Moderniziran Ivan Cankar: »Prišla je starš-2; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave«

Čeprav je francoski minister Jean-Michel Blanquer nasprotoval amandmaju, je francoski parlament sprejel zakonsko določilo, ki naj bi odpravilo »staromodno« poimenovanje staršev z neustreznimi oznakami »oče« in »mati«, poroča britanski Telegraph.

Namesto tega naj bi po novem starše imenovali spolno nevtralno, kot »starš 1« in »starš 2«.

Zagovorniki spremembe trdijo, da bo preprečila diskriminacijo usmerjeno zoper staršem istega spola.

Vendar kritiki spremembe opozarjajo na njene pasti, predvsem pa, da dehumanizira odnose med starši in otroci, je grdo in odpira vprašanje – kdo bo po novem »starš 1« in kdo bo »drugorazredni« starš z oznako »starš 2.«

Gre sicer za spremembo le v administrativnih obrazcih, toda mnogi - ne le v Franciji -, si želijo, da bi se ta praksa poimenovanja staršev preselila na vsa področja človeškega delovanja.

Zanimalo nas je, kako bi bila videti uporaba tega načela v praksi – na primer pri prebiranju literarnih del. 

Za primer smo vzeli znano delo Ivana Cankarja – črtico Skodelica kave, v kateri smo »zastarelo« besedo »mati« nadomestili s sodobno: »starš – 2«.

Kako zveni modernizirana Cankarjeva »Skodelica kave«, brez »zastarele« besedice »mati«?

Zaključen odlomek Cankarjevega znamenitega dela bi se nato bral tako:  

»Prve noči sem spal v izbi; časih sem se ponoči zbudil, pa sem videl v temi, da je bila starš-2 vstala iz postelje in da je sedela za mizo. Čisto mirno, kakor da bi spala; dlani je tiščala k čelu, njen beli obraz se je svetil, tudi če je bilo okno zagrnjeno in ni bil zunaj ne lune ne zvezd. Poslušal sem natanko in sem razločil, da to ni sopenje spečega, temveč mukoma zatajevano ihtenje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in tudi še v sanjah sem slišal njeno ihtenje.

Preselil sem se pod streho, v seno. V ta svoj dom sem plezal po strmih, polomljenih stopnicah, lestvi podobnih. Postlal sem si v senu, pred vrata na klanec pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.

Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Starš-2 me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.

»Roko v roki, obadva mlada, od jutranjega sonca obžarjena, v rosi umita ...«

Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je starš-2; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:

»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«

Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.

Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.

»Dajte, starš-2!«

Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.

Popil sem kavo, pa sem se tolažil:

»Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen ...«

Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ...

Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...«

Kot nazorno kaže zgornji primer, vsaka »modernizacija« ni tudi nujno nekaj - boljšega.