Petnajst let od slovenske tragične napake in sostorilstva pri destabilizaciji sveta – vstopa v zvezo NATO

Zveza Nato je četrtega aprila proslavila sedemdeseto obletnico obstoja, v Sloveniji pa smo v zadnjih dnevih slišali kar precej različnih pohval in slavospevov na račun zveze Nato in slovenskega vstopa v to organizacijo pred 15 leti.

»Slovenija zaznamuje 15. obletnico vstopa v Nato z utemeljenim občutkom, da se je pred 15 leti odločila prav, in si bo po svojih močeh prizadevala, da se bodo naša visoka pričakovanja glede zagotavljanja nacionalne in kolektivne varnosti izpolnjevala tudi v prihodnje,« je nedavno, ob slovenski obletnici vstopa v Nato povedal predsednik Borut Pahor.

Nato smo lahko iz vseh strani slišali še vrsto podobnih hvalospevov. Iz krogov že znanih zagovornikov »evroatlantskega zavezništva« v Sloveniji smo lahko slišali, kako je Slovenija zelo privarčevala zato, ker nam ni potrebno kupovati dragih letal, ladij, protizračnih sistemov in tako naprej.

Da tudi v zavezništvu ni »zastonj kosila« in da je vse to potrebno nekako »odplačati« s pošiljanjem slovenskih vojakov v nevarne misije po svetu in na vaje, s katerimi Nato grozi Rusiji – tega pa seveda na proslavah nismo slišali.

»70 let od ustanovitve zveze Nato in 15 let od vstopa Slovenije v to politično-vojaško zavezništvo, Nato ohranja svoje temeljno poslanstvo. Zagotavlja visoko raven kolektivne varnosti držav članic,« je na Brdu pri Kranju, kjer je potekala osrednja slovesnost ob 15. obletnici vstopa Slovenije v zvezo Nato, povedal predsednik republike Borut Pahor.

Zavezništvo se skoraj tri četrt stoletja ohranja in celo krepi, kar je za sodobno mednarodno skupnost impresivno, je dejal Pahor. To po Pahorjevih besedah pomeni, da je »v njenih vrednostnih temeljih nekaj več od ozkega zagotavljanja visoke ravni nacionalne varnosti.«

Omenjene floskule o »vrednotah«, ki povezujejo članice je seveda zgolj besedna pena brez posebne vrednosti. Lahko bi tudi rekli, da je predsednik države ali izjemno slabo obveščen o dogajanju v svetu, ali pa preprosto ne zna izstopiti iz šablon, na katere se je v zadnjih nekaj desetletij navadila politična elita.

Kar se tiče obveščenosti – ne samo, da Donald Trump že dve leti pritiska na članice, da naj dajo več denarja za obrambo in grozi celo z izstopom ZDA, temveč so odnosi tako slabi, da so celo proslavo zveze Nato letos obeležili na bistveno nižji ravni, kot pred desetimi leti.

Organizirali pa so jo uradniki Pentagona in State Departmenta, tako da jim Donald Trump s kakšno izjavo ne bi pokvaril slavja. Pri tem ZDA pravkar uvajajo nov paket gospodarskih sankcij proti večini svojih zaveznic.

Toliko o »trdnosti« zavezništva.

Ob tem Pahorjeve romantične predstave o zvezi Nato prav tako nimajo veliko zveze z realnostjo. Zavezništva se sklepajo zaradi ohranjanja ravnotežja sil ali pa zaradi poskusa prevlade ene sile nad drugo.

V tem ni velike modrosti, še manj gre za obrambo vrednot. Če bi res šlo za vrednote, potem Nato seveda ne bi nikoli bombardiral zgradbe radio-televizije RTS v Beogradu leta 1999 in ubil nič hudega sluteč novinarje, snemalce, tehnike ... Pa jih je. Prav tako je uničil še marsikaj drugega. Na primer rezervoarje z vodo. In mostove, železnice ... ter električno omrežje, ki je bilo povsem civilno, s tedaj povsem novimi, »grafitnimi« bombami.

Ne glede na to pa seveda uradna slovenska doktrina vztraja, da je bil vstop v Nato eden ključnih mejnikov v zgodovini samostojne Slovenije. S tem pa se je – uradno – »pridružila skupni držav, ki so se zavezale k spodbujanju stabilnosti in blaginje kot dveh temeljnih elementov varnosti.«

Zadeva je na prvi pogled preprosta. Neka država se pridruži zavezništvu, zato ker s tem poveča lastno varnost in varnost ostalih. Ker so skupaj, so močnejše. Nihče jih ne upa napasti. Zato je to seveda korak k večji varnosti. Vse je torej v najboljšem redu. Ali ne?

Toda, kaj če to združevanje drugi, ki ostanejo izven meja zavezništva vidijo kot združevanje za napad? Kje je pravzaprav meja med združevanjem za napad in združevanjem za obrambo? V zvezi NATO imajo s tem očitno težave, kajti ko »branijo« svoje »vrednote« po svetu, v drugih državah to praviloma razumejo kot – napad.

Da je Nato samo »obrambna zveza« se seveda lepo sliši. Toda kje je, na primer, meja med »obrambo« in agresijo, če NATO prične delovati izven ozemlja članic? Bombardiranje ZRJ leta 1999, še prej pa BiH je za Rusijo, pa tudi Kitajsko predstavljalo strateško »točko preloma«, ki je spremenila tudi njihove poglede na zvezo Nato.

Atlantsko zavezništvo pa je nato na podoben način delovalo tudi ob intervenciji v Afganistanu, Libiji in še kje.

Težava je, da znanstveno te točke ni mogoče določiti. Tisti, ki so v zavezništvu in tisti, ki so zunaj, na te zadeve skorajda zmeraj gledajo drugače. In zato je vsak vstop v zavezništvo lahko prispevek k miru – ali pa nasprotno, prispevek k destabilizaciji sveta.

In tega seveda ob vseh proslavah ob obletnici vstopa v Nato nismo slišali.

Poglejmo samo en primer, ki se zdi razumljiv. Intervencija zveze Nato na Kosovu se tudi v Sloveniji opravičuje kot »morda nezakonita, toda legitimna.«

Toda, ali to pomeni, da bi tudi organizacija SCO lahko brez mandata VS OZN zaradi zaščite baskovskega (ali katalonskega) prebivalstva lahko intervenirala v Španiji tako, da bi ruska in kitajska letala bombardirala Madrid?

Ko sem to vprašanje nekoč postavil nekdanjemu sekretarju zveze Nato, Havierju Solani, ni bil posebej navdušen. Vstal je in poskusil prekiniti intervju.

Toda to je osnovni problem zveze Nato –, da se ne zna postaviti »v čevlje drugega.« To, kar v Nato vidijo kot »obrambo«, zunaj zveze lahko utemeljeno ocenjujejo kot »priprave za napad.«

Nato, vojaško zavezništvo, katerega prvotni namen je bil da zadrži »Ruse zunaj, Nemce spodaj in Američane znotraj« je tako sicer res proslavilo 70. obletnico, Slovenija pa 15. obletnico vstopa v Nato, toda da je širitev Nato tudi širitev »varnosti« - ta dogma lahko velja samo znotraj držav članic Nato, ni pa to univerzalno sprejeta resnica.

Prav zaradi primerov enostranskega »preseganja meja« zveze Nato ob pomoči orožja v številnih državah sveta izven zavezništva, na primer v Šanghajski organizaciji (SCO), predvsem pa v Rusiji in na Kitajskem seveda ne gledajo z naklonjenostjo, pač pa v širitvi zveze Nato vidijo tudi novo nevarnost.

Nato je namreč že zelo daleč od svojih nekdanjih »obrambnih« temeljev. Prav to nekateri vidijo kot največjo priložnost za zavezništvo, medtem ko drugi analitiki v tej spremembi vidijo veliko nevarnost zaradi možnosti zapleta v širše konflikte na področjih zoperstavljenih interesov.

Zaradi stalnih sprememb svojih strateških dokumentov je namreč Nato postal tudi mehanizem za napadalne intervencije izven ozemlja članic brez mandata OZN.

To, kar je še nedolgo govoril ameriški predsednik George Bush in nad čemer se je v naslednjih letih zgražala večina svetovne javnosti – o tem, da imajo ZDA pravico do legitimne uporabe sile proti Iraku tudi brez mandata OZN – je namreč Nato že pred leti sprejel v svoje strateške dokumente.

Tako je na primer posebna resolucija, ki so jih članice Nato sprejele v Parlamentarni Skupščini Atlantskega sveta leta 1998 predvidela »najširšo legitimnost« za »akcije izven 5. člena«, torej za svoje napade in intervencije, hkrati pa mora biti Nato »pripravljen delovati tudi, če Varnostni svet OZN ne bo mogel izpolniti svoje naloge varovanja miru in varnosti.« 

Toda kdo naj bi odločal o tem, kdaj je VS OZN »omahnil« pred težkimi nalogami? Očitno zveza Nato sama, kot je to Nato lepo dokazal leta 1999, v intervenciji proti ZRJ, ki je bila izpeljana s kršitvijo Ustanovne listine OZN. Ustanovna listina namreč strogo prepoveduje uporabo sile svojim članicam in jo dovoljuje zgolj v primeru samoobrambe, kar dopušča 51. člen OZN.

Ugovor, češ da »Nato lahko deluje, če je Varnostni svet blokiran« ni prepričljiv tudi zato, ker je bilo v zadnjem desetletju pred Varnostnim svetom OZN ob zahtevah za uporabo člena VII (grožnja in uporaba sile), število primerov uporabe veta zanemarljivo.

Vsaka samovoljna uporaba sile brez dovoljenja VS OZN predstavlja namreč tudi zločin zoper mir. Toda zveza Nato je že nekajkrat dokazala, da ji kršenje svetovnega reda ni tuje ter da je pripravljena prevzeti v svoje roke svetovni monopol nad uporabo sile.

Mednarodne intervencije zveze Nato prav tako kažejo, da v teh operacijah, kot potrjujejo tudi mednarodne študije, praviloma ni srečnih koncev.

Na Kosovu vlada negotov mir in mednarodnopravni kaos, v Bosni je red in mir še najbolj odvisen od stalnega dotoka tujega kapitala, najhuje pa je vsekakor v Afganistanu, kjer se po skoraj dveh desetletjih ZDA pripravljajo na umik, vsi pa se pogajajo s tistimi, ki so jih poskusili premagati – talibani.

V Libiji pa je itak že sedem let kaos - kar je tragična posledica »osvoboditve« države s pomočjo intervencije zveze NATO.

Ob vsem tem pa tudi slavnostna obletnica zveze Nato ne more skriti dejstva, da obstoj ekskluzivnega vojaškega pakta in njegovo neprestano širjenje povzroča nujno nasprotno reakcijo.

Še posebej zato, ker so politiki »zahoda« pred dokončno demontažo »železne zavese« in Varšavskega pakta zagotavljali, da se Nato ne bo širil na področje nekdanje Sovjetske zveze.

Rusija je zato z odločnim nasprotovanjem vstopu Ukrajine in Gruzije v Nato potegnila »črto«, ki jo bo težko prestopiti.

Da bo destabilizacija Ukrajine v primeru širjenja zveze Nato nekajkrat večja nevarnost od nedavne vojne v Gruziji so dolga leta zaman opozarjali tudi ugledni kritiki širjenja zveze Nato.

Eden od najbolj vplivnih je gotovo George Kennan, nekdanji ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi, avtor »dolgega telegrama«, katerega analize v svojih delih spoštljivo opisuje tudi Kissinger in ki si je pravzaprav izmislil ameriško politiko »obkoljevanja« (»containment«) Sovjetske zveze.

Kennan je bil vse do smrti prepričan, da je »širjenje Nata na Vzhod najbolj usodna napaka ameriške politike od konca druge svetovne vojne,« ker bi pripeljala do zbujanja »antizahodnih in vojaških tendenc v Rusiji«, zaradi česar bi se »znova vzpostavila atmosfera hladne vojne med Vzhodom in Zahodom.«

»Mislim, da se bodo Rusi počasi odzvali sovražno in to bo vplivalo na njihovo politiko. Mislim, da gre za tragično napako. Nikakršnega razloga ni bilo za to. Nihče ni ogrožal nikogar,« je ob prvem krogu širjenja zveze NATO zapisal George Kennan.

Slovenija je seveda objokovala dejstvo, da ni bila že v prvem krogu del te »tragične napake«. No, posrečilo se ji je v Nato preriniti šele v drugem krogu.

Danes so sile Nata že v Poljski, Madžarski in Romuniji, torej v »državah, iz katerih je Hitler sprožil napad na Sovjetsko zvezo leta 1941,« je opozarjal Kennan.

Še večjo napako je naredila zveza Nato, ko se je želela razširiti na Gruzijo in Ukrajino. Namestnik ruskega zunanjega ministra je takoj dejal, da bo »članstvo Gruzije in Ukrajine v zvezi velika strateška napaka, ki bo imela najbolj resne posledice« za panevropsko varnost.

Ruski časniki pa so poročali, da je ruski predsednik Vladimir Putin, ko se je neposredno pogovarjal z Bushem, dejal, da bo v primeru vstopa v Nato, Ukrajina »prenehala obstajati.«

In zato je bila širitev zveze Nato vsekakor napaka. Nato se je razširil vse do meja Rusije in jo pričel ogrožati. Rusija je za svojo varnost potrebovala »strateško globino«, ki je s temi širitvami izginila.

»Kot velikansko področje ravnine, ki so jo Napoleonova Francija, imperialna Nemčija in nacistična Nemčija vse uporabile, da bi udarile na samo Rusijo, je Ukrajina Rusiji služila kot pomembno tamponsko območje. Noben ruski voditelj ne bi toleriral, da se vojaška zveza nekdanjega sovražnika premakne v Ukrajino. Prav tako noben ruski voditelj ne bi mirno gledal, kako zahod pomaga v Kijevu postaviti vlado, ki se je pripravljena pridružiti zavezništvu,« je opozoril ameriški profesor John Mearsheimer.

Toda Nato je naredil prav to napako in se razširil. In del te razširitvene napake je bila tudi Slovenija. 

Sedaj ima Donald Trump vsekakor zgodovinsko priložnost, da poskuša v dialogu z Rusijo preseči stara nasprotja. Vendar nič ne kaže na to.

Odpovedal je mednarodne sporazume o omejevanju oboroževanja, Nato se je razširil še na Črno goro in Makedonijo, za oboroževanje države porabljajo vse več denarja, svet pa ni več unipolaren, pač pa multipolaren. Točno takšen, v katerem je do velikih vojn že doslej prišlo in to največkrat v zgodovini.

Slovenija pa je temu dala svoj prispevek.

Vendar žal ne kot država, ki je omogočila povezovanje med svetovnim vzhodom in zahodom, kot država, ki bi na podlagi svoje pretekle neuvrščene politike kot vojaško nevtralna država in članica EU gradila mostove med državami (kot na primer Avstrija, Švedska, Finska...), pač pa kot država, ki je postala samo majhen, ubogljiv in nesamostojen delček velikega in pogosto zelo napadalnega vojaškega bloka.

To pa smo v preteklih dnevih celo slavili, kot nekakšno veliko zmago in naš neverjetni »uspeh.«

Bilo bi smešno.

Če ne bi bilo tako žalostno.