REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kdo je radikalen?

Kdo je radikalen?Mesec, Tonin in Janša

»Ta stranka je tipična opozicijska stranka, odlično se znajde v opoziciji, lahko je glasna, lahko si izmišljuje predloge, ki so popolnoma neuresničljivi in jih nihče ne bo sprejel.«

Andraž Zorko, Valicon

»Koalicija z Levico ni mogoča, saj so njihove politične pozicije takšne, ki niso sprejemljive za nobeno stranko.«

Igor Zorčič, vodja poslanske skupine SMC

»Zanimivo je, da si je status ekstremista v slovenskem političnem prostoru prislužila stranka Levica, ne pa SDS in NSi. Čeprav ima Levica, kar se tiče občutljivih političnih tem (odnos do tujcev, odnos do istospolno usmerjenih, stališče glede legalizacije mehkih drog, odnos do zgodovine), bistveno bolj odprta, tolerantna in sodobna stališča. Da ne govorimo o ključnih razvojnih in socialnih vprašanjih, kjer ima Levica bolj konstruktivna, realnosti prilagojena in dolgoročno naravnana stališča od SDS in NSi, ki znata kot papagaja ponavljati zgolj “privatizacija, znižanje davkov in zmanjšanje javnega sektorja“.

Jože P. Damijan, ekonomist

»Ekonomija in politika sta danes tako prepleteni in povezani, da mainstream politike ekstremnega centra niso nič drugega kot koncentrirana ekonomija. Vsaka alternativa kapitalizmu, levi keynesianizem, intervencija države z namenom pomoči revnim, zaviranje privatizacije, postajajo velike teme. Vsa teža ekstremnega centra in medijev je usmerjena proti tem politikam, kar že škoduje demokraciji.«

Tariq Ali, filozof in aktivist 

V javnosti lahko pogosto slišimo, da je Levica radikalna stranka. Takšno mišljenje širijo celo predstavniki strank, ki se nahajajo na levo-liberalnem političnem polu. Politične stranke iz tega pola so zato pogajanja o vladni koaliciji raje začeli s stranko Nova Slovenija, ki ima v svojem programu ideje, kot je prisilno delo prejemnikov socialnih pomoči, več denarja za vojsko, nižanje davkov, t.i. socialno kapico, ki bi omejevala plačevanje prispevkov za najbogatejše, privatizacijo zdravstva po nareku lobističnih skupin in na škodo bolnikov, samoplačniški splav, delo zapornikov, totalno razprodajo državnega premoženja ipd. Kako je mogoče, da so tovrstne ideje za stranke, ki se (samo)uvrščajo na levi pol bolj sprejemljive od sodelovanja z Levico? Je njen program res tako skrajen, da ga peterica strank ne bi mogla sprejeti?

Svet je danes skrenil tako na desno, da za radikalnega velja tisti, ki opozarja na nesmiselnost oboroževanja in vojn, ki ne podpira sovraštva do beguncev, ki opozarja na potrebo po zmanjševanju revščine in splošne brezperspektivnosti.

Levica med ključne ukrepe uvršča zvišanje minimalne plače na 700 evrov brez dodatkov k plači. Minimalna plača je namreč sedaj pod pragom tveganja revščine, mnogi pa do nje pridejo šele z vsemi dodatki. V stranki bi omejili tudi razmerja plač v državnih podjetjih na ena proti pet.

Zahtevajo tudi ustavitev privatizacije, povečanje števila inšpektorjev, z namenom preganjanja kršitev pri delu, boj proti prekarizaciji, revščini in socialni izključenosti, zaradi česar želijo, da se socialni prispevki dvignejo na 414 evrov.

Zvišati želijo tudi minimalne pokojnine. Skoraj polovica upokojencev pri nas ne prejema pokojnine, ki bi bila višja od praga tveganja revščine. Pod tem pragom, po najnovejših podatkih živi 270 tisoč prebivalcev, zato si želijo strategije za odpravo revščine pri nas. Z namenom zagotavljanja stanovanj za mlade zagovarjajo tudi gradnjo stanovanj.

Levica
Stranka Levica je zmožna razmišljati zunaj okvirov prevladujočega ideološkega enoumja.

Zavzemajo se za prehod na obnovljive vire energije in nasprotujejo astronomskim, kar 1,2 milijarde evrov visokim vložkom v dve bataljonski skupini za potrebe Nata. Je to res radikalen program? S tem se gotovo ne strinja več kot sto posameznikov, ki so iz Iniciative za demokratični socializem izstopili v tistem trenutku, ko se je ta združila s stranko TRS v Levico. Eden od pomembnih razlogov za  izstop je bil, da je stranka postala premalo radikalna v smislu boja proti kapitalizmu in preveč ujeta v polje parlamentarnega boja.

In kakšne so bile politike vlade, ki je v zadnjih štirih letih vodila državo in je v očeh javnosti prestavljala levo vlado? Podpirala je stroge »varčevalne ukrepe« v Grčiji, ki so državljane te države povsem obubožali zato, da so bile z denarjem, ki so ga namenili državi v več kot 95% poplačane zgrešene investicije nemških, francoskih in italijanskih bank.

Podpirala je ZDA in njene zaveznike pri napadih v Siriji in okoliških državah, ki so povzročile trume beguncev, katerim je sama postavila na meji rezilno žico. Zgovoren je primer sirskega begunca pri nas Ahmada Šamija, ki mu vlada sprenevedavo ni želela podeliti azila, obenem pa je podprla bombni napad na njegovo državo s strani ZDA.

Ahmadu Šamiju vlada sprenevedavo ni želela podeliti azila, obenem pa je podprla bombni napad na njegovo državo s strani ZDA

Najbogatejšim državljanom je z reformami dvakratno omogočila zvišanje njihovih dohodkov, medtem pa je šele pred volitvami našla dovolj interesa, da je naposled sprejela povišanje minimalne plače in denarne socialne pomoči.

Pri obeh ukrepih si sicer vladni trojček ni bil enoten. Obenem vlada v odstopu ni nadaljevala pogajanj s sindikati, ki so želeli zvišanje plač, ker naj za to ne bi imela pooblastil. Očitno pa ima pooblastila za veliko bolj usodno prodajo NLB.

Obenem smo zaman čakali na odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in krepitev javnega zdravstva, boj proti delavskim kršitvam in prekarnosti. Nezadovoljstvo z vladnimi politikami so volivci pokazali na voliščih. Vse tri vladne stranke SMC, DeSUS in SD skupaj niso zbrale več glasov od Janševe SDS. Na teh volitvah so v parlamentu izgubile kar 28 sedežev in padle iz 52 na 24 glasov.

Cerar podpira napad na Sirijo
Miro Cerar je podprl napad ZDA, Velike Britanije in Francije na Sirijo.

Odgovor na to, zakaj je Levica za nekatere tako radikalna, se skriva v pomiku političnega prostora v zadnjih desetletjih v neoliberalno smer. Ta oži prostor kakršnekoli alternative, ki ne ustreza interesom kapitala in njegovimi lobističnimi skupinami. Reforme se tako avtomatično razumejo kot spremembe, ki bodo šle v prid kapitalu in na škodo ljudi. Ne preseneča, da je zato pri strankah več posluha za ideje, ki bi privatizirale zdravstvo. Iz tega bi namreč marsikdo lahko koval velike dobičke na račun tega, da bi si (kvalitetnejše) zdravljenje lahko privoščili samo najbogatejši sloji.

Da lahko ideje Levice, ki so jih pred nekaj desetletji zagovarjale tudi desno usmerjene stranke na Zahodu, predstavljajo takšno nevarnost, veliko pove o današnjem svetu in tem, kako na desno je skrenil.

Ne preseneča, da te iste skupine denar namenjajo za nakupe orožja in podporo orožarskega lobija, ki seje smrt po svetu, namesto da bi ga raje usmerila za najbolj socialno ogrožene.

Ne preseneča, da te skupine šele po pritisku javnosti najdejo denar za brezplačna kosila za otroke iz revnejših družin in da hitro najdejo denar za gradnjo žic in ograj, ki so povzročile smrt vsaj 8 ljudi v reki Kolpi in nižajo kvaliteto življenja ljudem in živalim ob meji.

Ne preseneča, da najdejo denar za nakup vodnega topa in sprejemajo zakonodajo, ki bo ob naslednjih nemirih, zaradi neoliberalnih politik, vojski omogočila zatiranje protestov na ulicah slovenskih mest.

Levica ostalim političnim strankam nastavlja ogledalo in kaže, da ne počnejo tistega, kar obljubljajo ljudem v volilnih kampanjah. Izid volitev je zato ne glede na rezultate vedno enak. Kot pravi Tariq Ali, gre za neoliberalne politike ekstremnega centra, ki tekmujejo v tem, kdo bo bolje služil interesom trga. Neizvoljeni in nikomur odgovorni predstavniki kapitala v imenu strokovnosti diktirajo politikom vedno nove reforme, ki gredo proti interesom ljudi.

Plakati iz Velenja
Ekstremistični plakat, ki se je pojavil v Velenju.

Levica je pri nas tista stranka, ki je naredila rez v neoliberalni konsenz političnega esteblišmenta. Zmožna je razmišljati zunaj okvirov prevladujočega ideološkega enoumja. Celotno politično-ekonomsko razpravo premišlja na novo in določa drugačne okvire delovanja, ki se mu morajo prilagajati tudi ostali. V tem je njena največja moč in nevarnost za politične elite.

Prek zbujanja sovraštva skrajno desne stranke ponujajo hitre rešitve za težave, ki jih je zakuhal ekstremni center

Da lahko njene ideje, ki so jih pred nekaj desetletji zagovarjale tudi desno usmerjene stranke na Zahodu, predstavljajo takšno nevarnost, veliko pove o današnjem svetu in tem, kako na desno je skrenil.

Za radikalnega velja tisti, ki opozarja na nesmiselnost oboroževanja in vojn, ki ne podpira sovraštva do beguncev, ki opozarja na potrebo po zmanjševanju revščine in splošne brezperspektivnosti.

Pri tem je povsem spregledano, da se prava radikalnost skriva v politikah strank ekstremnega centra. Njihova ekstremna pozicija, ki koristi predvsem interesom kapitala in se ne zmeni za voljo ljudi, je pripeljala do tega, da kot gobe po dežju rastejo skrajno desne, fašistoidne stranke, ki se jim vztrajno veča podpora. Prek zbujanja sovraštva skrajno desne stranke ponujajo hitre rešitve za težave, ki jih je zakuhal ekstremni center. Na Zahodu zato stranke, ki ne želijo izginiti s političnega prizorišča, že vsaj nekoliko opuščajo in spreminjajo rigorozne neoliberalne politike. V tem smislu jih do določene mere pred podobno usodo lahko reši prav sodelovanje z Levico.