Bo mirovni sporazum med ZDA in Iranom podpisan – in bo vzdržal? Nekaj dni zagotovo…

Bo mirovni sporazum med ZDA in Iranom podpisan – in bo vzdržal?

To je vprašanje, ki si ga neposredno pred napovedanim podpisom »memoranduma o razumevanju« zastavljajo mnogi.

Še posebej zato, ker so glavna vprašanja o iranskem jedrskem programu znova potisnjena v obdobje naslednjih, 60-dnevnih pogajanj, podpis sporazuma, ki je bil napovedan za danes, pa je prav tako znova – prestavljen, zaradi težav na ameriški strani – kot trdijo predstavniki Irana.

Nekdanji analitik CIE Larry C. Johnson ocenjuje tako:

»Iran in Pakistan sta žrtvi prevare. Tako imenovani sporazum, za katerega Trump pravi, da bo podpisan v nedeljo, v nedeljo ne bo podpisan. Pravzaprav morda sploh ne bo podpisa. Tukaj je, kar je danes (v soboto) dejal tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva:

'Memorandum iz Islamabada, ki je trenutno v pripravi, je namenjen končanju vojne, in v tej fazi je bilo odločeno, da ne bo pogovorov o jedrskem vprašanju. Počakati moramo na točen trenutek podpisa memoranduma. Čeprav se to ne bo zgodilo jutri, možnosti podpisa v prihodnjih dneh ni mogoče izključiti. Vendar pa moramo zaradi nestabilnosti druge strani biti previdni pri kakršnih koli izjavah v zvezi s tem procesom.'«

Johnson nato spomni na prvotnih štirinajst točk, ki jih je Iran 8. aprila predstavil ZDA:

-Trajna in takojšnja prekinitev vojne na vseh frontah, vključno z Libanonom.

-„Zaveza ZDA k nevmešavanju v notranje zadeve Irana“ in spoštovanje njegove suverenosti.

-Odprava pomorske blokade ZDA v 30 dneh.

-Umik ameriških sil iz okolice Irana.

-Ponovno odprtje Hormuške ožine v 30 dneh »v skladu z iranskimi dogovori«.

-Prekinitev ameriških sankcij proti iranskemu naftnemu sektorju.

-ZDA in zavezniki naj pripravijo načrte za obnovo Irana »v vrednosti vsaj 300 milijard dolarjev«.

-Šestdeset dni pogajanj za sklenitev končnega sporazuma »na podlagi jedrskih vprašanj in popolne odprave« sankcij.

-Ponovna potrditev zaveze Irana, da ne bo proizvajal jedrskega orožja.

-Med pogajanji ZDA ne bodo povečale svojih sil v regiji niti uvedle novih sankcij.

-Sprostitev 24 milijard dolarjev blokiranih iranskih sredstev.

-Vzpostavitev mehanizma za spremljanje izvajanja sporazuma.

-Končni sporazum mora biti odobren z resolucijo Varnostnega sveta ZN.

- Končna pogajanja se ne bodo začela, dokler ne bo sproščena polovica zamrznjenih iranskih sredstev, odpravljene sankcije na nafto in odpravljena pomorska blokada, ob tem pa so bile razprave o iranskem raketnem programu in podpori odporniškim skupinam so bile dokončno umaknjene z dnevnega reda.

»Če mislite, da bo Trump podpisal ta sporazum, potem morate verjeti tudi v Božička in velikonočnega zajčka. Karkoli si Iran misli, da podpisuje, bo laž,« ocenjuje Johnson.

Pomembno pa se zdi tudi to, na kar je že konec maja opozarjal ameriški politolog John Mearsheimer. Opozarjal je predvsem, kako zelo samostojno in pomembno vlogo ima v tem sporu Izrael in opozarjal tudi na dejstvo, da je v vojne zelo lahko vstopiti – težko pa iz njih oditi.

Na vprašanje, ali bodo ZDA uspele »obvladati« Izrael, da bi mirovni sporazum zaživel Mearsheimer ocenjuje tako:

»Mislim, da mu bo uspelo Izrael za nekaj dni obvladati, tako da bomo lahko vstopili v to 60-dnevno obdobje – z drugimi besedami, da bomo dosegli premirje. Vprašanje, ki si ga morate zastaviti, je: ali se bodo Izraelci držali premirja, potem ko bo sklenjeno? Težko si predstavljam, da bi se ga držali. Mislim, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da bi prekinitev ognja spodkopali in poskrbeli, da ne bomo prišli do druge faze, ter da bodo trdili, da moramo ponovno začeti z bombardiranjem. To je tisto, kar želijo storiti.

Mislim, da je vprašanje, ki si ga morajo ljudje zastaviti, ali so Izraelci zainteresirani za spodkopavanje prekinitve ognja in da nikoli ne bi dosegli končnega sporazuma. Ok, ampak kaj predlagajo kot alternativo? In seveda, kar predlagajo kot alternativo, je, da se vrnemo k bombardiranju Irana. So iz šole mednarodne politike Keitha Kellogga in Lindseyja Grahama in za tiste med nami, ki smo racionalni pravni akterji, vsi vemo, da to ne bo delovalo. Izraelci lahko govorijo o tem, da bi to storili, ampak to ni izvedljiva možnost.

To pa sproža vprašanje: kje smo? Ker Iranci ne bodo veseli, če bo Izrael spet bombardiral Libanon, in to se bo neizogibno zgodilo bodo Iranci želeli odgovoriti…Ljudje v Združenih državah bodo rekli, da so Iranci prekršili premirje. Ne bodo rekli, da je Izrael prekršil premirje. Rekli bodo, da je to storil Iran, in potem bomo tvegali, da se bo situacija zaostrila z napadom na Iran.«

Mearsheimer se je nato razgovoril o ukrajinski vojni, nato pa se je znova vrnil k vojni proti Iranu in svojim lastnim izkušnjam z dosedanjimi ameriškimi vojnami.

»…Verjamem, da je na predsednika Trumpa izvajan ogromen pritisk, da to zdaj ustavi. Iz gospodarskih razlogov verjamem, da vsi njegovi glavni svetovalci razumejo, kar si pravkar povedal, in sicer, da bomo, četudi bi vojno končali jutri in odprli ožino, v naslednjem letu, letu in pol, če ne dlje, soočeni z znatnimi težavami pri reševanju posledic te vojne; to je ogromen problem. Če pa predpostaviš situacijo, v kateri je ne končamo in vojna traja do avgusta, so posledice še veliko hujše… A sooča se z vrsto problemov.

Najprej se sooča z izraelskim problemom. Izrael je ogromna ovira za rešitev te vojne, ker si ne želijo rešitve. Poleg tega v tej državi obstaja lobij, cionistični ali izraelski lobij, poleg tega pa imate še vse te vojne jastrebe, kot je Lindsey Graham, ki nimajo absolutno nobenega interesa, da bi to vojno ustavili, in imajo veliko vpliva, ker se mediji oklepajo takih ljudi in jim posvečajo veliko pozornosti. Zato veliko Američanov posluša, kar pravijo, in vse to izvaja pritisk na Trumpa.«

Na podoben problem pa je opozoril tudi v oddaji Endgame (gostitelj Gita Wirjawan), v epizodi #258 (We're Not in World War III Yet, Realist John Mearsheimer Explains), ki je bila posneta 5. marca 2026.

V zadnjih mesecih je ta del pogovora postal precej iskan, saj Mearsheimer to zgodovinsko primerjavo uporablja kot neposredno opozorilo za trenutne ameriške zaplete na Bližnjem vzhodu (zlasti v vojni z Iranom).

Spodaj je povzetek in ključni del prepisa (transkripta) tega pogovora, preveden v slovenščino, kjer Mearsheimer natančno razčleni logiko odpovedi obeh predsednikov.

Mearsheimer: "(...) Če pogledate zgodovino ameriških intervencij, boste videli vzorec, ki ga imenujem 'lestvica stopnjevanja' (escalation ladder). Ko država enkrat vstopi v konflikt z idejo, da bo nasprotnika hitro prisilila v vdajo, in to spodleti, se politični vrh le redko odloči za umik. Namesto tega podvojijo stave.

Poglejte Lyndona Johnsona leta 1965. Ko je začel z bombnimi napadi (operacija Rolling Thunder), je bil prepričan, da bo Severni Vietnam popustil. Ko niso, ni rekel: 'V redu, to ne deluje, umaknimo se.' Ker je bil v igri ameriški prestiž in njegov lastni politični ugled, je začel pošiljati kopenske enote. Do konca njegovega mandata je bilo tam pol milijona vojakov.

Nato pride na oblast Richard Nixon leta 1969. Nixon je javno obljubljal 'časten mir' in vedel je, da je vojna izgubljena oziroma nesmiselna. A kaj je storil? Namesto takojšnjega umika je proces razvlekel za dodatna štiri leta pod krinko 'vietnamizacije' vojne. Zakaj?

Ker si realistično noben ameriški predsednik ne želi na svojih ramenih nositi krivde za poraz. Da bi prikril umik, je vojno celo razširil v Kambodžo in Laos ter stopnjeval bombardiranje. Nixon in Johnson sta bila ujeta v psihološko in politično past: vsakič, ko je prejšnji korak spodletel, sta raje izbrala stopnjevanje kot pa priznanje napake. Rezultat je bil le podaljšanje agonije, ogromne izgube in na koncu enak, neizogiben poraz leta 1975.«

Mearsheimer v tej marčevski epizodi vleče neposredno paralelo s sedanjim dogajanjem (kontekst leta 2026). Opozarja, da ZDA in Izrael v vojni proti Iranu ponavljata natanko isto napako:

• Prva faza (prisila): Masivno kopičenje sil, ki naj bi Iran prisililo v kapitulacijo — spodletelo.
• Druga faza (taktični udarci): Likvidacije vodstva (dekapitacija) — taktično uspešne, a režim ni razpadel.
• Tretja faza (bombardiranje in stopnjevanje): Ker prejšnji koraki niso delovali, se zdaj v zakulisju že govori o spodbujanju notranjih uporov ali celo omejenih kopenskih vdorih.

Mearsheimer opozarja, da gre za »klasično vietnamsko lestvico«, kjer vsak neuspešen korak vodi v to, da vlada namesto umika raje »podvoji stave« (double down), da ne bi izpadla šibka.

In ta vzorec bi se zelo lahko ponovil tudi v primeru Irana...