Pravniški rusofobi v pregon predsednice: bo Pirc Musarjevo doletela ustavna obtožba, ker se pogovarja z - Rusinjo?

Absurdno je, po svoje pa ironično.

Nataša Pirc Musar že skoraj pet let neprestano ponavlja tezo o Rusiji kot »agresorki« in pridiga o pomoči Ukrajini »tako dolgo, kot bo potrebno«.

Junija 2024 se je poklonila v Buči, gostila Oleno Zelensko in februarja 2024 pred mikrofoni s pevko Kristino Oberžan zapela ukrajinsko ljudsko pesem.

In prav ona se je znašla pod plazom obtožb, celo pod grožnjo ustavne obtožbe – zato, ker menda prijateljuje z neko rusko-slovensko državljanko!

Povod je bila prometna nesreča 31. julija v predoru Kastelec, kjer se je predsednica ob vrnitvi z dopusta lažje poškodovala, ena od sopotnic pa huje.

Njen voznik je po ugotovitvah policije trčil v spremljevalno vozilo, ker ni upošteval varnostne razdalje.

Predsednica je priznala, da ni bila pripeta, in to označila za veliko napako.

Za to si zasluži kritiko in jo je dobila.

Ko pa je policija potrdila, da je huje poškodovana sopotnica državljanka Ruske federacije, se je zgodba čez noč prelevila v - vprašanje nacionalne varnosti!

Peter Jambrek  je pozneje zanikal, da bi pisal ustavno obtožbo, in RTV Slovenija očital, da si je novico izmislila.

Vztraja pa pri stališču, da »prijateljsko druženje predsednice z osebami, ki so državljani države, ki hudo krši mednarodno pravo in zunanjepolitične zaveze EU« in kaže na sum kršitve njenega ustavnega položaja po 102., 104. in 105. členu ustave.

Rajko Pirnat je dodal, da je predsednica »dolžna razkriti vse okoliščine razmerja z rusko državljanko« in da se pri tem »ne more skrivati za zasebnim prijateljstvom«.

Da se je na tnalu istih, ki so ob osamosvojitvi izvajali politiko odvzemanja pravic »agresorjem iz JLA«, znašla prav ona, ni nič nenavadnega: gre za prestavitev istega vzorca na novo raven.

Zamisel, da je stik s pripadnikom napačne skupine sam po sebi prekršek, ni nova.

Nürnberški zakoni so 15. septembra 1935 razmerja med Judi in »državljani nemške krvi« razglasili za kaznivo dejanje, imenovano Rassenschande.

Manj znano je, kaj je bilo temu za vzor: na sestanku pri pravosodnem ministru Franzu Gürtnerju 5. junija 1935, ki se ga je udeležil tudi poznejši predsednik Ljudskega sodišča Roland Freisler, so nemški pravniki po zapisniku podrobno razpravljali o – ameriškem rasnem pravu.

Sovjetska zveza je 15. februarja 1947 prepovedala zakonske zveze med svojimi državljani in tujci, 58. člen kazenskega zakonika pa je omogočal, da je bilo dopisovanje s tujcem samo po sebi dokaz »protisovjetske dejavnosti«.

Logika je vedno ista: posameznik ne odgovarja za to, kar je storil, ampak za to, s kom se je pogovarjal.

In vedno so pravniki tej logiki priskrbeli obleko.

Podobno ravna Sodišče EU danes, o čemur smo (edini) že pisali – razglasilo je, da je kriv vsak, ki prenese katerokoli informacijo iz »prepovedanih« ruskih občil.

Tristo let razsvetljenstva so čez noč vrgli na smetišče zgodovine.

Ni pomembno, kaj poveš, ampak od koga si to, kar poveš, slišal in prenesel.

Resnica v EU ni več obramba pred pregonom!

V EU si danes kriv, če napišeš, da je »nebo modro«, če si ta stavek povzel iz »prepovedanega« ruskega medija, kot je na primer RT.

Mediji, intelektualci in politiki pa ob tem molčijo!

In kaj je nato bolj logično od tega, da se od prepovedi prejemanja napačnih informacij gre še korak naprej, na prepoved stikov z napačnimi ljudmi?

In točno na tej točki smo sedaj!

Kar so z rusofobijo in uničevanjem človekovih pravic v EU zaradi menda »višjega cilja«, boja proti Rusiji evropski politiki sejali – to sedaj žanjejo.

Tarča napada pa je nič manj kot predsednica Slovenije - Nataša Pirc Musar!

Kam nas to pelje: pet let zapora zaradi prejema mila in lesene figurice

Da ne gre za zgodovino, dokazuje primer, o katerem je pisal tudi Insajder.com.

Nemškemu kmetu Rudolfu Denissenu iz Mecklenburga so sprožili kazenski postopek zaradi kršitve sankcij: ruski prijatelj iz Barnaula, s katerim si je leta izmenjeval darila, mu je za veliko noč poslal paket z milom, leseno figurico in zgoščenko.

Carina je vsebino ocenila na 26,83 evra, tožilstvo v Schwerinu pa ugotovilo, da so vsi trije predmeti na sankcijskem seznamu; zagrožena kazen je od treh mesecev do petih let zapora.

Za primerjavo: ko je Putin Berlusconiju poslal dvajset steklenic vodke, je Komisija sicer potrdila kršitev sankcij – postopka pa seveda ni bilo.

Če je sumljiva celo predsednica države, ki se je več let neprestano dokazovala v rusofobiji, kaj potem preostane ljudem brez imunitete in pravne službe?

Prvič: dvojno državljanstvo ni eksotika

Pirnat je trdil, da je v Sloveniji »tako rekoč nemogoče« pridobiti državljanstvo brez odpovedi tujemu.

Vprašanje o nacionalnem interesu je legitimno, trditev pa netočna.

Slovenija je po 13. členu Zakona o državljanstvu – izredna naturalizacija v nacionalnem interesu – od osamosvojitve podelila več kot 11.000 državljanstev, po podatkih iz zadnjih let okoli 320 letno.

Pri tem se prosilcem drugemu državljanstvu ni treba odpovedati.

Tako so ga dobili Merlene Ottey, Anthony Randolph, Mike Tobey in Jekaterina Vedenejeva – slednja, mimogrede, ruska državljanka.

Kadar gre za športnike, dvojno državljanstvo ni sporno; kadar gre za računovodkinjo, ki hodi s predsednico na bovling, pa postane obveščevalno tveganje.

Še bolj poveden je primer Angelike Mlinar: koroška Slovenka in avstrijska državljanka je decembra 2019 po 13. členu dobila slovensko državljanstvo, potem ko je vlada Marjana Šarca ugotovila nacionalni interes, Dunaj pa ji je dovolil obdržati avstrijsko.

Postala je državljanka obeh držav in kandidatka za ministrico.

O ustavni obtožbi takrat ni govoril nihče.

V Evropi pa: moldavska predsednica Maia Sandu odkrito pove, da ima moldavski in romunski potni list, litovski predsednik Valdas Adamkus je polovico življenja preživel kot ameriški državljan, Ukrajina pa je leta 2014 Jaresko, Abromavičiusu in Kvitašviliju podelila državljanstvo z dekretom nekaj ur pred imenovanjem za ministre.

Nihče od zahodnih pravnikov ob tem ni omedlel.

Vprašanje torej ni, ali je dvojno državljanstvo dopustno, temveč zakaj je dopustno pri Avstrijki, Američanu in Gruzijcu – in nedopustno ter sumljivo pri Rusinji.

Drugič: mednarodno pravo ureja odnose med državami, ne med ljudmi

Rousseau je v Družbeni pogodbi (I, 4) zapisal tisto, kar je še danes temelj vojnega prava: vojna ni odnos med človekom in človekom, temveč med državo in državo, v katerem so posamezniki sovražniki zgolj naključno – ne kot ljudje in niti ne kot državljani, temveč kot vojaki.

Četrta ženevska konvencija v 33. členu izrecno določa, da nobene zaščitene osebe ni dovoljeno kaznovati za dejanje, ki ga ni osebno storila, in prepoveduje kolektivne kazni ter vse ukrepe ustrahovanja.

Poistovetiti državljana z vsem, kar počne njegova država, je korak prav v to smer.

K temu se pridružujejo 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravico do iskanja, sprejemanja in širjenja informacij zagotavlja – in to je ključna besedna zveza – »ne glede na meje«; 10. člen EKČP z enako formulacijo; 8. člen EKČP, ki po praksi ESČP (Niemietz proti Nemčiji, 1992) varuje tudi pravico posameznika, da vzpostavlja in razvija odnose z drugimi ljudmi; ter 14. člen in 12. protokol, ki prepovedujeta razlikovanje po »narodnostnem izvoru«.

Nekaj pa bi moralo biti obema pravnikoma še posebej blizu: sklepna listina KVSE, podpisana v Helsinkih 1. avgusta 1975 – skoraj natanko enainpetdeset let pred nesrečo v Kastelcu – je v tretji košarici udeleženke zavezala prav k spodbujanju človeških stikov prek blokovske meje.

Nanjo so se sklicevali vzhodnoevropski disidenti; danes pa se v državi članici OVSE Sloveniji resno razpravlja, ali je človeški stik z Rusinjo ustavno sporen.

Da, prav takšen, skoraj neverjetni zgodovinski padec EU in Slovenije smo doživeli.

Zakaj o tem vsi »razumniki« v Sloveniji molčijo?

Zamolčano ostaja tudi, da enostranske sankcije brez odobritve Varnostnega sveta OZN nimajo teže univerzalnega mednarodnega prava.

Tretjič: kaj pa če se z nami ne strinjajo?

Tudi če bi se nekateri ruski državljani strinjali s politiko svoje države – ali to pomeni, da je prav prepovedati vsak stik z drugače mislečimi?

Kako naj pridemo do miru, če se ljudje, ki mislijo različno, sploh ne smejo srečati?

Tu velja popraviti pogosto napačno pripisano misel: stavek »Ne strinjam se s tem, kar praviš, a bom do smrti branil tvojo pravico, da to poveš«, ni Voltairov, temveč ga je leta 1906 kot povzetek njegove drže zapisala njegova biografinja Evelyn Beatrice Hall.

Rosa Luxemburg pa je v spisu o ruski revoluciji zapisala nekaj še ostrejšega: svoboda samo za pristaše vlade, samo za člane ene stranke – pa naj bo teh še tako veliko – ni svoboda.

Svoboda je vedno svoboda drugače mislečega.

Ali ni bil prav to tudi temelj slovenske državnosti?

Odbor za varstvo človekovih pravic in afera JBTZ, iz katerih je zrasla osamosvojitev, sta stala na natanko tej ideji: da človeka ni dovoljeno preganjati zaradi njegovih misli, stikov in besed.

Zdaj pa ta duh z razglašanjem Rusov za nezaželene pokopavata prav lažna ustavobranitelja.

Najlepše pri vsem tem je, da je najboljši argument proti njima izrekla predsednica sama: »Sprti strani bosta slej ko prej morali sesti skupaj. Žal je tako, da se je vedno treba pogajati s sovražnikom, z agresorjem, če hočeš doseči mir.«

Točno tako.

Le da se, kot kaže, pogajati s sovražnikom sme, pogovarjati s prijateljico pa ne.

Četrtič: predsedniki so po definiciji diplomati

Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961 med naloge predstavništva v 3. členu izrecno uvršča »pospeševanje prijateljskih odnosov« med državama, diplomatom pa zagotavlja osebno nedotakljivost (29. člen), imuniteto pred kazensko jurisdikcijo (31.) in svobodo komuniciranja (27.).

Meddržavno sodišče v Haagu je v zadevi Nalog za prijetje (DR Kongo proti Belgiji, 2002) potrdilo, da voditelji držav in zunanji ministri uživajo popolno imuniteto pred tujo kazensko jurisdikcijo prav zato, da lahko opravljajo svoje funkcije.

Vse to ne obstaja zato, da bi bili diplomati privilegirani, temveč zato, ker mednarodna skupnost že stoletja ve nekaj, kar sta Jambrek in Pirnat pozabila: da se z nekom, s komer nikoli ne govoriš, tudi nikoli ne moreš dogovoriti.

Pogajanja zahtevajo stik.

Pirnat in Jambrek pa ga preganjata.

Petič: Vemo, kam nas peljejo pravniki, ki preganjajo »notranje sovražnike«

Vemo, da smo že doživeli čase, ko so nekateri morali nositi na rokavih Davidove zvezde, vsak stik z njimi pa se je štel za stik s sodobnimi gobavci.

Vemo tudi, da temu sistemu pravniki niso zgolj ploskali – zgradili so ga.

Carl Schmitt je leta 1934 objavil članek Vodja varuje pravo.

German prosecutors practically sneer at how fast they can shove someone into a cell over a "wrong" tweet.
Back in the Third Reich, a single off-hand remark or joke about Hitler could land you in a bogus trial at the People’s Court, with Roland Freisler barking both verdict and… https://t.co/3qQNfbYJpR pic.twitter.com/QAoGH5wPq3

— Richard (@ricwe123) December 26, 2025

Hans Frank je vodil Akademijo za nemško pravo in kot generalni guverner na Poljskem končal na vislicah.

Roland Freisler je iz Ljudskega sodišča naredil klavnico. Wilhelm Stuckart je soavtor nürnberških zakonov in udeleženec konference v Wannseeju.

Hans Globke je napisal uradni komentar k nürnberškim zakonom – in pozneje postal najožji sodelavec kanclerja Adenauerja.

Bili so profesorji, dekani, rektorji. Nihče med njimi ni mislil, da je zlobnež; vsi so branili narod pred nevarnostjo, ki jo prinaša stik z napačnimi ljudmi.

Schmitt je definiral kategorije treh področij: bistvo estetike je razlikovanje med lepim in grdim, bistvo morale med dobrim in zlim, bistvo politike pa med prijateljem in sovražnikom.

Težava je bila le, da to zadnje nasprotovanje nacisti iz mednarodnega prenesli v notranje pravo – in pričeli s pregonom »notranjih sovražnikov«.

Allow me to introduce you to John C. Woods, an American patriot and staunch anti-Nazi. He served as a US Army master sergeant and was tasked with executing ten Nazi war criminals following the Nuremberg trials in 1946. He purposefully botched these executions to make these Nazis… pic.twitter.com/yJZW3Lyvnq

— WW2 The Eastern Front (@ShoahUkraine) October 3, 2023

Jambrek in Pirnat sta naredila podoben korak s svojim problematiziranjem stikov predsednice z Rusinjo, in ne samo to: kar je Schmitt vsaj jasno razločil, sta zmešala v besedno čežano in tisto, kar se jima zgolj osebno zdi grdo ali nemoralno in neprimerno, razglasila kar za morebitno teptanje ustave, skorajda za sovražno delovanje zoper Slovenijo – ne da bi našla eno samo konkretno nezakonitost predsednice.

Zakaj že naj bi šlo za ustavno obtožbo?

Ker predsednica ni bila pripeta?

Za to si zasluži javno grajo, za kaj več jo varuje imuniteta.

Govoriti o ustavni obtožbi zaradi stikov, ki sodijo v normalno človeško občevanje, je absurd na kvadrat.

Kaj je naslednji korak?

Bosta Jambrek in Pirnat, v skladu z zgodovinskimi vzori, ki jim zvesto sledita, sedaj pripravila članek z naslovom »Vodja Janša varuje pravo«?

Šestič: predsednico napadajo tisti, ki niso videli izbrisa, povsod pa vidijo Ruse

In zdaj tisti del, ki ga v Sloveniji nihče ne omenja rad.

Slovenija je edina med državami nekdanje SFRJ »izbrisala« prebivalce drugih republik: 26. februarja 1992 je bilo iz registra stalnega prebivalstva odstranjenih 25.671 ljudi, med njimi 5.360 otrok.

Šlo je za največjo množično kršitev človekovih pravic v povojni Sloveniji, kar je leta 2012 s pilotno sodbo v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Tega pa ni bilo treba odkriti šele v Strasbourgu.

O izbrisu sem pisal jeseni 1994 v Mladini, v članku Deložirani, izgnani, izbrisani.

Takrat je bila stvar stara dve leti in bi jo bilo mogoče popraviti z enim samim zakonom.

Namesto tega je bilo treba čakati skoraj dve desetletji in tujo sodbo.

Rajko Pirnat je bil od maja 1990 do maja 1992 minister za pravosodje in upravo – torej član vlade, ki je izbris izvedla.

Peter Jambrek je bil ustavni sodnik od 1990 do 1998 in prvi predsednik ustavnega sodišča med 1991 in 1994, leta 2000 pa je kratek čas vodil prav notranje ministrstvo, torej resor, ki je izbris operativno izpeljal.

Sedel je v isti vladi z Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem.

Tistim Bavčarjem, ki je izbrisane pošiljal z ustnimi odločbami na mejo, tudi v smrt v BiH in opozarjal policiste, da je v tem primeru potrebno človekove pravice odmsliti.

Ustavno sodišče je pritožbe izbrisanih leta zavračalo in nezakonitost izbrisa prvič ugotovilo šele februarja 1999.

Naj bo pošteno rečeno: ni najti javnega zapisa, v katerem bi kateri koli od njiju izbris izrecno zagovarjal.

Poanta je hujša. Ne gre za to, kaj sta rekla, temveč za to, česa nista videla – čeprav je bilo že takrat zapisano in objavljeno.

Njun občutek za kršitve človekovih pravic deluje namreč brezhibno, kadar je na drugi strani ena Rusinja; začuda pa celo desetletje in več ni deloval, ko je bilo na drugi strani na deset tisoče »južnjakov«.

Kršitev njihovih pravic, najbolj množičnih in najhujših v osamosvojeni Sloveniji, kot jih je opredelilo Evropsko sodišče za človekove pravice cenjena pravnika nista »zaznala.«

Njuna sedanja, neutemeljena kritika predsednice zato razkriva, da stoji na dvojnih kriterijih in je v resnici politikantska.

Povejmo naravnost, ker gre v bistvu le še za eno: izvesti napad na eno od redkih institucij v državi, na katero vlada Janeza Janše (še?) nima neposrednega vpliva.

Rusofobija kot Rorschachov test

Francoski antropolog Emmanuel Todd, ki je leta 1976 napovedal razpad Sovjetske zveze, v Porazu Zahoda eno od uvodnih poglavij posveti prav nastanku sodobne rusofobije.

Njegova teza je, da zahodna nesposobnost ločevanja med dejstvi in željami izvira iz stanja, ki ga imenuje nihilizem – »oboževanje praznine«, v katerem ni več resnice, ker ni več ničesar, v kar bi bilo mogoče verjeti.

Iz tega izhaja nekaj bistvenega: obtožbe o izdajalskem sodelovanju z Rusi delujejo kakor Rorschachov test – povedo veliko več o tistem, ki jih izreka, kot o Rusih.

Kdor v pogovoru dveh prijateljic vidi obveščevalno operacijo, pripoveduje predvsem o tem, da si sam ne zna predstavljati odnosa, ki ne bi bil hkrati transakcija ali zarota.

Sum ni dokaz o izdaji, pač pa avtoportret nihilizma tožnikov, ki izrekata svoje neutemeljene obtožbe.

Zgodovinska vzporednica: Ljubljana, 1914 in zapor zaradi napačnih misli

In še zadnja vzporednica.

Ivan Hribar je bil štirinajst let župan Ljubljane in človek, ki je iz »dolge vasi« naredil mesto.

Bil je tudi odkrit občudovalec Rusije in panslavist – in prav zato je bil med prvo svetovno vojno dvakrat zaprt, nato pa do leta 1917 interniran na Salzburškem, da bi ga izolirali od političnih zaveznikov.

To je treba prebrati počasi: župana Ljubljane so zaprli zato, ker je bil menda rusofil.

Ne zato, ker bi kaj storil, temveč zato, ker se je menda družil z napačnimi ljudmi in mislil napačne misli.

Jambrek in Pirnat tako s svojim delom nadaljujeta zgodovinsko dediščino predhodnikov, avstroogrskih avtoritarcev – tistih, ki so Hribarja zaradi menda napačnih prepričanj in stikov z menda napačnimi ljudmi - zaprli.

In ni bil edini. Mimogrede – zaradi preveč menda prosrbskih stališč -  v resnici zaradi podpore državi, ki se je upirala agresorjem - so zaprli tudi Ivana Cankarja.

Ko je aprila 1941 v Ljubljano prišel italijanski okupator, je Hribar zavit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico; zadnji besedi njegovega poslovilnega pisma sta bili: »Živelo slovanstvo!«

Toda leta 1914 je Ljubljana, kakor vsa evropska mesta, vojno proti mali Srbiji pričakala z navdušenjem, z zastavami in koračnicami. »Kakšno čudno zapletenje v človeških možganih!

Ljudje, ki niso imeli od Srbije ne dobrega ne zlega, ki jih Srbija v ničemer ni oškodovala, ki so od nje slišali le to, da je bratovska država, so noreli od veselja, ker se je pričakovala vojna proti njej ...

Res, z gnusom sem gledal to divjanje, to neodgovorno veseljačenje nad nesrečo, ki naj bi zadela bratovski narod, ne sluteč, da bo ta nesreča zadela tudi njih same..Nobena nevesta se, ko hrepeneče pričakuje svojega ženina, ne našopiri tako, kakor se je Ljubljana oni dan.

Kaj pa šele njeno prebivalstvo!

V dolgih sprevodih so se moški in ženske z zastavami in godbo valili po ulicah z radostnimi vzkliki in veselim popevanjem.

Kakor nalezljiva bolezen je navidezno vse sloje prebivalstva zajelo tako sladkobesno navdušenje,« se je Ivan Hribar spominjal takratnega vojnega navdušenja.

Več kot stoletje pozneje se zgodba ponavlja, le da se pod vodstvom ZDA in zveze NATO Slovenija danes navdušeno klanja vojni proti Rusom.

Danes se Jambrek, Pirnat in skoraj vsa kasta slovenskih politikov skupaj z osrednjimi mediji šopirijo kakor prodane natovske neveste in pričakujejo koristi od vojne proti bratski državi, ki je za ogromno ceno v krvi, več kot 27 milijonov mrtvih, osvobodila svet - in Slovenijo – pred nacifašizmom!

Kakšna sramota!

Tudi leta 1914 so bili vsi so bili prepričani, da bodo do božiča doma in da so na pravi strani.

Vse skupaj pa se je končalo z desetinami milijoni mrtvih štiri leta pozneje, skupaj z Avstro-Ogrsko in nemškim cesarstvom na smetišču zgodovine.

Navdušenje nad iskanjem zunanjih sovražnikov je tisto, kar se v zgodovini najhitreje postara.

Novo sladkobesno navdušnje na napačni strani zgodovine

Tega ne pišemo zato, ker bi bili navdušenci nad »likom in delom« predsednice Slovenije, ko gre za del mednarodne politike.

Nataša Pirc Musar po svojih zgodovinskih zmotah in po plitki analizi mednarodnega položaja ni nič boljša od svojih napadalcev.

Glede na to, kako enostransko se je postavljala na stran Kijeva, bi ji človek te napade skoraj lahko privoščil kot nekaj, kar si je od svojih ideoloških zaveznikov tudi zaslužila.

Kdor pet let hrani rusofobno zver, naj se ne čudi, ko se ta obrne proti njemu.

Toda tu ne gre več zanjo.

Če se celo pravniki s takim srdom spravijo na simbolično najvišjo oblast v državi, so še bolj ogrožene pravice vseh drugih, ki se ne morejo skrivati za imuniteto.

Njej se ne bo zgodilo nič. Denissenu se je.

Naslednjemu se bo.

Jambrek in Pirnat sta se uvrstila na napačno stran zgodovine – tja, kjer stojijo njuni pravniški predhodniki iz časa nacizma, ki so pregon Judov opremili s členi in komentarji.

Sodobna slovenska različica te logike je bolj civilizirana: nihče ne bo šival zvezd na rokave.

Zadošča, da se ob sedmih zvečer pove, da je bila v avtomobilu Rusinja – in da dva ugledna pravnika naslednji dan pojasnita, da to »ustvarja videz« kršitve ustave.

Preostalo opravi javnost sama.

Medijski delavci v osrednjih  medijih takoj zavohajo simbolično kri ranjene  predsednice in krenejo po krvni sledi proti svojemu plenu.

Psom, ki sledijo krvni sledi ranjene ali ustreljene divjadi, pravimo krvosledci ali barvarji.

Njihova značilnost je učinkovito iskanje in sledenje obstreljene ali ranjene divjadi v loviščih.

Krasita jih izjemno dober voh, vztrajnost, mirnost in osredotočenost na delo.

Toda tudi krvosledci so le poslušno orodje v rokah ljudi.

Ne krasi jih visoka inteligenca in v resnici nikoli ne odločajo sami, pač pa napadajo svoje žrtve na migljaj svojih gospodarjev.

Tako je tudi s slovenskimi pravniškimi krvosledci, ki vsaj objektivno delajo v korist svojega vladajoče koalicije in njenega šefa, Janeza Janše, prijatelja in zaveznika Izraela in vojnega zločinca Benjamina Netanjahuja, ki ga je s prevaro Black Cube zelo verjetno tudi pripeljal na oblast v Sloveniji.

Delajo v njegovo korist – in v škodo vseh nas.

Ostane namreč še eno vprašanje, ki ga ni postavil noben od obeh pravniških krvosledcev: če je Sloveniji nevarno, da se njena predsednica pogovarja z Rusinjo – kaj natanko je potem tista demokratična Slovenija, ki jo te pravniške zverine branijo?

Sta potemtakem tudi njena demokracija in pravna država zgolj zunanji preobleki, ki skrivata diktaturo?

Kakorkoli obrnemo, sklep je duhamoren: tako kot je pot v pekel zmeraj tlakovana z dobrimi nameni nas tudi pravniški krvosledci s svojo lažno obrambo ustave in demokracije v resnici vodijo – v demokraturo.