Preračunljiva zahrbtnost: Kučan odstranitev Spomenika revoluciji predlagal šele po smrti njegovega avtorja

Nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan je nedavno podal predlog, da se sedanji Spomenik revoluciji na Trgu republike v Ljubljani odstrani in na njegovem mestu postavi novi – spomenik osamosvojitvi oziroma osamosvojiteljem, med katere seveda se seveda uvršča tudi sam.

Na pobudo je bilo že veliko odzivov.

Na stara leta je snel masko. Verjetno ga voha Matilda in je sedaj začel verjeti v Boga. Rad bi se izkupil!

— igor Hribar (@19avgust) May 10, 2023

Zanimivo je, da sta jo kmalu podprli tudi vladajoči stranki SD in Gibanje Svoboda, le koalicijska Levica je ohranila mero zdravega razuma in meni, da ta pobuda ni dobra.

Da gre za napačno pobudo so ocenili tudi nekateri strokovnjaki in umetniki, med prvimi Arjan Pregl.

Pri vsem skupaj pa je osupljiva še prav posebna preračunljivost in zahrbtnost, s katero je nekdanji predsednik Slovenije, očitno v upanju, da si tudi sam priskrbi spomenik - lansiral svojo idejo.

Idejo je namreč javno oznanil ob letošnjih slavnostnih dogodkih ob osvoboditvi Vrhnike, malo manj kot mesec dni zatem, ko je umrl – Drago Tršar, avtor omenjene plastike!

Ja! Čas za spomenik osamosvojitve je že zdavnaj prišel. A ne za ceno drugega pomembnega spomenika. Na trgu je dovolj prostora za oba.

— Maja Gaspari (@MajaGaspari) May 8, 2023

Zastavlja se vprašanje, zakaj si Milan Kučan ni upal svoje pobude predstaviti v času, ko je bil kipar še živ, da bi lahko sam povedal, kaj si misli o tej pobudi in morda sam branil svojo plastiko, ki je nenadoma, po oceni Kučana, neprimerna da stoji na trgu, ker ja pač »izraz hotenj drugega časa.«

Oziroma, kot je dejal Kučan: »Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol.«

Prav tako se zastavlja vprašanje, ali je Spomenik revoluciji res mogoče zožiti le na to, da gre v tem primeru za spomenik »hotenjem nekega drugega časa« in izven tega nima nobene druge umetniške vrednosti?

Glede na to, da revolucija, ki se je zgodila v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni pomenila le nasilnega prevzema oblasti in nastanka enostrankarskega sistema, pač pa je prinesla tudi številne nove pravice ženskam in delavcem in temeljito spremenila družbo bi bilo prav tako zanimivo izvedeti, kako na to idejo gledajo v številnih institucijah in organizacijah, od Zveze združenj borcev NOB do Inštituta 8. marec in vse do zavoda za varstvo kulturne dediščine, ministrstva za kulturo, predsednice republike, sindikatov in tako naprej.

Še več – če je točna ugotovitev Milana Kučana, da je Spomenik revoluciji izraz »hotenj nekega drugega časa«, ali to pomeni, da bi bilo v Sloveniji in Ljubljani potrebno odstraniti še kakšne druge spomenike (Spomenik Napoleonu, spomenik padlim v prvi svetovni vojni in druge, podobne, iz drugih časov)?

Ali je mogoče spomenike res zožiti zgolj na artefakte, ki izražajo določena hotenja (avtorjev, narodov...), ali pa imajo še kakšen drugačen pomen?

Ustrezna vprašanja smo že poslali, odgovore pa bomo objavili, ko jih dobimo.

Zanimalo nas je tudi, ali se je kdo od politikov, na primer Milan Kučan, s pristojnimi institucijami posvetoval, preden je obelodanil svoj predlog.

Kuči, povej mi kdaj smo se osamosvojili? Nam diktirajo iz Washingtona, Bruslja in Berlina. JO to osamosvojitev ali kolonializacija? Za osamosvojitev se bojo borili, najbrž z vojno, bodoči rodovi. Že sedaj, slava jim!

— igor Hribar (@19avgust) May 10, 2023

Prav tako bi bilo zanimivo izvedeti, ali vsi, ki so odgovorni za organizacijo javnega prostora in zaščito kulturnih dobrin, med katere spada zagotovo tudi Tršarjev spomenik, zavzemajo za odstranitev sedanjega spomenika ali pa podpirajo idejo, da se na istem trgu postavi spomenik osamosvojitvi, a da se dosedanjega spomenika ne odstrani?

Drugo možnost namreč podpirajo mnogi na družbenih omrežjih.

V nasprotju z njimi pa drugi, na primer Igor Omerza, odkrito kažejo, kaj jih najbolj moti – omenjanje Jugoslavije, drugih narodov in narodnosti, s katerimi je slovenski narod bil in ostaja povezan in s katerimi je tudi dosegel zmago nad nacifašizmom ter velike ozemeljske pridobitve za samo Slovenijo.

teslo..zakaj potem v Egiptu ne podrejo piramid???

— Parsifal (@Parsifal_1976) May 7, 2023

Skratka, zagovorniki ideje o odstranitvi spomenika se zavzemajo za »izbris« vsega, kar diši po »južnjakih« (zaradi česar je bila Slovenija enkrat zaradi diskriminacije že obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice) in tudi socializmu ter revoluciji, temu pa se je sedaj na najbolj zavržen način – priklonil tudi Milan Kučan.

Revolucijo namreč ni mogoče enačiti le z enostrankarskim sistemom in represijo, kot to danes počne del desnice, ki se seveda veseli, ker je na njihovo stran, med janšiste, zdaj prestopil tudi Milan Kučan.

In to tako, da je preračunljivo in zahrbtno svoj predlog o odstranitvi spomenika podal šele tedaj -, ko je avtor spomenika na Trgu Republike umrl.

S tem je napadel delo in avtorja, ki se ne more braniti sam.

Ker je mrtev. Mediji in politiki pa molčijo in ploskajo.

Sramotno!

Do Kučanove pobude je namreč prišlo kmalu potem, ko je kipar v začetku aprila letos umrl.

Mediji so namreč 11. aprila 2023 objavili, da je le malo pred svojim 96. rojstnim dnevom umrl umetnik in profesor kiparstva, akademik in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Drago Tršar, je na svoji spletni strani objavila Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO).

Eno izmed njegovih najbolj znanih kiparskih del je prav Spomenik revolucije, ki stoji na Trgu republike.

zakaj nadomestni spomenik; kaj hočejo zamolčati revolucijo podiranje spomenikov je barbarsko dejanje, prav tako je prestavljanje spomenikov iz okolja v katerega jih postavil umetnik kršenje avtorskih pravic; kaj smo postali narod barbarov; najprej janša, zdaj še kučan; 1/2

— Asterix Bloodhound (@Asterix66690719) May 9, 2023

Pobudo o odstranitvi spomenika, o kateri so se politiki pogovarjali že pred tem, je Milan Kučan zavržno podal šele po smrti avtorja.

Kot je namreč tudi STA poročala 11. aprila letos, je le malo pred svojim 96. rojstnim dnevom umrl akademski kipar Drago Tršar – avtor Spomenika revolucije.

»Malo pred svojim 96. rojstnim dnevom je v ponedeljek umrl umetnik in profesor kiparstva, akademik in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Drago Tršar, je na svoji spletni strani objavila Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). Eno izmed njegovih najbolj znanih kiparskih del je Spomenik revolucije, ki stoji na Trgu republike. Kot so zapisali na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), bodo 'dolgoletnega sodelavca akademije, njegovo predanost kiparstvu in pedagoškemu poklicu ter njegov raznovrstni umetniški opus ohranili v trajnem spominu',« so zapisali v STA.

Življenjsko pot je sklenil Drago Tršar, akad. kip., akademik in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, cenjeni umetnik, pedagog in dolgoletni profesor kiparstva na UL ALUO v pokoju.https://t.co/ahuXPogl0f

Foto: Miha Benedičič pic.twitter.com/6HJ9w3QR1C

— ALUO (@ALUOacademy) April 11, 2023

Milan Kučan pa je svojo idejo o izbrisu Spomenika revoluciji in postavitev spomenika osamosvojitvi na istem mestu podal v govoru na slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve Vrhnike 5. maja 2023 – manj kot mesec dni po smrti njegovega avtorja.

Le zakaj se Kučanu tako mudi? 

Mar ga res »boža Matilda«, kot ugibajo komentatorji na spletu in zato zdaj nujno potrebuje svoj spomenik – že za časa življenja?

Mar ne zaupa bodočim rodovom Slovencev in bi rad dobil spomenik že sedaj, da si pozneje ne bi premislili?

Kakorkoli že, s svojo potezo, ko se je zavzel za uničenje kipa takoj po smrti njegovega avtorja je res dal slab vzgled zanamcem, kajti celo če dobi kakšen kip, ne bi bilo izključeno, da bi ga kakšni prihodnji rodovi odstranili, ker pač nekega dne ne bo več izražal hotenj tistega časa in bomo namesto spomenika lažni osamosvojitvi potrebovali nov spomenik.

Kučan se je spridil že l. 90. Njemu, Peterletu, @JJansaSDS & Bavčarju bi morali soditi zaradi hudodelstva zoper mir.https://t.co/0LVQk0a0MZ

— * (@pju12c) May 7, 2023

Kajti tudi spomenike »samostojnosti« postavljajo politiki, ki so samostojnost države v resnici zapravili, državo pa spremenili v vazalno državo ZDA.

In ko bo ta svetovni hegemonistični red padel – in padanje se je že začelo – bo morda neprimerno imeti spomenike v čast tistih, ki so državo popeljali na pot odvisnosti in podpiranja propadlega svetovnega reda.

Lahko je spomenik osamosvojitve, samo spomenik revolucije mora ostati.

— JJ (@JJ13003305) May 9, 2023

Poglejmo si še kdo je bil avtor kipa, ki ga sedaj želijo odstraniti?

Drago Tršar se je rodil leta 1927 v Planini pri Rakeku. Po končani meščanski šoli na Rakeku se je vpisal na tečaje večerne risarske šole Franceta Goršeta in nato delal v ateljeju oziroma se učil pri Borisu Kalinu.

Po osvoboditvi se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in študij kiparstva končal leta 1951. Med njegovi profesorji so bili Zdenko Kalin, Karel Putrih in Peter Loboda. Obiskoval je tudi kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju.

Renowned Slovene sculptor Drago Tršar died last week, aged 95. His striking, often fearsome and always fascinating sculptures can be found all over the city and country, and are a distinct part of Ljubljana's architectural landscape. Vale, Drago. pic.twitter.com/TtPMGqPshG

— Fen (@FAesirs) April 21, 2023

Med letoma 1951 in 1959 je bil v svobodnem poklicu. Takrat je dobil tudi prva naročila za v njegovem opusu sicer številne javne plastike in spomenike.

Med letoma 1953 in 1955 je bil član Skupine ali Grupe 53. Potoval je v Pariz, s štipendijo Prešernovega sklada je študijsko potoval še po Italiji, leta 1957 je bil v Egiptu, nato na Nizozemskem in v Belgiji.

Pozneje je potoval oziroma se študijsko izpopolnjeval tudi v takratni Sovjetski zvezi, Nemčiji in Italiji. Leta 1956 je bil povabljen na svetovno razstavo v Parizu.

Leta 1958 je razstavljal na Beneškem bienalu in leta 1959 na Documenti v Kasslu. Leta 1960 se je zaposlil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot asistent za kiparstvo, leta 1967 je postal docent, leta 1974 pa izredni profesor.

Prejel je številne nagrade, med drugim nagrado za kiparstvo na mediteranskem bienalu v Aleksandriji (1955), nagrado Prešernovega sklada leta 1968, Jakopičevo nagrado leta 1972 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1990.

Od leta 1995 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Bogata je tudi njegova razstavna zgodovina, pri kateri velja omeniti zlasti njegove mednarodne uspehe in zaznamovanost tako slovenskega kot jugoslovanskega oziroma mednarodnega prostora z njegovimi javnimi plastikami in spomeniki.

V teoretskem pogledu pa je bil, kot so o umetniku zapisali v Moderni galeriji, Tršar velikokrat izpostavljen kot najpomembnejši predstavnik svoje generacije v kiparstvu, zlasti v luči odmika od polne plastike oziroma tradicionalne obravnave človeške figure, ki je pri Tršarju zlagoma prehajala v stiliziranost, kot to na prvem mestu razkriva Janica (1953), in nato še v razvoju figuralnih kompozicij, bolje množic ali mas, ki se pozneje venomer bolj gibljejo na robu abstrakcije.

Ob umetnikovi 90-letnici se je Moderna galerija v sodelovanju s šestimi javnimi zavodi odločila, da se izjemnemu Tršarjevemu opusu pokloni s serijo preglednih in tematsko raznolikih razstav v projektu Monument – Drago Tršar.

V projektu so predstavili vse niti umetnikovega opusa, od monumentalnega kiparstva, javne plastike in spomenikov, male plastike, različnih ciklov, kot sta erotika in portreti, pa vse do del na japonskem papirju, slikarstva in motivike morja.

In verjetno vse do smrti ni mogel verjeti, da bi lahko Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Slovenije počakal, da bo avtor najprej umrl, da bi nato lahko, ko se je umetnik komaj ohladil v grobu, predlagal še odstranitev njegovega verjetno najpomembnejšega dela.

Družina ni še niti prebolela njegove smrti, že se mora soočati z idejo o odstranitvi njegovega največjega dela iz centra Ljubljane.

In ta  predlog ni priletel izust kakšnega Janeza Janše (ki si tega ni upal predlagati ali narediti niti, ko je bil še predsednik vlade), pač pa s strani tistega politika, ki je svojo kariero v večjem delu zgradil kot generalni sekretar CK Zveze komunistov Slovenije in s politiko ohranjanja »pridobitev revolucije«, pogosto tudi z represijo proti drugače mislečim, tudi proti podpisanemu avtorju, ki je bil v tistem času prav tako predmet obtožnic, zaplemb časopisov, nadzorov, javnega blatenja in drugih postopkov tedanje komunistične oblasti.

Ko smo študentje na istem trgu protestno iz hloda izdelovali Štafeto mladosti in z njo nasprotovali kultu osebnosti Josipa Broza Tita nas Milan Kučan ni podprl.

''Štiri leta (1986-1989) je bil Milan Kučan politični poveljnik tajne policije (UDBE), ki je celotno povojno obdobje obstoja socialistične Slovenije oz. do njenega propada preganjala vsako zavzemanje za samostojno slovensko državo.'' https://t.co/c3SLuF3kvy

— kar.sejes.to.zanjes (@KragelNadja) May 8, 2023

Tri desetletja pozneje pa je nekdanji šef mogočne komunistične partije pogumen, danes bi rušil Tršarjev spomenik!

Da moramo nekateri, ki smo doživeli tudi slabe plati socializma zdaj braniti »tekovine revolucije«, je žalostno in komično hkrati, a da je Kučan danes ravnal tako, kot je, pa je seveda tragično, preračunljivo, zavržno in zahrbtno.

žalostno je, da Kučan pri teh izkušnjah in letih razmišlja tako, ker bi lahko vedel, da z janšističnimi desničarji ne bo nikoli konca prepirov, dokler bo janša živ.

— Mira Hace (@MiraHace) May 10, 2023

Pri vsem skupaj pa je še posebej zavržen molk velike večine podrepniških osrednjih medijev, vključno z vsemi tedniki in raznimi portali, ki so ob Kučanovi neprimerni pobudi ostali zatečeni, popolnoma nemi in znova dokazali popolno neavtonomnost slovenskega medijskega prostora in njegovo absolutno odvisnost od vladajočih politik in strank.