Amaterji znova določajo smer slovenske zunanjepolitične strategije: Le kaj bi lahko šlo narobe?

Bi strojniku dali v roke reševanje težjih gospodarskih vprašanj?

Bi bil ekonomist pravi naslov za vprašanja iz ustavnega prava?

Je računalničar podkovan tudi za popravilo ur?

Bi primerjalnemu komparativistu zaupali servisiranje svojega avtomobila?

Razumen odgovor na zgornja vprašanja je seveda – »ne.«

Toda če je tako – zakaj bi bili urar, računalničar, strojnik, ekonomist in pisatelj pravi naslov za popravljanje smeri zunanje politike?

Seveda pa takšna vprašanja lahko zastavi in prave odgovore poda samo razumen človek v običajnih razmerah.

Ko se vmeša nerazumna politika - je vse drugače.

Tu velja, da ni važno, če je nekdo strokoven ali ne, važno je, da je – »naš.«

Poglejmo na primer samo področje slovenske zunanje politike, kjer je strokovnost znova postala dekla politike ...

Tu imajo danes glavno besedo urarji, strojniki, ekonomisti, računalničarji, pravniki, komparativisti in z Janševo vlado tesno povezani podobni »strokovnjaki«, ne pa ljudje, ki bi imeli strokovne reference s področja, na katerem naj bi delovali.

V državah, ki se zavedajo pomena zunanje politike, državne zunanjepolitične strategije sestavljajo in usmerjajo vodini politiki s pomočjo najpomembnejših strokovnjakov za mednarodne odnose.

V tujini so v to delo pogosto vključeni tudi znani inštituti oziroma »think-tanki«.

V Sloveniji, ki se je na zunanjepolitičnem področju nedavno »proslavila« in izjemno osmešila zaradi prezgodnje in neutemeljene čestitke Janeza Janše poraženemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu za njegovo domnevno »zmago« na lanskih predsedniških volitvah pa se zdi, da se država iz tega ni naučila prav ničesar in da nadaljuje po isti poti.

Unvergessen bleibt natürlich dieser Tweet vom Wahltag in den USA, in dem Janša Trump zum Sieg gratulierte. Der Tweet mag zwar schlecht gealtert sein, jedoch hat Janša auch die Wochen darauf noch die Lüge von der US-Wahlfälschung verbreitet.https://t.co/qRCnsAnMl4

— Gregor Wakounig (@Gregor_Wakounig) March 4, 2021

Slovenija namreč v okviru Strateškega sveta ponovno kuje svojo »zunanjepolitično strategijo«, ki ob zunanjepolitični deklaraciji predstavlja temelj diplomatske prakse.

Aktualna strategija je nastajala še pred kandidaturo Donalda Trumpa za predsedniški položaj.

O tem kakšna bo, iz skopih izjav njenih tvorcev ni mogoče razbrati prav veliko.

Ob  kliki #EU očitno grozi podobno krvav razpad, kot so ga uspeli prirediti ob razpadu Jugoslavije, z več kot 130.000 mrtvimi in milijoni razseljenih vred.#corrupt @JJansaSDS, @lojzepeterle, @DimitrijRupel, #PeterJambrek in #ErnestPetrič so pri tem imeli zelo pomembno vlogo. https://t.co/BEDjuxx4NW

— Blaž Zgaga (@blaz_zgaga) March 5, 2021

»Pozitivna ocena je, da se ZDA vračajo v t. i. mednarodno politiko, in tudi to je nekaj, na čemer bo Slovenija bolj temeljila,« je ocenil eden od avtorjev in rektor Nove univerze Matej Avbelj.

Ob njem v novem strateškem svetu sedi tudi Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose s FDV-ja.

»Slovenija ostaja, tukaj ne pričakujem nekih velikih sprememb, v jedru Evropske unije, intenzivno se seveda povezuje z drugimi državami, tako kot je bilo že v strategiji 2015 dorečeno, torej srednje Evrope, vsekakor državami Zahodnega Balkana, tako da tu nekih velikih preskokov ne pričakujem,« je pojasnil Udovič.

Toda skrb vzbuja že dejstvo, da po velikih zdrsih na področju slovenske zunanje politike tudi omenjena strokovnjaka v slovenski strategiji ne vidita resnih problemov.

Slovenija se je v zadnjem času namreč s številnimi potezami pomaknila bliže Madžarski in ostalim članicam »višegrajske četvorke«, med katerimi imajo nekatere resne težave zaradi nespoštovanja evropskih norm.

Ob tem je bil Strateški svet nedavno nekoliko spremenjen. Njegovi člani so po novem Ernest Petrič iz Urada predsednika Republike Slovenije, Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, Monika Gregorčič, predsednica odbora za zunanjo politiko državnega zbora, Dimitrij Rupel, Davorin Kračun, Boštjan Udovič, Matej Avbelj, Marko Pavliha, Dimitrij Zadel (Luka Koper), Kaja Ciglič (Microsoft Slovenija), Vito Bobek in Jure Leskovec.

Strateški svet za ustanovitev nove svete inkvizicije?

— Genco (@Genco68T1) March 7, 2021

Že to vzbuja skrb. Predvsem zato, ker sama sestava Strateškega sveta kaže na to, da bodo o pomembnem dokumentu za mednarodne odnose Slovenije v svetu odločali in ga oblikovali zunanjepolitični amaterji s precejšnjim in nezdravim vplivom aktualne politike.

Ernest Petrič je zagotovo odličen strokovnjak s področja mednarodnega prava in mednarodnih odnosov, je pa ob Boštjanu Udoviču le eden od največ štirih od dvanajstih, ki se lahko pohvalijo s strokovnimi referencami na področju mednarodnih odnosov.

Ob tem prihaja iz urada predsednika države in je politično zelo blizu Janezu Janši.

Toda v zadnjem času se o njegovih katastrofalnih političnih napakah, pa tudi zunanjepolitičnih zdrsih Boruta Pahorja sploh ni kritično oglašal, povsem nasprotno.

Slovenija dobiva osveženo zunanjepolitično strategijo. Korak k njej je storil Strateški svet za zunanjo politiko, ki se je v tem tednu v novi sestavi prvič sešel. https://t.co/CQNNeA0sls

— MMC RTV Slovenija (@rtvslo) March 6, 2021

Diplomo LSE iz mednarodnih odnosov in zgodovine ter magisterij iz evropske politike ima tudi Kaja Ciglič iz Microsofta, ki je direktorica za »digitalno diplomacijo.«

Naslednji član Strateškega sveta, ki ima vsaj stalen stik z mednarodnimi odnosi, je pomorski pravnik Marko Pavliha, tudi univerzitetni profesor in nekoč novinar, pravnik ter urednik.

Glede na poznavanje mednarodnega in zlasti pomorskega prava je strokovno zagotovo dovolj podkovan, vendar pri tem ni potrebno pozabiti na dejstvo, da Splošno sodišče v Luksemburgu njegove strokovnosti za mesto sodnika ni ocenilo kot zadostne.

Petrič, Udovič, Pavliha in Cigličeva so torej vsaj po izobrazbi blizu temu, kar naj bi Strateški svet počel.

Toda precej huje je, če si ogledamo ostale člane tega telesa.

Aleš Kovšca je predsednik Državnega sveta RS, ki prihaja iz interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. Je obramboslovec, politik in urar.

Z zunanjo politiko se nikoli ni resno ukvarjal, če v to ne štejemo udeležbo na raznih zakuskah, ki jih prirejajo veleposlaništva in kjer je reden gost.

Monika Gregorčič je diplomirala iz ekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti in magistrirala na celjski ekonomsko-komercialni fakulteti.

Danes je članica SMC, ki kot poslanka vodi zunanjepolitični odbor DZ, toda več časa se ukvarja z vsem drugim in ne pretežno z zunanjo politiko, predvsem pa zelo zvesto zagovarja stališča predsednika vlade Janeza Janše.

Novi člani Strateškega sveta za zunanjo politiko so poleg pa par abalfabetov še Dimsi Rupsi pa Davorin Kračun, Monika Gregorčič, mojster urarstva Alojz Kovšca in Ernest Petrič iz Clevelanda (dediščine izseljencev pa to...). Za popolnost jim manjkata samo Safet Hadžić in Cime! pic.twitter.com/aGG5XoZhbQ

— Jameson Tsingtao (@JTsingtao) March 6, 2021

Brez poznavanja gospodarstva v mednarodnih odnosih sicer res ne gre, toda zgolj ekonomske izkušnje so za razumevanje odnosov med državami in mednarodnih odnosov nezadostne.

Tu je nato Davorin Kračun, ki danes vodi Fiskalni svet in je bil štiri leta tudi veleposlanik v ZDA.

To je morda dovolj za uvodno spoznavanje diplomacije, ker pa je vso kariero deloval v ekonomski sferi, ima zato tudi podoben hendikep kot Gregorčičeva in vsekakor ni strokovnjak za zunanjo politiko.

A pride tudi Matej Avbelj, rektor Janševe Nove univerze ali Nove24 univerze, ali kako se ji že reče? Nova Univerza 24?
Aja univerza, seveda, resna stvar. Njen prvi rektor? Dimitrij Rupel, SDS seveda. Profesor na tej univerzi tudi polpismeni Aleš Hojs? Imenitno. #jambrek = #SDS

— MarJanEz JanŠaRec (@MJansarec) March 5, 2021

Pri Mateju Avbelju ni dvoma, da je sicer pravni strokovnjak, ni pa mednarodni pravnik in prav tako ni strokovnjak za mednarodne odnose.

Njegovo raziskovanje in akademsko delo je osredotočeno na pravo EU, ustavno pravo in teorijo prava, toda za razumevanje sveta, odnosov med državami in trendov v svetu poznavanje evropskega prava ni dovolj.

Za Dimitrija Rupla velja obratno – nekdanji zunanji minister se rad ukvarja z mednarodnimi odnosi, toda dejansko s tega področja nima izobrazbe in znanja, saj je pisatelj in diplomiranec iz primerjalne književnosti, mednarodne odnose pa pogosto ocenjuje skozi svoja precej debela ideološka očala.

Zato ga nedavno niso želeli sprejeti niti za posebnega predstavika OVSE za svobodo medijev, Sloveniji pa je zakuhal precej sramotnih zunajepolitičnih padcev, predvsem s podpisom »vilniuške izjave« in vazalnim prilizovanjem administraciji ZDA.

Zakaj so bili v Strateški svet imenovani Dimitrij Zadel, po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir strojništva iz Luke Koper, Vito Bobek, profesor mednarodnega managementa na Univerzi za uporabne znanosti FH Joanneum in član katoliškega inštituta te katoliške univerze, ter Jure Leskovec, slovenski računalnikar in podjetnik, pa verjetno vedo samo gospodje iz vlade in drugih državnih služb.

Verjetno tisti, ki so preroško svetovali ali vsaj niso nasprotovali predsedniku vlade, ko je kot prvi in edini na svetu preuranjeno čestital »zmago« Donaldu Trumpu na novembrskih predsedniških volitvah v ZDA.

Dr. Dimitrij Rupel je že tolikokrat spremenil svoje mnenje in politične zaveznike, da ni prav verodostojen pričevalec.

— BorisF (@BorisF9) March 8, 2021

Po logiki tistih, ki zdaj vodijo slovensko diplomacijo lahko zunanjo politiko države usmerjajo vsi, ki imajo kakršnekoli zveze s tujino, delajo za tuja podjetja, se ukvarjajo z mednarodnim biznisom in podobno ali pa so imeli včasih kakšen bežen stik z diplomacijo.

Seveda pod pogojem, da niso kritični do sedanje vlade in njenega predsednika.

To pa seveda možen izbor strokovnjakov nujno precej omeji na analfabete na tem področju.

"Dimitrij Rupel: V Sloveniji bi morali narediti marsikaj tistega, kar so postorili Poljaki in Madžari"

— Jure Mesarič (@juremes) March 5, 2021

Kar tudi ni slabo za premierja, ki želi tudi zunajo politiko države - voditi sam.

Manj kot je strokovnjakov v Strateškem svetu, več kot je neizobraženih, lažje delo ima in več svobode.

Slovensko zunanjo politiko torej usmerjajo, če gremo po vrsti, ob štirih strokovnjakih za mednarodne odnose (kjer je eden tesno povezan z oblastjo, drugi pa z veliko korporacijo) naslednje osebe: en urar, dva ekonomista, en raziskovalec katoliškega inštituta, en pravnik, en primerjalni književnik, en strojnik in en računalničar.

Od štirih strokovno podkovanih oseb je zato ena tesno povezana z oblastjo, druga z veliko mednarodno korporacijo in le dva delata v izključno akademski sferi.

Vidnih strokovnjakov in raziskovalcev mednarodnih odnosov v tem forumu pa preprosto ni.

Večino strateškega sveta zato sestavljajo amaterji, ki se ljubiteljsko ali po sili razmer ukvarjajo z zunanjo politiko, medtem ko so strokovnjaki v izraziti manjšini.

In zato seveda ne bo presenečenje, če bo zunanjepolitično krmilo države Slovenijo še naprej odnašalo proti obrobju svetovnih zunanjepolitičnih tokov in proti nevarnim čerem svetovne in evropske zunanje politike.

Res, le kaj bi lahko šlo narobe?