 90 milijonov prebivalstva, v Sloveniji pa celo več kot 45 odstotkov. Podatki o odstotki cepljenih med urbanimi in ruralnimi kraji ne kažejo večjih razlik, dostopnost cepiv pa dokazuje, da pomanjkanje cepiv ni razlog za nizko precepljenost.

Razlog za to, kar se dogaja, psihologi opisujejo z izrazom, ki ga uporabljajo že blizu 60 let.

Gre za »psihološko reakcijo« ali »reaktacijo« – to pa je motivacijski odziv na »pravila, predpise ali poskuse prepričevanja, ki se dojemajo kot grožnje samostojnosti in svobodi izbire«.

Do reaktacije pride, ko oseba čuti, da nekdo ali nekaj omejuje njene odločitve ali ji omejuje nabor alternativ.

Pri tem se družbe seveda odzivajo drugače. In zato so se na pandemije v družbah, kjer so ljudje socializirani, da velikokrat dajejo prednost skupnosti pred lastnimi interesi na zahteve oblasti odzvali veliko bolj poslušno kot na »zahodu.«

Toda pomembno je bilo tudi to, kako ljudje zaupajo vladam in kako premišljeni so njihovi ukrepi.

Slabosti vodenja države so v Sloveniji očitne zaradi neprestanega, kaotičnega spreminjanja predpisov, ki so ob tem še celo brez zakonske podlage.

Do preloma je v Sloveniji prišlo ob hitrem uvajanju pogoja PC (namesto PCT) v vse vladne službe, ob neustrezni pravni podlagi (odlokih) in ob istočasnem vztrajanju na uvozu cepiv, ki so bila bolj tvegana in so jih v nekaterih državah prenehali uporabljati ali pa so njihovo uporabo omejili glede na starost (Janssen, AstraZeneca).

Pri tem je pozitivno le to, da ljudje, kot opozarja Taylor, tudi v tem primeru včasih naredijo nekaj drugega od tistega, kar govorijo in se običajno kljub odporu v večji meri cepijo, kot bi to lahko sklepali le na podlagi analiz javnega mnenja.

Toda, kar je bistveno in jasno je, poudarja Taylor, da je »jeza, usmerjena zoper tiste, ki se ne želijo cepiti zelo verjetno kontraproduktivna.« Še posebej tedaj, če bodo cepiva, ki so na voljo zelo varna in visoko učinkovita.

»Psihološka reaktanca se pojavi pogosto, ko gre za kakršnekoli smernice glede javnega zdravja, pa naj gre za povečanje vnosa sadja in zelenjave, dobro ustno higieno ali pa za cepljenje in maske. Potem se pojavi odziv v stilu 'nisi ti gospodar mojega telesa', še posebej v kulturah, kjer so ljudje vzgajani tako da so ponosni na svobodo in individualizem.«

Pandemijo je opredelil ne samo kot zdravstveni, pač pa »v bistvu psihološki pojav.«

To pa ima posledice tudi za oblast.

»Bolj kot boste pritiskali in poskusili prepričati te psihološko reaktivne ljudi, bolj verjetno bodo oni pritiskali nazaj, kajti sami bodo to razumeli kot napad na svoje svoboščine. In čeprav bodo morda manjšina, bodo tudi zelo glasna manjšina, ki se ji bo pridružilo veliko število različnih ljudi.«

Istočasno pa vse to vodi ljudi tudi do »motivacijskega razmišljanja«, v bistvu fantazij o tem, kako so epidemija covida-19, enako kot klimatske spremembe zgolj prevare. S tem se ljudje tolažijo, da bo, če bodo določeni ukrepi ukinjeni, vse v redu in da njihove svobode ne bodo ogrožene.

V tej skupini pa se tako znajdejo zelo različni ljudje, od zagovornikov teorij zarot do šovinistov, travmatiziranih manjšin ali levičarjev, ki so prepričani, da s cepivi služijo samo velika farmacevtska podjetja.

»Vstavljanje tujega objekta vase s pomočjo igle je iz evolucijske perspektive za nekatere ljudi enako kot kontaminacija samega sebe. To se seveda ne dogaja, toda na ta način so nekateri ljudje prišli do prepričanja o tem, kaj je dobro in prav,« opozarja Taylor.

Taylor, ki je 30 let preučeval anksiozna obolenja, vključno s pretiranimi strahovi in fobijami, ali hipohondrijazo, se je odločil, da bo leta 2018 napisal »Psihologijo pandemije« predvsem po proučevanju posledic španske gripe stoletje prej in napovedi, da človeštvo znova čaka nekaj podobnega.

Pandemijo je opredelil ne samo kot zdravstveni, pač pa »v bistvu psihološki pojav«, ki je odvisen od »obnašanja, nazorov in čustev ljudi«, pri tem pa je opozoril, da ima razvoj pandemije »več psiholoških kot medicinskih posledic.«

S tem ne želi zmanjšati pomena realnih smrti in žrtev pandemij, pač pa opozoriti, da je zaradi pandemije še veliko več ljudi »psihološko prizadetih.«

Pandemija namreč ni zgolj dogodek, ko »nek nevaren mikrob postane viralen.«

»Psihologija igra osrednjo vlogo v pandemiji, ker vpliva na razširjanje in omejevanje bolezni in sproža napetosti ter socialno uničujoče, konfliktne in potencialno škodljive pojave, kot so panika, rasizem ali protesti zoper ukrepe za omejevanje pandemije.«

Taylor opozarja, da bo zaradi vzpona delta različice vsaka »vrnitev k zapiranju lahko povzročila bistveno večji odpor in upor« - deloma zaradi fenomena »pandemijske utrujenosti.«  

Pri vsem skupaj pa je zanimivo to, da se je tudi sedanja pandemija razvila po povsem enakih vzorcih kot vse pretekle, med katerimi je najbolj znana »španska gripa.« Razlika je bila le v tem, da se je tokrat vse zgodilo na veliko večji, svetovni sceni.

In tudi »anticepilci« niso nekaj novega in prav tako ne upori zoper nošenje mask – nekaj podobnega so zahtevali že v »protimaskirni ligi« v San Franciscu leta 1919.

In tudi razlogi, na katere so se nasprotniki in pristaši nošenja mask sklicevali tedaj so bili isti.

Razlika je le v tem, da jih je danes več in da so zaradi socialnih omrežji bolj vidni.

»Protesti proti zapiranjem, nošenju mask in proti cepljenju so bili veliko bolj prisotni danes, kot pred 100 leti, vendar so jih motivirali isti razlogi,« opozarja Taylor. Vendar je danes veliko več pristašev »teorij zarot«, ki jih lažje tudi propagirajo.

Taylor tudi opozarja, da bo zaradi vzpona delta različice vsaka »vrnitev k zapiranju lahko povzročila bistveno večji odpor in upor« - deloma zaradi fenomena »pandemijske utrujenosti.«  

Zapiranja zato niso dolgoročne strategije, pač pa morajo ostati kratkoročni ukrepi, ki so »nujno zlo«, toda če se ponavljajo ljudem, ki so znova »občutili svobodo« jih bo to »demoralziralo in bo slabo za duševno zdravje,« zato bo posledica – upor.

»Zato bomo še videli izbruhe covida, toda želja ljudi, da se družijo, je močnejša od strahu, da bi bili okuženi,« opozarja psiholog.

In kako je ravnala slovenska vlada?

Očitno je, da je popolnoma padla na tem »psihološkem testu.«

Na dan, ko je v Guardianu izšel članek s pogovorom s Taylorjem, se je vesoljna Slovenija ukvarjala s srečanjem Janše s protestniki na Kredarici, na katerem je predsednik vlade protestnike označil za umobolne.

Potem je sledil mesec dni poskusov spremembe zakona, ki bi omogočal kaznovanje protestnikov zaradi »žalitev«, odsotnost novega »semaforja«, cepljenje z vektorskimi cepivi brez omejitev in nato uvajanje najprej pogoja PCT in nato celo PC za celotno državno upravo ter ob tem še poziv zasebnim podjetnikom, da naj ravnajo enako.

Po letu in pol histeričnega spreminjanja pravil iz tedna v teden so imel ljudje seveda vsega skupaj dovolj.

Če že, bi država ustavne pravice morala omejiti z zakonom, torej z vsemi varovalkami in demokratičnim postopkom. To pa se ni zgodilo.

Vlada si je to interpretirala kot nekaj, kar lahko enostransko predpiše kot delodajalka, in povabila tudi preostale delodajalce v zasebnem sektorju, da lahko po svoji presoji posegajo v ustavno zajamčene pravice zaposlenih.

Ustavno sodišče je nato v četrtek začasno zadržalo člen odloka, s katerim je želela vlada od petka naprej v državno upravo uvesti pogoj PC.

Če že, bi država ustavne pravice morala omejiti z zakonom, torej z vsemi varovalkami in demokratičnim postopkom.

To pa se ni zgodilo.

Še več, notranji minister se je nato odzval z novimi žaljivkami, v Ljubljani pa je prišlo do zamenjave šefa policije, kajti sedanji menda ni naredil »dovolj« oziroma ni bil dovolj »trd« do protestnikov.

Ob tem je takoj po tragični smrti 20-letnega dekleta dva tedna po cepljenju s cepivom Janssen Janševa vlada na dopisni seji sprejela odločitev, da od Madžarske kupi dodatnih 100.000 odmerkov Janssena.

Vlada je torej potrdila posel, pri katerem gre verjetno spet za neko prijateljsko meddržavno reševanje stiske s presežki cepiva na Madžarskem.

In to prav z madžarsko vlado, ki v povezavi z Orbánu zvestimi takjuni financira Janševe medije.

Gre za popolno ignoranco čustev ljudi in korake, ki seveda nujno vodijo do – upora.

Delite članek