REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Panika Nata: Propaganda vojne, za davkoplačevalski denar zavita v šelesteč celofan »raziskovalnega« novinarstva

Panika Nata: Propaganda vojne, za davkoplačevalski denar zavita v šelesteč celofan »raziskovalnega« novinarstvaEnostransko in oblasti všečno: Novinarstvo v službi NATO propagande. Vir: Posnetek zaslona, X

V četrtek si je vesoljna slovenska javnost lahko ogledala prispevek Petre Marc, obramboslovke in novinarke RTV SLO.

Njeno oddajo so že dneve pred tem na RTV Slovenija reklamirali kot nekaj izjemno presežnega, zato smo si tudi v našem uredništvu izjemoma in na pobudo nekaterih naših bralcev (Globus in ostale podobne oddaje so namreč zaradi klišejskih vsebin za omikane in razgledane ljudi večinoma negledljive) vzeli čas, da si jo ogledamo.

Na vprašanje, kaj sta avtorja želela povedati smo lahko izvedeli naslednje: »Petra Marc, novinarka informativnega programa Televizije Slovenija, in direktor fotografije Žiga Gašperin sta v ta namen prepotovala Poljsko, Litvo in Finsko, kjer sta se seznanila s ključnimi ukrepi za ohranjanje obrambne drže omenjenih držav, srečala sta se tako z vojaškimi predstavniki kot s civilnim prebivalstvom. Pri tem sta iskala odgovore na vprašanja, kot so: Koliko jedrskih zaklonišč je na Finskem? Čemu Poljaki namenjajo največ pozornosti? Kaj je Litovce spodbudilo, da so znova uvedli obvezno služenje vojaškega roka?«

To, kar smo videli je težko opisati kot novinarski izdelek. Formalno to nekoliko je, ampak v enakem smislu kot je plastičen modelček letala v otroškem parku enak letalu. Ja, ima krila, rep in vse ostalo, a vsi vidimo, da ne leti.

Vprašanja so bila površinska, a še slabši so bili odgovori, ki jih je nanizala oddaja.

Gremo po vrsti.

To, kar smo videli, je seveda težko opisati kot dober, niti ne kot povprečen novinarski izdelek.

Formalno to nekoliko seveda je, ampak v enakem smislu kot je plastičen modelček letala v otroškem parku enak pravemu letalu.

Ja, seveda, ima krila, rep in vse ostalo, a vsi vidimo, da ne leti.

V resnici gre za polprodukt, ki je ostal na ravni cenene propagande. 

Torej ne vrhunske, pač pa podpovprečne in prozorne.

Oddaja je tehnično predvsem velikanska lepljenka komentarjev vojakov in oficirjev Nata (ki niso tu da razmišljajo, pač pa da izvršujejo ukaze), sličic tankov in oklepnikov, garnirana z nekaj izjavami »civilistov« in predstavnikov »mislišč« (financiranih s strani samih članic NATO in podaljšanih rok njihovih tajnih služb) ter nekdanjim poljskim predsednikom vlade, tistim jastrebom, ki je izgubil volitve in se ga itak nihče več ne spomni.

Najhuje je to, da vsi skupaj ponavljajo eno in isto, neverodostojno zgodbo – Putin je grd in zloben, brez razloga je neizzvano napadel Ukrajino, ne spoštuje mednarodnih meja in bog ve, katero drugo državo bo še napadel, ker je pač tako nagravžen in zloben.

Faktografsko je najbolj odbita trditev Marčeve, da se meje Evrope končajo ob mejah Rusije...

Geografija - cvek.

Pa tudi znana šovinistična in rasistična natolcevanja, češ da se tudi (vsaj naša) civilizacija konča ob ruski in beloruski meji.

In kakšna sreča je, da imamo NATO, ki nas bo branil.

Da smo srečna družina, da smo skupnost, kot bi rekla Obamova vajenka Nika Kovač.

Ali, z besedami same avtorice: »Sama sem bila presenečena nad dejstvom, da je odnos prebivalcev vseh treh držav do Rusije praktično enak. Vsi omenjajo, da zgodovine nikoli ne bodo pozabili in da Rusijo dojemajo kot imperialistično silo. Tudi na primer mladi poudarjajo, kako pomembno je, da so, recimo temu, 'sovjetske vezi' pustili za sabo in postali del – to mi je rekel mladenič na Finskem – 'zahodne družine'.«

Faktografsko je najbolj odbita trditev Marčeve, da se meje Evrope končajo ob mejah Rusije... Pa tudi znana šovinistična in rasistična natolcevanja, češ da se tudi civilizacija konča ob ruski in beloruski meji.

Neverodostojna so tudi opozorila sogovornikov Marčeve, češ da bi lahko bila s strani Rusije ogrožena celo Slovenija.

Le zakaj - razen če bi Slovenija kot del zveze NATO ogrožala Rusijo, kar pa je že druga zgodba.

Slikanica se konča s tihožitjem, nekakšnim muralom ali fresko s podobo srečnih ljudi na zidu na prostem, ki se mirno sprehajajo in živijo, varno pod velikanskim dežnikom dobre zveze NATO.

Neštete civilne žrtve imperialnih intervencij Nata. Vir: Posnetek zaslona, X

Le kako dolgo bi takšen mural, ki ga je naročil NATO, vzdržal nepopisan, na primer, v Srbiji?

Ali Libiji? Iraku? Afganistanu? Siriji? Jemnu?

Sledi še končna misel avtorice, o kateri je razmišljala dolge tedne, na koncu pa izbrala – jasno, Churchilla in njegov citat o izbiri med sramoto in vojno ter primerjavo Putina s Hitlerjem, nekakšno mater vseh analogij, ki jo je rada navajala tudi Hillary Clinton, ki temelji na primerjavi domnevnega popuščanja Putinu z Münchenskem sporazumom, kar je verjetno najbolj pogosto uporabljen, preprost, zlizan in po ocenah zgodovinarjev in svetovno najboljših strokovnjakov za mednarodne odnose - popolnoma neverodostojen kliše.

Ta kliše je tolikokrat v zgodovini že zavedel politike, da je raziskovalec teh klišejev, med katerimi je eden od najpomembnejših tudi tisti münchenski, ki si ga je izbrala tudi Petra Marc - napisal celo knjigo.

Isto analogijo, ki jo je uporabila Petra Marc, je uporabljal tudi ameriški predsednik George Bush, ko je napadel Irak.

Bolj vojnohujskaško, v resnici pa zgrešeno sporočilo, ki temelji na napačni zgodovinski analogiji in popolnem nerazumevanju vojne bi težko našli. 

Pred pred tem Pa Lyndon Johnson ob napadu na Vietnam.

Z njo so javno napadali tudi Slobodana Miloševića v času pogajanja v Daytonu in Rambouillletu, kar je vodilo do nezakonitega napada Nata na ZRJ leta 1999.

Danes je to ena od najbolj znanih primerjav, ki jo najdemo v neštetih zahodnih medijih, kot kaže samo en, zgornji primer iz nekoč cenjenega Guardiana.

Povsod se ponavlja ena sama trditev: da ne smemo dovoliti ponavljanje Münchna ter zmago novega Hitlerja.

Metoda, ki jo je v svojem prispevku uporabila Marčeva je bila že znanstveno dokazana kot napačna, poteka pa po naslednjem postopku: Avtor napačne analogije najprej poišče dogodek v preteklosti (imenovan »osnova« ali »vir«), ki se zdi podoben trenutnemu dogodku (imenovan »tarča« ali »destinacija«).

Velika Britanija in Francija sta s Hitlerjem paktirali veliko pred Stalinom
Mater vseh napačnih analogij, ki jo zahodni imperializem redno uporablja za svoje vojne. Z njim pa tudi Petra Marc - pita slovensko javnost. Češ Putinu se ne sme popuščati, ker s tem ne bomo prišli do miru, pač pa bomo dobili tako sramoto kot vojno, to je sklepno - in zgrešeno - sporočilo Marčeve. Vir: Posnetek zaslona, Wikipedia

Nato prenesejo ali »preslikajo« znanje o bazi na tarčo, pri čemer prvo uporabijo za zapolnitev informacij, ki manjkajo v drugem primeru.

Kot ugotavlja Jim Jatras, je za intervencioniste zmeraj čas Münchna.

Formula v štirih korakih opisuje postopek:

Zgodovinski dogodek (osnova) ima lastnost X.

Trenutni dogodek (cilj) ima tudi lastnost X.

Zgodovinski dogodek (baza) ima lastnost Y.

Lastnost Y v zadnjem koraku temelji na naslednjem sklepanju: nekaj sicer še manjka v trenutnem dogodku, vendar je že prisotno v zgodovinskem.

Skratka, nekoč so popuščali Hitlerju, a to je prineslo vojno. Danes ne smemo ponoviti napake pri Putinu.

Preprosto, jasno - in zgrešeno.

Kot ugotavlja Jim Jatras, je za intervencioniste zmeraj čas Münchna.

Sadam, Milošević, Gadafi, Asad, Putin, Rouhani, Maduro, Ši, vsi ti in še kdo v primernem trenutku postanejo označeni kot Hitlerji s strani zahodnih propagandistov.

Sklepanje je vedno preprosto in na prvi pogled prepričljivo: Danes se popušča ali pa se predlaga popuščanje Putinu, te vojne z njim sicer še ni, a zagotovo bo, če se bo popuščalo še naprej.

Kot je bilo leta 1938. To nas namreč uči zgodovina, tako so prepričani Petra Marc in njej podobni pisunčki.

V Sloveniji to za lase privlečeno zgodbico radi ponavljajo slovenski aparatčiki, od Mateja Tonina do Marjana Šarca in še naprej...

Politolog Yuen Foong Khong, pionir znanstvenega orodja, s katerim je analiziral to zgrešeno pot razmišljanja, opozarja, da takšne zgrešene analogije odločevalce usmerjajo k določenim možnostim in stran od drugih.

Metoda, ki jo je v svojem prispevku uporabila Marčeva je bila že znanstveno dokazana kot napačna.

Avtorica Panike vzhoda na koncu seveda zaključi, da tudi ugajanje Putinu (kot prej Hitlerju) ni prineslo miru.

Pač pa je nekaterim prineslo sramoto, Ukrajini pa grozljivo vojno.

Skratka, Putinu se ne sme popuščati, ker s tem ne bomo prišli do miru, pač pa bomo dobili tako sramoto kot vojno, to je sklepno sporočilo Petre Marc.

In če je tako, potem je seveda bolje, da se izognemo vsaj sramoti, saj je vojna itak neizogibna.

Bolj vojnohujskaško, v resnici pa zgrešeno sporočilo, ki temelji na napačni zgodovinski analogiji in popolnem nerazumevanju ukrajinske vojne in vseh vojn bi težko našli.

Zelenski ima tudi letalo...a ne leti...
Tudi Zelenski ima letalo... a ne leti... Vir: Posnetek zaslona, X

In v Sloveniji, kjer praktično vse parlamentarne stranke, tako tiste na oblasti kot v opoziciji navijajo na vojno, v katero je samo Slovenska vojska v prvem letu vložila 8,5 odstotka vrednosti svoje opreme - to sporočilo seveda lepo sede.

Zgodba Petre Marc ni v nasprotju z nobenimi prevladujočimi pogledi v družbi, pač pa utrjene zahodne, vojnohujskaške stereotipe in klišeje krepi in jim pritrjuje.

Naklada enake nesmisle kot Janez Janša, pri tem pa ji tudi njeni levosredinsko usmerjeni šefi in simpatizerji celo ploskajo.

A v resnici so te analogije zgrešene, tako kot podobne o paktiranju SZ in Tretjega rajha, ki zanemarjajo zgodovinske okoliščine in sramotne poteze Zahoda v tistem času.

Isto zgrešeno razmišljanje prodajajo tudi ameriški propagandisti, podporniki Joeja Bidna, ki ameriškega predsednika predstavljajo (spodaj) kot hrabrega, nepopustljivega voditelja, ki ni Nevile Chamberlain.

In zato ne popušča Putlerju.

Je pa res, da ta stereotip Marčeve o Putinu kot Hitlerju lepo sede v brozgo vse ostale medijske propagande v Sloveniji in se čudovito poveže z vsemi ostalimi infantilnimi neresnicami o Rusiji, ki jih dan za dnem proizvaja slovenski javni servis.

Tega seveda nihče od gostov na predpremieri ni opazil.

Kar moti pa ni le to, kar v oddaji je, pač pa predvsem to, česar v oddaji ni.

Petri Marc namreč začuda ni uspelo najti niti enega sogovornika, ki bi v čemerkoli nasprotoval drugemu v isti oddaji. Vsi so, neverjetno – mislili in govorili isto.

Le kako je mogoče najti toliko istomišljenikov v štirih različnih državah?

Ob tem je v baltskih državah, kot vemo, še cela vrsta precej diskriminiranih Rusov.

Ampak glej ga zlomka, Petra Marc ni naletela na nobenega.

Na Poljskem je našla hčerko ukrajinskega padlega vojaka, hkrati pa nikogar, ki bi z ruske strani osvetlil tragedijo Donbasa in otrok, ki so jih 8 let pobijali pripadniki ukrajinskih enot.

Na Poljskem je našla hčerko ukrajinskega padlega vojaka, hkrati pa nikogar, ki bi z ruske strani osvetlil tragedijo Donbasa in otrok, ki so jih 8 let pobijali pripadniki ukrajinskih enot. In med vsemi sogovorniki ni uspela najti niti enega, ki bi bil kritičen tudi do tega, kar počnejo članice zveze NATO.

Prav tako ni opazila nobenega porušenega spomenika sovjetskim vojakom, čeprav jih v teh državah sistematično rušijo že leta, ob tem pa slavijo še Waffen SS.

In med vsemi sogovorniki ni uspela najti niti enega, ki bi bil kritičen tudi do tega, kar počnejo članice zveze NATO.

Takšna novinarska doslednost je res osupljiva tudi za neko obramboslovko.

Tudi mrzlična izgradnja bunkerjev in zaklonišč pred jedrskimi napadi se ji zdi ves čas popolnoma razumljiva.

Natvezila je dolgo zgodbo polna navdušenja glede jedrskih zaklonišč na Finskem, nismo dobili pa ključnega odgovora - kaj se bo zgodilo dan po tem?

Po eksploziji jedrske bombe nekje na Finskem ali v Evropi, ko bodo cela mesta in narava za dolgo časa uničeni, prebivalci pa umirali v grozljivih mukah v jedrski zimi.

Bunker Janša
V času Janševe vlade in covida je bila Slovenija že spremenjena v bunker, tokrat pa se celo osrednji mediji veselijo, ker se v albanski bunker, po nalogu ZDA - spreminja celotna EU. Vir: Posnetek zaslona, X

Da gre za anahronistično početje, ki spreminja Evropo v velikansko »bunkersko državo«, podobno nekdanji Albaniji in da bi moralo biti po padcu berlinskega zidu grajenje zidov že daleč za nami - niti ne pomisli.

Biden: "Jaz sem storil to"
Gledalcem je prodala laž, češ da se ne ve, kdo je sabotiral plinovode Severni tok v Baltskem morju septembra 2022. Vir: Posnetek zaslona, X

V celoti tudi »kupi« zgodbo Fincev, češ da so bili begunci na mejah te države pač del »hibridne grožnje«, ne pa logičen proizvod politike intervencij, ki so jih izvajali prav tisti, ki Fince danes »rešujejo« pred begunci in Rusi.

Ob tem v pogovoru za MMC obramboslovka Petra Marc celo še izjavi, da še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo s plinovodi Severni tok 1 in 2 in ob tem popolnoma zanemari odkritja veterana pravega raziskovalnega novinarstva in Pulitzerjevega nagrajenca Seymourja Hersha.

Ali, kot pravi sama: »Še vedno ostaja nejasno tudi, kaj se je zgodilo na plinovodu Severni tok in kdo (ali kaj) je poškodoval dva telekomunikacijska kabla med državami na severu Evrope.«

Toda vsaj za plinovode Severni tok je to že res jasno.

Očitno Marčeva, dokler ne dobi potrditve iz uradnih virov Nata, ne upa uporabiti lastne dedukcije.

Za MMC obramboslovka Petra Marc celo še izjavi, da še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo s plinovodi Severni tok 1 in 2 in ob tem popolnoma zanemari odkritja veterana raziskovalnega novinarstva in Pulitzerjevega nagrajenca Seymourja Hersha. Dokler v ZDA ne izdajo tega potrdila o terorističnem napadu pa Marčeva o tem ne ve prav nič. Res osupljiva novinarska »objektivnost«.

In zato pridno čaka, da In tako čaka, da Pentagon izda uradno potrdilo, da so Američani razstrelili plinovode v Baltskem morju.

Dokler v ZDA ne izdajo tega potrdila o lastnem terorističnem napadu pa Marčeva o tem ne ve ali noče vedeti prav nič.

Res osupljiva novinarska »objektivnost«.

Eden od ključnih argumentov Marčeve je tudi stavek, da je Rusija v svoji zgodovini Finsko napadla že trikrat.

Pa je to res?

Kot lahko vidimo, sta dve od teh vojn izbruhnili v času druge svetovne vojne, ko se je Finska vse bolj povezovala z nacistično Nemčijo, ki je bila kljub paktu Ribentrop-Molotov velika nevarnost za tedanjo Sovjetsko zvezo.

Da ne bomo sami pametovali, poglejmo torej, kaj o tem pravi kar popularni Chat-GPT: »Da, Rusija (vključno z njeno predhodnico Sovjetsko zvezo) je trikrat napadla Finsko. Ti trije konflikti so:

  1. Zimska vojna (1939–1940):
    • Sovjetska zveza je napadla Finsko 30. novembra 1939, kmalu po začetku druge svetovne vojne.
    • Namen napada je bil predvsem pridobiti ozemlje in ustvariti varnostno območje okoli Leningrada (danes Sankt Peterburg).
    • Kljub številčni in materialni premoči Rdeče armade je Finska nudila močan odpor, a je bila na koncu prisiljena v mirovni sporazum (Moskovski mir), s katerim je izgubila del ozemlja.
  2. V nadaljevanju druge svetovne vojne (1941–1944):
    • Ta konflikt je poznan kot Nadaljevalna vojna (Continuation War) in je potekal med 25. junijem 1941 in 19. septembrom 1944.
    • Po začetku operacije Barbarossa, nemškega napada na Sovjetsko zvezo, se je Finska pridružila Nemčiji v upanju, da si povrne ozemlje izgubljeno v Zimski vojni.
    • Po začetnem uspehu je sovjetska ofenziva leta 1944 prisilila Finsko v premirje, znano kot Moskovski premirje, pri čemer je Finska morala ponovno odstopiti ozemlje in plačati vojno odškodnino.
  3. Finska vojna (1808–1809):
    • To je bila vojna med Švedsko in Ruskim imperijem, v kateri je Rusija napadla in zasedla Finsko, ki je bila takrat del Švedske.
    • Vojna se je končala s Fredenhavnskim mirom, po katerem je Švedska izgubila Finsko, ki je postala avtonomna velika kneževina znotraj Ruskega imperija.

Ti trije konflikti so označevali ključne točke v finsko-ruskih odnosih skozi zgodovino, pri čemer so vsakič pripeljali do pomembnih ozemeljskih in političnih sprememb.«

Ljubezen do nacistov: Finci s svojim najljubšim zaveznikom med drugo svetovno vojno, ki menda nikoli ni ogrožal ne SZ in ne Rusije... Vir: Posnetek zaslona, X

Skratka, kot lahko vidimo, se je umetna inteligenca krepko uštela. Fakti držijo, ocena situacij pa ne.

Kajti dve od teh vojn izbruhnili v času druge svetovne vojne, ko se je Finska vse bolj povezovala z nacistično Nemčijo, ki je bila kljub paktu Ribentrop-Molotov velika nevarnost za tedanjo Sovjetsko zvezo.

Skratka, ne - Rusija ni trikrat napadla Finske! V resnici je Finska enkrat kot zaveznica nacistične Nemčije napadla Rusijo, Rusija pa enkrat, preventivno, Finsko.

Prvi ruski napad je bil očitno preventivna, ne pa ekspanzivna vojna.

Tako kot danes so Rusi želeli varnost, tamponsko območje, ki bi varovalo njihova mesta.

Drugi »napad« sploh ni bil napad Rusije na Finsko, pač pa je bil napad Fincev na Rusijo, skupaj z nacistično Nemčijo!

Ampak tudi Marčeva je to malenkost kar preskočila in javnosti prodala zgodbo o trikratnem napadu Rusije na ubogo Finsko.

Najstarejša od teh vojn, tista iz leta 1808 pa ima znova »napako«, ker je to bila v resnici vojna s Švedsko in ne Finsko in se je navezovala na še starejše podobne vojne, v katerih so se Švedska, Rusija in druge države izmenjevale na mestu »napadalk« zaradi različnih oportunističnih ciljev.

Skratka, ne - Rusija ni trikrat napadla Finske!

V resnici je Finska enkrat kot zaveznica nacistične Nemčije napadla Rusijo, Rusija pa enkrat, preventivno, Finsko.

Omenjati to danes, zaradi pojasnjevanja konflikta iz leta 2022 in kot temelj za zaostrovanje današnjih odnosov z Rusijo pa je seveda skrajno zavajajoče, ker so pravi razlogi za napetosti med Rusijo in zvezo NATO povsem drugje.

Skratka, to niso prav nobeni dokazi za menda pogosto agresivnost Rusije, kar je teza, ki jo Marčeva ob nenehnemu prikimavanju in tudi skozi besede svojih sogovornikov s katerimi se očitno ves čas strinja opisuje kot »neko drugo civilizacijo« (beri: barbarstvo), Putina pa ob tem celo kot človeka iz drugega sveta, kot nekega vesoljca (aliena!), nesposobnega racionalnega pogovora s tako »pametnimi« voditelji, kot je na primer francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je navkljub svoji pameti in vojnemu hujskaštvu (ali prav zaradi tega) doma pravkar izgubil evropske volitve.

Stereotip za stereotipom torej.

Obramboslovka, ki so se ji izpolnile mokre sanje, da od blizu povoha poligone Nata. Vir: Posnetek zaslona, X

Da je prava zgodba o tem tragičnem konfliktu popolnoma drugačna in da je temeljni vir za vojno v Ukrajini ekspanzija zveze NATO, o tem Marčeva ne črhne niti besede.

Čeprav bi lahko za potrditev tega citirala ne samo znanega ameriškega politologa Johna Mearsheimerja, pač pa predvsem generalnega sekretarja zveze NATO Jensa Stoltenberga, ki je to odkrito priznal:

Prav neverjetno je, kako Marčeva zelo skrbno pazi, da v svojo reportažo ne vnese niti kančka dvoma niti najmanjšega črva nasprotovanja svoji glavni pripovedi. In s tem svojo oddajo naredi maksimalno predvidljivo, plehko in do obisti dolgočasno.

Ampak Marčeva tega priznanja, ki se valja povsod po internetu ne vključi v svojo zgodbo, kajti to bi nekoliko pokvarilo njeno površno in skrajno pristransko prikazovanje vzroka panike na vzhodu.

Vzrok namreč prosto po Marčevi nista NATO in imperialni Zahod, pač pa »nori Putin«, »imperialist«, ki se je nekega dne zbudil in si zaželel še več ozemlja.

Prav neverjetno je, kako Marčeva zelo skrbno pazi, da v svojo reportažo ne vnese niti kančka dvoma niti najmanjšega črva nasprotovanja svoji glavni pripovedi.

In s tem svojo oddajo naredi maksimalno predvidljivo, plehko in do obisti dolgočasno.

Res je zanimivo opazovati, kako se novinarski standardi skozi leta spreminjajo.

Ne nujno na boljše.

Mejo ruskega »agresorja«, podobno kot nekoč njen razvpiti kolega Valentin Areh je ta obramboslovka videla čisto od blizu, smodnik pa že skoraj povohala na poligonih Nata. Vir: Posnetek zaslona

Spomnim se, kot sem se pred desetletji potikal po takrat vse bolj »vročem« Kosovu, konflikti so se komajda začenjali.

Enostavno bi bilo pogledati na vse skupaj le z ene plati.

Le kako razumeti, kaj se dogaja, če sprašuješ in si ogleduješ le eno stran v sporu?

A ne, delali smo drugače; en dan na pogovor z vaščani Albanci, drug dan s sosedi Srbi.

Potem znova intervju z vodjo Albancev Ibrahimom Rugovo, nato pa še pogovor z Miroslavom Šolevićem, glavnim organizatorjem mitingov Srbov. In tako naprej.

Kajti, le kako razumeti, kaj se dogaja, če sprašuješ in si ogleduješ le eno stran v sporu?

Ampak danes so standardi javne RTV SLO očitno drugačni.

Danes je dovolj, če obiščeš in predstaviš samo eno stran.

Ker se itak ve, na kateri strani smo mi, je zato dovolj, če obiščeš samo »naše« zaveznike.

Tiste na drugi strani pa seveda zanemariš.

To je tradicija že iz časov osamosvajanja. Le kdaj je kak slovenski novinar, na primer, tudi koga iz JLA vprašal, kako je on doživel vojno leta 1991.

Vse tiste, ki smo to počeli, pa so seveda tako ali drugača pregnali iz osrednjih medijev.

Zahodni dokumentarci so polni zanimivih pričevanj vojakov z obeh strani fronte.

Slovenija tega standarda še ni dosegla.

Pri nas prevladujejo pravljičarji, ki delajo dolgočasne, infantilne oddaje, kolegi pa jih kujejo v zvezde.

Predpremiera
Pri nas prevladujejo pravljičarji, ki delajo dolgočasne, infantilne oddaje, kolegi pa jih kujejo v zvezde. Na predpremieri se je trlo odličnežev, ki so bili nad enostranskim propagandnim umotvorom Marčeve menda navdušeni. Tudi v stol pogreznjena Polona Fijavž, v prvi vrsti pa se odličnemu propagandnemu izdelku, posnetemu le za delček vsote njegovega vojaškega resničnostnega showa smehlja odhajajoči obrambni minister Marjan Šarec. Vir: Posnetek zaslona, X

V Sloveniji velja v novinarstvu drugačna logika: le zakaj bi ljudi utrujali s pripovedmi nekih Rusov, nasprotnikov, ali celo njihovim argumentom naklonjenim (izdajalskim) zahodnjakom, ki bi ob tem lahko celo pokvarili koncept oddaje in ljudi, bog ne daj, celo napeljali, da o zapletenih mednarodnih zadevah pričnejo celo razmišljati?!

Porabiti ogromno potnih stroškov le zaradi dragih kulis se zdi precej potratno, še posebej za javni zavod, ki je ves čas v rdečih številkah.

Glede na to Marčevi v bistvu sploh ni bilo potrebno na pregrešno drago potovanje v baltske države in Poljsko.

Isto misleče sogovornike bi lahko našla tudi v Slovenski vojski. To bi bilo znatno ceneje.

Porabiti ogromno potnih stroškov le zaradi dragih kulis se zdi precej potratno, še posebej za javni zavod, ki je ves čas v rdečih številkah.

Če tega ne razume Petra Marc, bi lahko to razumela vsaj njena šefica Polona Fijavž, očitno ponosna na žalosten propagandni izdelek svoje kolegice.

Ampak to v Sloveniji očitno ni resna napaka.

Nauk dneva: Če ločiš med vsemi vrstami oklepnih vozil in letal to nujno še ne pomeni, da ločiš tudi med resnico in neresnico, med videzem in bistvom kakšne res zelo pomembne teme... Vir: Posnetek zaslona, X

Bistveno je, da je Petra Marc odlično razumela, kaj od nje pričakuje NATO, zato je pripravila oddajo, ki se je čudovito skladala z vsem, kar so od nje pričakovali vodilni, ti pa so s tem izpolnili pričakovanja tistih, ki jih v končni instanci plačujejo.

To pa je seveda vlada.  

Petra Marc, ki sama sebe predstavi »kot pravo novinarko«, film pa kot »projekt mojega življenja,« (kolega z radia pa je njen film ocenil kot izjemen, izjemen izdelek), si zaradi svojega izjemno dolgega reklamnega spota v korist zveze NATO zagotovo zasluži kakšno posebno - obramboslovno nagrado.

Toda v svetu, kjer bi jih podeljevali ljudje tipa Seymurja Hersha bi prej dobila kakšno novinarsko bodečo nežo.

»Panika vzhoda« je predvsem zelo plehka, zaplankana, enostranska in površna propaganda Nata, zavita v šelesteč celofan »raziskovalnega« novinarstva.

Kajti njena »Panika vzhoda« je predvsem zelo plehka, zaplankana, enostranska in površna propaganda Nata, zavita v šelesteč celofan raziskovalnega novinarstva.

Prispevek brez globje pripovedi in brez odkrivanja resnice o tem, zakaj je prišlo do vojne in kam vse to sploh vodi.

A na srečo je v Sloveniji velik deficit ne samo v zdravstvu, pač pa tudi na področju objektivnega in kvalitetnega novinarstva, zato tega skorajda nihče ne bo opazil.

In zato lahko vojnohuskaška klovnesa Petra na podhranjenem slovenskem medijskem trgu računa morda na čisto pravo, pravcato novinarsko nagrado za svoj video zmazek o »Paniki vzhoda«.

In morda še na status »vojne dopisnice«, saj je mejo ruskega »agresorja«, podobno kot nekoč njen razvpiti kolega Valentin Areh, videla čisto od blizu, smodnik pa že skoraj povohala na poligonih Nata.

Obramboslovka pa ima seveda drugačno mnenje o svojem 50-minutnem izdelku, za katerega pravi, da je »moralo v njem vse stati, do zadnje pike, ne samo faktografsko, pač pa tudi fotografsko, zgodovinsko, vojaško, kar ti ne da spati.«

Enotna sodba istomišljenikov ob medijski sedmini na koncu filma: za vse je kriv Putler! Nevarnosti agresivne, imperialistične ekspanzije Rusije pa je zaskrbljeno sedeč na premajhnem stolčku publiki najbolj plastično predstavil novinar ljubljanskega Dnevnika, Ervin Hladnik Milharčič. Vir: Posnetek zaslona, X

Vesela pa je seveda »ker še imamo nacionalni medij, ki zaenkrat še ima sredstva, ki lahko ta projekt omogoči, kajti to je stvar, ki ni zastonj, jaz sem vseeno preživela na terenu 20 dni s snemalcem Žigo Gašperlinom in sem vesela da sem to naredila, da so mi to omogočili in nekako mislim da to je poslanstvo naše televizije in našega medija,« sklene Petra Marc, vesela in ponosna na same pozitivne kritike njenega filma.

Kako? Za ta bedasti propagandni spot, ki ves čas napeljuje tudi k občutnem zvišanju stroškov za obrambo (komu mar za poplavljence, sesuto zdravstvo, šolstvo, javni sistem ...) smo strošek plačali plačniki TV naročnine, in ne NATO??!

Edina dobra reč je, da je v isti sapi objubila (to!), da se »nekaj let podobnega projekta ne bo več lotila.«

Kaj je res pripeljalo do vojne in današnje panike na vzhodu Evrope pa veliko bolje kot Panika zahoda Marčeve pojasni profesor mednarodnih odnosov na Univerzi v Chicagu John Mearsheimer.

Do vseh odgovorov na vprašanja, ki si jih Marčeva ni zastavila in nanje tudi ni odgovorila lahko pridete poceni, iz domačega naslanjača, s klikom miške in brez kakršnih koli zasoljenih potnih stroškov in dnevnic:

Mearsheimer je namreč že leta 2015 opozoril, da je ukrajinska kriza krivda Zahoda in napovedal vojno v Ukrajini, če bo Washington nadaljeval s svojo ekspanzionistično politiko.

NATO je bil posebej ustanovljen za boj proti Sovjetom. Sovjeti ne obstajajo več, mi pa smo tukaj. Ja, to je tisto, kar je imperializem. Vir: Posnetek zaslona, X

Njegovo predavanje, danes staro 8 let ima osupljivih, rekordnih 29 milijonov ogledov.

In njegova pojasnila bodo zato ostala zapisana v zgodovini, propagandnih izdelkov, kot je Panika vzhoda, pa se kljub današnjim ovacijam v osrednjih slovenskih medijskih trobilih v prihodnosti nihče več ne bo spomnil.

Vojno v Ukrajini in paniko na vzhodu Evrope pa imamo točno zaradi tega, kar vam je Marčeva zamolčala, profesor Mersheimer pa točno razkril in pravilno napovedal.

Ker je Zahod vztrajal pri svoji napačni, agresivni politiki do Rusije.

Spodaj pa si lahko ogledate napovednik za resnično dokumentarno mojstrovino na isto temo oskarjevca Oliverja Stonea.

Ukrajina v ognju je izdelek, ki se mu lahko reče, da je vrhunski za razliko od propagandnega vložka, ki ga je podpisala obramboslovka Petra Marc, plačniki TV naročnine pa smo žal mastno plačali za snemanje tega NATO podtaknjenca.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke