S pomočjo zveze NATO "osvobojena" Libija znova sredi vojne, evropski in ameriški "osvoboditelji" pa zbežali

ZDA ki so leta 2011 nesebično bombardirale Libijo in dosegle, da so uporniki umorili prejšnjega voditelja Moamerja Gadafija so že umaknile svoje enote iz Libije, ki je v čedalje večjem kaosu.

Medtem pa se tudi v Evropi politiki vodilnih držav med seboj obtožujejo in drug na drugega sprevračajo krivdo zaradi nesrečne intervencije, ki je odprla vrata za prihod milijonov beguncev v Evropo.

Kaos v Libiji bo zagotovo znova privedel do novega begunskega vala. Okoli 2700 družin je že razseljenih zaradi zadnjih spopadov, vendar bi se lahko boji nadaljevali še zelo dolgo. 

Sile uporniškega generala Khalife Haftarja so namreč prejšnji teden začele ofenzivo za zavzetje libijske prestolnice, enote mednarodno priznane libijske vlade pa so v nedeljo začele protiofenzivo. Od začetka ofenzive je bilo ubitih najmanj najmanj 35 ljudi, več deset pa ranjenih.

Med žrtvami je več civilistov. V vrstah Libijske ljudske vojske (LNA) poročajo o 14 mrtvih borcih.

Mednarodna skupnost vpletene v konflikt poziva, naj ustavijo sovražnosti. 

Iz Združenih narodov so medtem sporočili, da je pred spopadi zbežalo najmanj 2800 ljudi, številni civilisti pa so ujeti med obema stranema in nimajo dostopa do nujne pomoči.

Pri tem je letalo LNA bombardiralo letališče na vzhodu Tripolija. Mednarodno priznana vlada je sicer zanikala neposreden napad na edino delujoče letališče v prestolnici, vendar so letališče zaprli. 

Spopadi med uporniškimi silami Libijske narodne vojske generala Halifa Haftarja in mednarodno priznano libijsko vlado so se sedaj razširili na edino delujoče letališče v prestolnici.

Glavno letališče prestolnice je bilo uničeno v spopadih leta 2014, letališče Mitiga pa je nekdanjo vojaško oporišče na vzhodu prestolnice in so ga morali v preteklosti zaradi spopadov že večkrat zapreti.

Po strmoglavljenju libijskega voditelja Moamerja Gadafija leta 2011 v Libiji se je ta država sicer spremenila v prizorišče kaosa, v katerem si različne dele njenega ozemlja lastijo različne lokalne milice. Vse to je samo ena od katastrofalnih posledic intervencij Zahoda v imenu »zaščite človekovih pravic«, ki so se klavrno končale.

Uničena Libija je odprla pot tisočem migrantom in beguncem, ki z njenih obal še naprej potujejo proti Italiji in od tam v druge evropske države. Doslej jih je to pot prečkalo že več kot 650.000. V zadnjem času jih je seveda precej manj kot na vrhuncu krize leta 2015.

Paradoksalno je, da je vse to napovedoval in trdil tudi sam Moamer Gadafi pred svojim padcem, vendar ga takrat svet ni jemal resno.

Zahodni reporterji, tudi slovenski, so ga slikali kot avtokrata in norca in si delili nagrade za novinarsko odličnost pri hujskanju k vojni, ko pa je libijska država propadla, so izginili iz prizorišča in preprosto prenehali poročati o posledicah »osvoboditve Libije.« 

Vse to lahko sedaj opazujemo tudi na primeru Francije in Italije, ki se danes medsebojno obtožujeta zaradi posledic neuspešne intervencije v Libiji, ki sta jo sicer obe državi podprli. 

Velika Britanija je v preteklosti v Libiji imela svoje vojake v raznih "prikritih" operacijah, vendar leta 2016 nikoli ni poslala 1000 zahtevanih vojakov ...

Francija je istega leta prav tako bistveno zmanjšala svojo vojaško prisotnost v Libiji, čeprav so njene enote tedaj podpirale operacije sil uporniškega generala Khalife Haftarja.