Preverjeno: Vizjak preživnino za otroka plačuje, priče in dokazi izpodbijajo neresnice Andreje Jernejčič

Bitka za vodstvo Telekoma se je očitno šele prav začela, čeprav so nekateri mediji že objavili, da je zadeva že »ad acta.« In vse kaže, da nekateri lobiji ne izbirajo sredstev.

V nekaterih slovenskih medijih smo te dni lahko prebrali celo vrsto člankov, ki so se nanašali na domnevno »spornost« dr. Andreja Vizjaka, ki naj bi bil s strani SDH predlagan za člana nadzornega sveta slovenskega Telekoma.

Med vsemi obtožbami je najbolj izstopala tista, da je človek preprosto - nemoralen.

Zato, ker menda ne plačuje preživnine za lastnega otroka in ker je – potem, ko je Vizjak celo pokazal potrdila, da je preživnino plačeval - menda celo falsificiral potrdila, na katerih je očitno podpisana njegova žena.

Vse te trditve so čiste neresnice. Zakaj se potemtakem izrekajo?

Odgovor na to je znan – že eden od prvih očetov propagande je lepo zapisal, da je potrebno izrekati »čimbolj mastne laži«, kajti, četudi jim pridejo na sled, »od  debele, mastne laži zmeraj nekaj ostane.«

Ostane seveda tudi pravna pot. Ampak sodni mlini so počasni. Laži s hitrim učinkom se tistim, ki jih lansirajo zato pogosto izplačajo. In lepo obrestujejo.

Nekaj te »ex-družinske« umazanije je torej, tako so bili prepričani Vizjakovi kritiki, vendarle, kljub popravkom, (ki so jih premeteno skrili) ostalo tudi na Andreju Vizjaku. Morda ravno dovolj, da ga državni nadzorniki umaknejo iz seznama tistih, ki bi lahko postali člani nadzornega sveta slovenskega Telekoma.

Takšen je bil vsaj načrt.

Hordi navdušencev zaradi takšnega razpleta se je pridružila tudi Katarina Matejčič s POP TV, ki je zatrdila celo, da je tudi kandidatura Igorja Rozmana, uslužbenca RTV SLO hkrati s kandidaturo Andreja Vizjaka za člana nadzornega sveta Telekoma že propadla zaradi nekakšnega »javnega zgražanja« (?!) - ob tej novici pa so na POP TV zavrteli celo posnetek Tomaža Rozmana, nekdanjega odstopljenega šefa inšpektorata za šolstvo.

Pozneje se niso opravičili. kar pomeni, da očitno sploh ne vedo, za katerega Rozmana v tem primeru sploh gre.

Tomaž Rozman pa seveda s to zgodbo o Telekomu nima nobene zveze.

So to torej »zanesljivi« podatki, zrasli na zelniku »neimenovanih, toda zanesljivih virov« (beri: Boruta Jamnika), na podlagi katerih POP TV poroča o ozadju bitke za Telekom? 

Kakor da Igorja Rozmana, nekoč vodje produkcije na Pro Plusu ne bi poznali. To je verjetno dokaz ali prav posebne pristranskosti, ali pa neke nove, »visoke profesionalnosti« tistih, ki si želijo, da na Telekomu in Planetu vse ostane tako, kot je do sedaj.

Še najbolj brez osnove pa je trditev, da Andrej Vizjak ne plačuje preživnine z svojega otroka. Ne samo zato, ker je povsem neverjetno, da pet let po tem, ko ne bi plačeval »niti centa«, kot trdi Andreja Jernejčič, nekdanja novinarka, danes pa sicer lastnica podjetja za "odnose z javnostmi", ne bi dobil že tožbe in sodne odločbe, pač pa tudi zato, ker obstajajo trdni in preverjeni dokazi, da to – preprosto ni res.

V uredništvu Insajderja.com smo namreč ugotovili, da obstajata najmanj dve priči in ob tem videli tudi nesporne podatke, na podlagi katerih je mogoče trditi, da je bivša Vizjakova žena Andreja Jernejčič izrekla neresnico, ko je zatrdila, da ji Andrej Vizjak po razvezi ni plačeval 6000 evrov letno za skupnega otroka.

Povedano preprosto – Andreja Jernejčič se je, kot kažejo ti dokazi, »zaštrikala«, saj je očitno, da je potrdila, ki jih je podpisala, tudi morala sama podpisati in jih videti že v trenutku podpisa.

Kar pomeni, da so neresnična tudi naknadna zavajanja, češ da je Andrej Vizjak njene »blanko podpise« nekako zlorabil in nad njimi »zložil« primerno vsebino.

Kar bi bila, mimogrede, tudi izjemno slaba »PR popotnica« za to »strokovnjakinjo za odnose z javnostjo«.

Kakšen strokovnjak za odnose z mediji in javnostjo pa je nekdo, ki bi moral svojim strankam že na prvem srečanju pojasnjevati: »Veste, prvo pravilo dobrega PR-a je, da ne smete nikoli, res nikoli podpisovati blanko papirjev. Tako kot sem to, tepka, počela jaz.«

Kar pomeni tudi, da je Jernejčičeva od trditve, da so vsa potrdila s strani Andreja Vizjaka ponarejena medtem že odstopila in sedaj priznava, da je njen podpis pristen, ampak zdaj le vsebina potrdil naj ne bi bila »prava.«

Po dveh spremenjenih trditvah pa se človek seveda zgolj vpraša – kakšna bo nato še morebitna tretja razlaga? Tudi te, nenehno spreminjajoče razlage so pristen dokaz, da resnico govori Andrej Vizjak in ne Andreja Jernejčič.   

Pri tem pa je potrebno uporabiti tudi zdravo pamet in se ob tem tudi vprašati - le zakaj bi človek, ki mu denarja očitno ne manjka, na tako beden način »šparal« pri lastnem otroku iz drugega zakona, če na enak način ni »šparal« pri otrocih iz prvega?

Trditve Jernejčičeve so zato očitno zelo, zelo slab PR, ki se je pojavil v zelo nenavadnem trenutku, prav sedaj, ob kandidaturi za vodstven položaj Andreja Vizjaka v slovenskem Telekomu.

Popolnoma neresnična je tudi trditev, da naj bi Jernejčičeva proti Vizjaku vložila tožbo. Preverjeno drži, da takšne tožbe ni.

Bivša žena, ki ji je Vizjak ob ločitvi pustil luksuzno stanovanje, vredno več kot pol milijona evrov, Porscheja in lep kupček denarja ima morda neke osebne razloge za svoje trditve. Toda to je povsem nepomembno.

Osebna razmerja so včasih čudna in to nikogar ne bi smelo presenetiti, še najmanj pa nadzornike SDH.

Kajti – le zakaj bi bilo logično in prav, da bi nekoga, ki se na svoj posel spozna, diskvalificirali zaradi opravljanja osebe, ki se očitno ne more sprijazniti s posledicami razveze propadlega zakona?

Ampak to je Slovenija. Nekaj medijev, ki širijo neresnice, ima v tej državi očitno več teže kot nekdo, ki se je dokazal v svetu in ki je eden redkih Slovencev z izkušnjami na najvišji, vodstveni ravni multinacionalk z več kot 10 milijardami ameriških dolarjev letnih prihodkov.

In ki si je celo kot svoj življenjski moto izbral, da bi iz podjetij delal »najboljše na svetu.« Še bolj zabavna pa so zapisi tistih, ki so Vizjaku nekoč peli hvalospeve, danes pa mu - brez dokazov - očitajo nekakšne nedokazane prekrške.

Ki jih nikoli ni bilo, saj nikoli nihče ni ne zahteval, kaj šele ugotovil kakršnihkoli nepravilnosti pri poslovanju Vizjaka, njegove prezaposlitve pa so bile vedno opravljene na boljša delovna mesta in sporazmno s prejšnjimi delodajalci.

Pri tem so Vizjaka pohvalno v teh istih medijih opisovali že leto dni po tem, ko naj bi se zgodile domnevne, neobstoječe nepravilnosti, ki so se naposled izkazale za »novinarske race«. Kje je potemtakem kredibilnost takšnih medijev in od kod šele danes njihova nenadna spoznanja?

So bili slabo informirani tedaj - ali pa so morda danes?

Zakaj se tako drugače piše šele danes? Morda zato, ker so Vizjaku pač nekateri očitno »fovš«, da je uspel. Ker ne marajo njegovega »Maseratija« in dejstva, da si ga je lahko kupil.

Da neresnice širi bivša žena, ki je po razvezi dobila »Porscheja« in pol milijona evra vredno stanovanje, ki si ga kot novinarka s približno dvema jurjema plače nikoli ne bi mogla kupiti – tega pa očitno nikogar ne zanima.

Moralo pa bi zanimati medije, ki kljub dokazom o neresnicah še naprej objavljajo neresnice. Andrej Vizjak se je zato, kot smo izvedeli iz neimenovanih, vendar zanesljivih virov, že odločil, da bo proti vsem, ki ne bodo prenehali z blatenjem, ukrepal tudi s pravnimi sredstvi.

Kdo ima v tej zgodbi prav, pa pravzaprav sploh ni nekaj, kar bi moralo zanimati kogarkoli. To so osebne zgodbe – in bi takšne morale ostati. Če eden od dveh razvezancev ni zadovoljen z izpolnjevanjem sprejetih obveznosti drugega - ima za zadevno razčiščevanje na voljo sodišče, ne pa medije.

Kaj takšnega nikoli ne bi smelo vplivati na kariero kogarkoli – še najmanj pa pri imenovanju na neko pomembno strokovno funkcijo, kjer je pomembno zgolj znanje.