Mercator, Rusi in Fortenova: kako interesi domačega tajkuna Boruta Jamnika razpihujejo ceneno rusofobijo

Pogovori o usodi »slovenskega« Mercatorja v Rusiji ob nedavnem obisku vladne delegacije pri ruskemu premieru Dmitriju Medvedjevu so tudi v Sloveniji vzbudila različne komentarje.

Najbolj zanimiva je bila rusofobija, ki jo je po starem kalupu svoje srbofobije širil portal Siol.

Na prvi pogled je šlo za »obrambo nacionalnih interesov« oziroma »verige slovenskih proizvajalcev« v resnici pa so v ozadju seveda interesi slovenskih »tajkunov« oziroma predvsem Boruta Jamnika.

Agrokor se je namreč letos spomladi razdelil na dva dela: na zdravi del na čelu s proizvodnimi podjetji nekdanjega koncerna, ki je prešel pod okrilje nove družbe Fortenova, ustanovljene na Nizozemskem. Njena največja lastnika sta dve ruski državni banki, Sberbank in VTB, ki imata v lasti dobrih 46 odstotkov delnic.

Še 29 odstotkov ima v lasti ameriški finančni sklad, ki jih predstavlja Knighthead Capital. Preostali del nekdanjega koncerna je ostal v "starem" Agrokorju, ki bo končal v stečaju.

Za sanacijo Fortenove, "novega" Agrokorja, je ključnega pomena, da pride pod njeno okrilje tudi Mercator, ki je do zdaj ostal v "starem" Agrokorju. Brez Mercatorja je namreč poslovanje "novega" Agrokorja v finančnem smislu nevzdržno, saj bo ostal visoko zadolžena skupina z dragimi posojili.

Prehod Mercatorja v Fortenovo je torej tudi v interesu Mercatorja. Toda nekateri temu vztrajno nasprotujejo.

Siol je na primer kljub temu zelo kritično poročal, da si je slovenska politika »od Rusov« uspela izboriti le politično zavezo oziroma nekakšen memorandum, da bo sedež Mercatorja ostal v Sloveniji in da ne bodo pozabili na slovenske dobavitelje.

Slovenska politika menda »ni imela druge izbire, kot da se je uklonila ruskemu pritisku,« je pisal Siol, kjer so pozabili, da so Mercator razni tajkuni in politiki »zafurali« že veliko prej, tako da je bil najprej prodan na Hrvaško oziroma Ivici Todoriću in Agrokorju in nato kot del tega propadlega giganta z njim delil žalostno usodo.

Stokanje zaradi slovenskih kooperantov je zato zelo potegnjeno za lase, v ozadju pa se očitno skrivajo drugi interesi.

Povedano preprosto - gre očitno za interese Boruta Jamnika in njegovih zaveznikov v krogih SD na eni strani, ki se želijo še naprej igrati v peskovniku, imenovanem Mercator, na drugi strani pa so interesi ruskih (osmoljenih) bank in drugih upnikov, ki želijo iz vsega skupaj rešiti vsaj nekaj.  

Tudi gospodarski minister Počivalšek je poudaril, da ruska Sberbanka ne bo ostala dolgoročni lastnik ne Fortenove ne Mercatorja, zato je pomembno, da država slovenskim dobaviteljem Mercatorja pravočasno zagotovi enakopravne pogoje v Fortenovi.

To bo država po njegovih besedah tudi storila. »Mercatorja ne bomo kupili nazaj. Podprli pa bomo vsako prizadevanje poslovnega sveta, ki bo Mercatorju omogočil pozitivno razvojno pot,« je dodal Počicvalšek.

Opozoril je, da država ne odloča o prenosu delnic Mercatorja s starega Agrokorja na Fortenovo grupo, za prenos pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Med temi je soglasje za prenos s strani vseh 58 bank upnic Mercatorja, ne le treh slovenskih (SID banke, NLB in Abanke).

V Siol-u pa sta Vesna Vuković in Primož Cirman nekoliko drugače »interpretirala« celotno zadevo.

»Bojim se, da je to ponovitev zgodbe, ki smo ji bili priča pred leti, ko se je takratni predsednik vlade Janez Janša na znamenitem sestanku 12. avgusta 2005 z Istrabenzom in Pivovarno Laško dogovoril o prodaji Mercatorja. Ne vem, od kod si je minister Počivalšek vzel pravico, da se v imenu Republike Slovenije dogovarja karkoli v zvezi z Mercatorjem. Konec koncev Republika Slovenija ni lastnik Mercatorja. Če pa že želi zaščititi nacionalni interes in zaposlene v Mercatorju, pa naj ne naseda praznim obljubam kot v času prodaje Agrokorju, da bodo slovenski dobavitelji ohranili obseg poslovanja v novem podjetju Fortenova,« je ocenila Vukovićeva.

Cirman pa je to »kar smo videli v Moskvi«, ocenil celo kot eno od najnižjih točk slovenske zunanje politike v zadnjih letih.

»Ne spomnim se primera, ko bi predsednik neke vlade tako neposredno naročal neki suvereni državi, da mora sodelovati pri sanaciji podjetja v tuji državi s tem, da kot vložek v to sanacijo vloži svoje podjetje, pri čemer so pogajalska izhodišča, ki jih ima Slovenija pri Mercatorju, še vedno razmeroma močna, a se jim je očitno minister Počivalšek odrekel,« je ocenil Cirman in dodal, da ne verjame, da se je s tem strinjal premier Šarec.

Kot je še sklenil Cirman, so nekoč Mercator prodajali v kabinetu v Ljubljani, nato v Zagrebu, zdaj pa očitno že v Kremlju.

Šlo je za znano brenkanje na strune »nacionalnega interesa«, ki je Slovenijo zelo drago stalo že v času prodaje pivovarne Union in mešetarjenja Laškega z delnicami Dela.

Že ko so se pred leti pojavili prvi "napol uradni namigi", da bi Mercator spet lahko postal "slovenski" je na primer Bojan Požar zapisal, da so jih objavili trije novinarji spletnega portala Siol.net (prej novinarji časopisa Dnevnik) Vesna Vuković, Primož Cirman in Tomaž Modic, »za katere je znano in tega niti sami ne skrivajo, da sodijo v orbito Boruta Jamnika, predsednika uprave Modre zavarovalnice. Zapisali so namreč, da je ena od možnosti nadaljnje usode Mercatorja ta, 'da bi slovenska država podprla koga od tujih finančnih vlagateljev oziroma skladov (?!), ki bi ga zanimal nakup Mercatorja. Pri tem bi lahko pomagal kateri od domačih pokojninskih skladov'. Med vrsticami to pomeni, da bi bil tuji finančni vlagatelj lahko finančni sklad Mid Europa Partners, domači pokojninski sklad pa Jamnikova Modra zavarovalnica,« je ocenil Požar.

Omenjeni sklad, ki deluje iz Londona, Varšave, Budimpešte in Istanbula, je že leta 2010 poskušal dokapitalizirati Mercator, sprva do višine nekaj več kot 10 odstotkov. Šlo pa naj bi za »prijateljski prevzem« Mercatorja, tako je vsaj sporočala tedanja uprava Mercatorja pod vodstvom Žige Debeljaka, vendar se je sumljivo nevarno zapletlo in potem do tega ni prišlo.

Da gre pri kritikah ministra, ker da popušča »Rusom« za lažno rusofobijo, za katero stojijo interesi Boruta Jamnika, pa je tokrat zelo neposredno dal s svojim tvitom vedeti tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek.

Ko gre za #Mercator, nisem nikoli obračal plošče, le Siol gode kot mu narekajo lastniki.1. Prodal se je pod vlado SAB in SD. 2. Ker ni v državni lasti, je naša moč bistveno manjša. 3. Naš glavni interes pri političnem posredovanju pa je zaščita dobaviteljske verige v Sloveniji.

— Zdravko Počivalšek (@PocivalsekZ) September 13, 2019

Počivalšek je naredil le eno napako - napisal je, da Siol gode, kot mu naročajo "lastniki". Ampak lastnik Siola in Telekoma je de facto država, torej posredno - on sam. 

Razen če je mislil, da je Siol pravzaprav v lastništvu Boruta Jamnika in je država zgolj slamnati lastnik?

Kakorkoli že, zelo dobro je znano, o tem pa so poročali tako slovenski kot hrvaški mediji, da banka Sberbank sploh ne želi dolgoročno obdržati Mercator, pač pa so mogoči kupci predvsem skupina Adris in Atlantic.

In pri tem so se z vprašanjem, kako »odrezati« Mercator od Agrokorja uikvarjali tudi v posebnem Strokovnem svetu, ki ga je imenoval minister za gospodarstvo Počivalšek. Tudi po poročanju Seebiza naj bi Sberbanka želela prodati Mercator Adris Grupi ali pa Atlantic Grupi – obe pa vodijo poslovneži (na Siolu bi rekli tajkuni) s Hrvaške.

Da Zdravko Počivalšek dobro ve, kdo se upira prenosu Mercatorja na zdravi del podjetja (Fortenova) kaže tudi dejstvo, da so bili v posebnem strokovnem svetu ki se je že v času prejšnje vlade ukvarjal z Mercatorjem predsednik uprave Modre zavarovalnice Borut Jamnik, predsednik uprave SID banke Sibil Svilan, predsednik uprave Celjskih mesnin Izidor Krivec, predsednik uprave NLB banke Blaž Brodnjak ob Jerneju Tovšaku, Francu Stanoniku in Karli Pinter.

Vprašanja, kot so na primer »kdo je odgovoren, da se bo Slovenija očitno brez večjih težav odrekla dveh zadnjih orožij, s katerima bi lahko preprečila finančno izčrpanje Mercatorja in odpoved sodelovanja z njegovimi domačimi dobavitelji« so zato ceneni populizem.

Mercator je namreč že bil »hrvaški«, tako kot bo zatem, ko bo postal »ruski« najverjetneje znova postal »hrvaški«, ne da bi to bistveno vplivalo na slovenske proizvajalce.

Pričakovanje, da bodo »slovenski lastniki« bolje skrbeli za slovenske proizvajalce se je ob tem že neštetokrat izkazalo za napačno, kot kaže usoda Pivovarne Union, hkrati pa zagovarja napačno logiko, po kateri je bolje kupiti nekaj »našega«, čeprav je dražje in manj kvalitetno, kot pa nekaj dobrega, če je to naredilo tuje podjetje.

Če bi bilo to res, bi se vsi Slovenci skupaj z Cirmanom in Vukovićevo morali voziti na »Torijih.«

In kot kažejo ceste – se ne.

Na to so opozorili tudi kritiki na družbenih omrežjih, ki so se spraševali, kje je podobna »zaščita«, kot se zahteva v primeru dobaviteljev Mercatorja, uveljavljena za slovenske proizvajalce, ki prodajajo preko Tuša, Intersparja, Lidla, Hoferja itd.?

Skratka, če bodo imeli dobre in konkurenčne proizvode, bodo lahko prodajali slovenskim in drugim kupcem. Če ne – pa ne.

Ni pa potrebno zato, da bi zaščitili fiktivne slovenske »ogrožene dobavitelje«, onemogočati prodajo Mercatorja, da bi si preko njega ob s pomočjo investicijskih skladov lahko žepe polnili slovenskim tajkuni a la Borut Jamnik.

In to je očitno vendarle ugotovil tudi minister Zdravko Počivalšek.