REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Popuščanje spomina: Najprej je zahod izdal SZ in paktiral s Hitlerjem, šele nato je bil podpisan pakt Ribbentrop-Molotov

Popuščanje spomina: Najprej je zahod izdal SZ in paktiral s Hitlerjem, šele nato je bil podpisan pakt Ribbentrop-MolotovVelika Britanija in Francija sta s Hitlerjem paktirali veliko pred Stalinom. Vir: Wikipedia

Deveti maj ni samo dan Evrope, pač pa je tudi dan zmage – nad fašizmom in nacizmom.

V Rusiji se ga bodo letos spomnili najbolj pompozno - znova z veliko parado in izjemno velikim številom letal, ki bodo preletavala središče Moskve.

Vendar v zadnjih letih ta dan vse bolj obeležujejo tudi polemike, v katerih poskušajo nekatere, v drugi svetovni vojni poražene sile in njihovi idejni nasledniki predrugačiti zgodovino, iz žrtev narediti krivce, iz krivcev pa žrtve.

To je še posebej očitno ob poskusih postavljanja Sovjetske zveze na isto raven z nacistično Nemčijo in fašistično Italijo.

Desničarji preprosto ne morejo sprejeti dejstva, da so jih v drugi svetovni vojni premagali partizani, komunisti in da to stanje traja že od leta 1945.

Skupaj s komunisti pa so se seveda borili tudi vsi ostali zavezniki v boju proti nacifašizmu.

Takšnih poskusov revizionizma je vse več tudi v Sloveniji, tudi po zaslugi zgodovinskega predrugačenja, ki ga zagovarja predsednik slovenske vlade in SDS Janez Janša.

Začetna točka teh poskusov je seveda zmeraj pakt o nenapadanju oziroma pakt Ribbentrop-Molotov iz leta 1939.

Evropski parlament je leta 2008 23. avgust, ko je bil leta 1939 podpisan ta pakt, razglasil za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Na ta dan tudi v Sloveniji potekajo slovesnosti, ki prav zato pogosto enačijo Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Vendar je to zelo narobe.

Hitlerjeva, kapitalistična Nemčija je bila za zahodne države bolj sprejemljiva od Sovjetske zveze.

Pri tem praznovanju se namreč na nekatera dejstva v sedanjem, »uradnem« zgodovinopisju Evrope rado pozablja.

Predvsem gre za dejstvo, da »Sovjetski zvezi pred podpisom omenjenega sporazuma ni bilo mogoče doseči sporazuma o kolektivni varnosti z Britanijo in Francijo proti nacistični Nemčiji, najbolj očitno v času Münchenske konference septembra 1938. Leta 1939 so bili Sovjeti sami soočeni z naraščanjem nemške vojaške ekspanzije v vzhodni Evropi in zato so iskali poti za spremembo politike,« pojasnjuje enciklopedija Britannica.

Istočasno se je Moskva še vedno pogajala z Londonom in Parizom, toda ker dogovora ni bilo, so se odločili za sporazum z Berlinom.

Chamberlainov "mir za naš čas"
Britanski pakt s Hitlerjem: Chamberlainov »mir za naš čas«. Vir: Arhiv, Wkipedia

Pakt Ribbentrop-Molotov je bil leta 1939 sklenjen za 10 let, z možnostjo podaljšanja za 5 let.

S tem so želeli Sovjetsko zvezo (SZ) obdržati v miru z Nemčijo in si »kupiti čas za okrepitev Rdeče armade«, ki je bila oslabljena tudi zaradi Stalinovih čistk v letu 1937.

Razkosanje Čehoslovaške
Razkosanje Čehoslovaške. Vir: Wikipedia
Najprej je bila zahodna izdaja demokratične Španije in njene socialistične vlade, nemška priključitev Porenja, nato so sledili anšlus, Münchenska konferenca in razkosanje Čehoslovaške, nato je sledila zavrnitev pakta med Britanijo, Francijo in SZ s strani Britanije in Francije - in šele nato je prišlo do podpisa sporazuma Ribbentrop-Molotov.

Rezultat je bil seveda slab za vse, tako na zahodu kot vzhodu Evrope, kajti Adolf Hitler je želel imeti pakt, s katerim bi lahko napadel Poljsko brez vpletanja velikih sil, da bi se nato lahko usmeril proti zahodu ter Franciji in Veliki Britaniji, ne da bi se moral istočasno boriti še proti Sovjetski zvezi.

Načrt se mu je skoraj posrečil – toda odpor Sovjetske zveze, nastanek (žal zapoznelega) zavezništva med SZ, Veliko Britanijo in ZDA pa je Hitlerjevo Nemčijo popeljal na pot poraza.

Bistveno pa je seveda predvsem dejstvo, da »Sovjeti« in »komunisti« v tem primeru niso naredili nič takšnega, kar ne bi že veliko prej naredili »civilizirani zahodnjaki.«

In na to se ob današnji obletnici pozablja.

Predvsem pa se pozablja na večletno politiko popuščanja (appeasement), ki sta jo Francija in Velika Britanija vodili do Nemčije v tem času in je omogočila vzpon nacizma in fašizma.

Znano pa je, da je prav britanski zunanji minister Neville Chamberlain po dogovoru z Adolfom Hitlerjem ponosno mahal s Münchenskim sporazumom in zagotavljal, da je s tem papirjem kupil mir za naš čas.

Prav britanski zunanji minister Neville Chamberlain je po dogovoru s Hitlerjem ponosno mahal s Münchenskim sporazumom in zagotavljal, da je s tem papirjem kupil mir za naš čas.

Tega dne se v Evropi mnogi ne spominjajo prav radi.

Dan spomina na totalitarizme je zato tudi dan popuščanja spomina glede neprijetnih dejstev iz evropske zgodovine.

Komunizem in fašizem sta bila kot totalitarizma res zavržna – toda po ciljih in metodah zagotovo nista bila enaka, kot danes trdijo nekateri tudi s pomočjo današnjega »dneva spomina«, ob katerem redno pozabljajo na zelo neprijetna dejstva ter ponovno »retuširajo zgodovino.«

Triindvajseti avgust je bil sicer kot dan spomina na žrtve totalitarnih režimov določen s strani Evropskega parlamenta šele leta 2008 in 2009, ker je bil na ta dan leta 1939 podpisan pakt med tedanjo nacistično Nemčijo in SZ, s katerim sta se dogovorili o nenapadanju in določili interesne sfere obeh držav v Evropi.

Pakt Ribentrop-Molotov
Pakt Ribbentrop-Molotov: Zgoraj levo od leve proti desni Ribbentrop, Molotov in Stalin, desno spodaj nemški in ruski vojaki skupaj na Poljskem. Vir: Wikipedia
Ta dan torej ni bil določen kot mednarodni dan ne s strani OZN in prav tako ne s strani drugih organizacij, ki vključujejo več držav Evrope, na primer Sveta Evrope. Gre torej za dan, ki so ga uvedle same članice Evropske unije - tedaj 28, danes pa 27 držav članic EU.

Ta dan torej ni bil določen kot mednarodni dan ne s strani OZN in prav tako ne s strani drugih organizacij, ki vključujejo več držav Evrope, na primer Sveta Evrope.

Gre torej za dan, ki so ga uvedle same članice Evropske unije - tedaj 28, nato pa 27 držav članic EU.

Pakt Ribbentrop-Molotov (tudi pakt Hitler-Stalin), poimenovan po zunanjih ministrih zadevnih držav, je pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo pod vodstvom Hitlerja in komunistično Sovjetsko zvezo pod vodstvom Josipa Stalina.

Sporazum o nenapadanju je trajal do Operacije Barbarossa 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla na ozemlje Sovjetske zveze.

Poleg obljube nenapadanja je desetletni pakt vseboval tudi gospodarsko pogodbo (sovjetsko pšenico in nafto za industrijo in orožje; dopolnilo predhodnega nemško-sovjetskega gospodarskega sporazuma) ter tajno klavzulo, ki je določala interesno in vplivno območje obeh držav v Evropi: Ta je bila najprej določena po severni meji Litve, rekah Narev, Visla in San, kasneje pa je bila spremenjena, tako da je v sovjetsko cono padla tudi Litva, v zameno pa se je razmejitev na Poljskem pomaknila proti vzhodu v korist nacistične Nemčije.

Sporazum je pod krinko vplivnih con predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji ozemelj tujih držav.

Molotov, Ribentrop in Hitler
Molotov, Ribbentrop in Hitler. Vir: Wikipedia

Prvi znaki propadanja sporazuma so se pokazali že aprila 1940, ko je po nemškem napadu na Dansko in Norveško Sovjetska zveza junija istega leta napadla Romunijo in poleg Besarabije, ki je po tajni klavzuli spadala v njeno vplivno cono, anektirala tudi severno Bukovino, do katere po sporazumu z nacisti ni bila upravičena.

Rado se pozablja, da je bil pakt med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo sklenjen šele potem, ko so zahodne države pred tem zavrnile številne predloge Stalina in Sovjetske zveze, da sklenejo zavezništvo in se skupaj uprejo Hitlerju.

Največji znak nemško-sovjetskega sodelovanja pa je bilo sodelovanje pri napadu na Poljsko leta 1939, ko sta obe državi napadli medsebojno sosedo, si jo razdelili in priključili.

V okviru tega pakta je Sovjetska zveza zasedla in priključila tudi tri baltske države (Estonijo, Latvijo in Litvo) leta 1940, in istega leta napadla tudi Finsko, ki pa se ji je uspešno zoperstavila.

V vseh teh posegih so Sovjeti dobili diplomatsko in logistično podporo s strani nacistične Nemčije.

Obstoj tajne klavzule tega pakta je prišel na dan leta 1945 po kapitulaciji Nemčije, toda Sovjetska zveza je njen obstoj zanikala vse do leta 1988, ko ga je končno priznala.

Dokument je postal dostopen šele leta 1992.

Vendar pa se pri tem pozablja, da je bil pakt med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo sklenjen šele potem, ko so zahodne države pred tem zavrnile številne predloge Stalina in Sovjetske zveze, da sklenejo zavezništvo in se skupaj uprejo Hitlerju.

Pakt je torej neposreden rezultat politike »popuščanja« (apeasement), ki sta jo vodila zunanji minister Velike Britanije Chamberlain in Francije Daladier.

Priključitev Avstrije Nemčiji
Priključitev Avstrije Nemčiji. Vir: Wikipedia

Sovjetska zveza se je brez pomoči zahodnih držav pred tem posredno borila proti Nemčiji že v času španske državljanske vojne, kjer so demokratično, socialistično oblast Francija, Velika Britanija in ZDA prepustile zmagi Frankovega fašističnega režima, ki so mu pomagale sile osi.

Izenačevanje zločinov ali konkretnih ravnanj Sovjetske zveze in nacistične Nemčije je tudi neprimerno, enako kot je – tudi v skladu z odločitvami Evropskega sodišča za človekove praviceneprimerno izenačevanje komunizma in nacizma ali celo njihovih simbolov, kar pa je pogosto vsebina dogodkov tega dne.

Vse te Zahodne, demokratične države so dopustile tudi priključitev Avstrije Nemčiji (anšlus), priključitev Porurja in okupacijo Čehoslovaške.

Po vojni razkriti dokumenti so pokazali, da so si zahodnoevropske države v bistvu želele, da nacistična Nemčija napade in oslabi Sovjetsko zvezo, ki so jo videle celo kot večjo nevarnost od nacistične Nemčije.

Hitlerjeva, kapitalistična Nemčija je bila za zahodne države bolj sprejemljiva od Sovjetske zveze.

Da zahodne države res čakajo na vojno med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, je nato spoznal tudi Stalin, zato je bil pakt z vsemi svojimi »dodatki« rezultat politike iskanja ravnotežja sil in politike »prenašanja bremena« (buck-passing) med samimi zahodnimi državami, ki so želele, da Hitler opravi s Sovjetsko zvezo ali pa da obe državi oslabita v medsebojni vojni.

Gre sicer za povsem običajno, realistično, racionalno in predvidljivo politiko v sistemu iskanja ravnotežja sil, ki uravnava odnose med velikimi silami že stoletja in tisočletja.

Vir: Wikipedia
Ni dvoma, da je Stalin skupaj z vodstvom svoje partije odgovoren za milijone nedolžnih žrtev, toda Stalinova politika paktiranja z Nemčijo je bila racionalna, pravilna in utemeljena, kar razkrivajo tudi številne poznejše, znanstvene študije in analize tedanjih mednarodnih odnosov.

Ni dvoma, da je Stalin skupaj z vodstvom svoje partije odgovoren za milijone nedolžnih žrtev, toda Stalinova politika paktiranja z Nemčijo je bila racionalna, pravilna in utemeljena, kar razkrivajo tudi številne poznejše, znanstvene študije in analize tedanjih mednarodnih odnosov.

Izenačevanje zločinov ali konkretnih ravnanj Sovjetske zveze in nacistične Nemčije je zato tudi neprimerno, enako kot je – tudi v skladu z odločitvami Evropskega sodišča za človekove praviceneprimerno izenačevanje komunizma in nacizma ali celo njihovih simbolov – kar pa je pogosto vsebina dogodkov tega dne.

Pri tem se pozablja, da je bil podpis pakta Ribbentrop-Molotov za Sovjetsko zvezo samoobrambna poteza, za Nemčijo pa uvod v osvajalno vojno.

Najprej je bila zahodna izdaja demokratične Španije in njene socialistične vlade, nemška priključitev Porenja, nato so sledili anšlus, Münchenska konferenca in razkosanje Čehoslovaške, nato zavrnitev pakta med Britanijo, Francijo in SZ s strani Britanije in Francije - in šele nato je prišlo do podpisa sporazuma Ribbentrop-Molotov. 

Chamberlainov "mir za naš čas"
Chamberlainov »mir za naš čas«. Vir: Arhiv, Wkipedia

Spomin na žrtve totalitarnih režimov je seveda na mestu.

Njihovo izenačevanje in tudi dan, ki je izbran za dan spomina na te žrtve - pa zagotovo ne.

Za omenjeni dan spomina je bil namreč izbran prav dan podpisa sporazuma Ribbentrop-Molotov v dobrem delu tudi zato, da bi opral od zgodovinske odgovornosti tudi zahodne, demokratične države in zločine totalitarizmov neproporcionalno naprtil Sovjetski zvezi.

Tudi v današnji Rusiji se tega dne spominjajo.

Vendar nekoliko drugače.

Spominjajo se zgodovinskega dne, ko so sile Rdeče armade v največji tankovski bitki na svetu 23. avgusta leta 1943 premagale nemške sile v bitki pri Kursku.

Guernica - Pablo Picasso
Guernica - Pablo Picasso. Vir: Wikipedia

Ob vsem pompu zaradi pakta Ribbentrop-Stalin v Rusiji namreč vedo, da ta sporazum vendarle ni bil tako pomemben kot so bile pomembne bitke, v katerih so zavezniki premagali nacistično Nemčijo in fašistično Italijo.

Predvsem pa je neizpodbitno dejstvo, ki ga sicer tudi v Sloveniji danes ne boste več velikokrat slišali - da sta Velika Britanija in Francija s Hitlerjem paktirali še veliko pred Stalinom.

Torej - najprej je bila izdaja republikanske Španije s strani zahodnih evropskih držav in ZDA, najprej je bila Guernica, nemški pokol v Španiji, ki ga je upodobil tudi Pablo Picasso - in šele potem vse to, na kar v zahodnih, desničarskih medijih in v nekaterih državah vzhodne Evrope opozarjajo s teatralnim proslavljanjem dneva spomina in pogostim, zavajajočim navajanjem pakta Ribbentrop - Molotov.

Delite članek