Predstavljajte si, da RT objavi posnetek z izjavo, da je nebo modro.

Vi ta posnetek delite na svoji spletni strani.

Čestitamo: po pravu Evropske unije ste pravkar izpolnili znake kaznivega dejanja, za katerega je v Nemčiji zagrožena kazen do petih let zapora.

Ni pomembno, da je nebo res modro. Ni pomembno, da s stranjo ne služite niti evra.

Ni pomembno, da je posnetek videlo dvanajst ljudi.

Pomembno je eno samo: kdo je to izjavil.

To ni distopična satira in ne ruska propaganda — to je dobesedna posledica sodbe, ki jo je 2. julija 2026 izreklo Sodišče Evropske unije v Luksemburgu (zadeva C-67/25, Staatsanwaltschaft Saarbrücken).

Trije državljani, en blog in pet let zapora

Zgodba je banalna do bolečine. Trije nemški državljani so na javno dostopnem blogu, ki se je preživljal izključno s prostovoljnimi donacijami bralcev, leta 2023 štirikrat objavili videoposnetke kanala RT Deutschland.

Nemško tožilstvo jih je obtožilo po zakonu o zunanji trgovini, ker naj bi kršili evropske sankcije zoper ruske medije.

Deželno sodišče v Saarbrücknu je imelo pomislek, ki bi ga imel vsak razumen človek: sankcijska uredba prepoveduje razširjanje vsebin »operaterjem« — ali so navadni ljudje z donacijsko financiranim blogom sploh »operaterji«?

Saj vendar niti Evropska komisija ni mislila tako: v svojih uradnih pojasnilih je črno na belem zapisala, da je operater tisti, ki opravlja komercialno ali poklicno dejavnost.

Luksemburško sodišče je odgovorilo brez treme.

Operater je vsakdo, ki je »neposredno ali posredno« odgovoren za to, da je vsebina dostopna javnosti.

Ali s tem služi? Nepomembno. Kako dolgo je vsebina visela na spletu? Nepomembno. Koliko ljudi jo je videlo? Nepomembno.

In uradna pojasnila Komisije, na katera se je človek lahko zanašal? Pravno nezavezujoč papir, ki »neupravičeno zožuje« prepoved — v koš z njim.

Državljan, ki je leta 2023 vestno prebral, kaj mu Bruselj uradno svetuje, je torej leta 2026 izvedel, da je bil ves čas kriminalec, samo vedel ni. V kazenskem pravu se temu reče konec pravne varnosti; v vsakdanjem jeziku pa past.

In kdo so sodniki, ki so o tem odločali. Sestava je zgovorna, dobro pa je, da v njej ni Slovenca.

Sodbo je izrekla peterica sodnikov četrtega senata Sodišča EU: predsednik senata Irmantas Jarukaitis (Litva), Massimo Condinanzi (Italija), Niilo Jääskinen (Finska), sodnica poročevalka Ramona Frendo (Malta) in Aleksander Kornezov (Bolgarija). Sklepne predloge, ki jim je senat v ključnih točkah sledil (tudi glede zavrnitve Komisijinih pojasnil in glede argumenta o donacijah), je podal generalni pravobranilec Rimvydas Norkus, prav tako Litovec.

Kako so glasovali – se ne ve.

Posvetovanja Sodišča EU so po statutu tajna, sodba se izda kot enotna, kolektivna odločitev senata, ločena mnenja — odklonilna ali pritrdilna — pa v Luksemburgu sploh ne obstajajo.

V tem se bistveno razlikuje od Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, kjer se izid glasovanja objavi (npr. »s petimi glasovi proti dvema«) in kjer preglasovani sodniki svoja odklonilna mnenja tudi javno obrazložijo.

 Če bi torej kateri od petih sodnikov v zadevi C-67/25 glasoval proti, javnost tega ne bo nikoli izvedela — kar je za sodbo, ki tako globoko posega v svobodo govora, samo po sebi zgovoren podatek.

O kriminalizaciji deljenja informacij je odločalo telo, katerega lastno odločanje je popolnoma neprosojno.

Sodba, v kateri svoboda govora ni omenjena niti enkrat

Najbolj zgovorno pri tej sodbi pa ni tisto, kar v njej piše, temveč tisto, česar v njej ni.

V celotnem besedilu sodbe — od prve do zadnje točke — ni niti ene same omembe svobode izražanja.

Ne 11. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ne 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ne besede »sorazmernost« v zvezi s tem, da nekomu zaradi deljenja videa grozi zapor.

Sodišče, ki se sicer rado razglaša za vrhovnega varuha evropskih vrednot, je vprašanje, ali sme demokratična skupnost svoje državljane zapirati zaradi posredovanja informacij, preprosto — preskočilo.

Vodilo ga je eno samo merilo: sankcije morajo biti učinkovite. Če bi navadne ljudi izvzeli, bi prepoved izgubila »polni učinek«.

Učinkovitost represije kot vrhovna razlagalna zvezda, temeljne pravice pa nikjer: to je metodologija, ki smo jo doslej poznali iz precej drugačnih pravnih redov.

In tu pridemo do stavka, ki bi moral zbuditi vsakega evropskega državljana: prepoved velja za »kakršnokoli vsebino« sankcioniranih medijev. Kakršnokoli. Vremensko napoved. Kuharski recept. Kulturno kroniko. Resnično, stokrat preverjeno informacijo.

Nikjer v celotni konstrukciji ni predvideno, da bi kdorkoli — tožilec, sodnik, kdorkoli — sploh pogledal, kaj deljena vsebina pravi, ali je resnična in ali je komurkoli škodila.

Resnica ni več obramba.

Edino pravno relevantno vprašanje je identiteta govorca!

Konec razsvetljenstva po sodni poti

Prav v tem je civilizacijski prelom, ki presega tri nemške obtožence in presega Rusijo.

Evropa je potrebovala stoletja — od Galilejevega procesa prek cenzurnih uradov do padca Berlinskega zidu —, da je glavno vprašanje javne razprave, ko gre za svobodo govora in njene omejitve premaknila od vprašanja »kdo to govori« k vprašanju »ali je to res«.

To je jedro razsvetljenstva: trditev se presoja po vsebini, ne po rodovniku ali izvoru informacije.

Argument velja ali pade ne glede na to, ali ga izreče papež, kmet ali sovražnik.

Sodba C-67/25 to načelo obrne za sto osemdeset stopinj: vsebina je popolnoma nepomembna, rodovnik in izvor informacije sta vse.

Če isti stavek izreče novinar »pravilnega« medija, je to novinarstvo; če jo izreče »napačni« medij in jo vi posredujete naprej, je to kaznivo dejanje.

Pravna konstrukcija, po kateri je izjava kriva ne zaradi tega, kar trdi, ampak zaradi tega, od kod prihaja, je pravzaprav uvedba v kazenskem pravu sicer nezakonite kolektivne krivde na področje informiranja — krivde po asociaciji, ki je moderno kazensko pravo ne pozna, jo je pa odlično poznala srednjeveška inkvizicija: heretik ni bil tisti, ki je govoril neresnico, ampak tisti, ki je govoril brez dovoljenja (verskih) oblasti.

Evropa se s sodno odločbo vrača v svet inkvizicije, ki ga je nekoč premagala.

Zagovorniki sodbe bodo rekli: saj ne gre za resnico, gre za vojno propagando države agresorke. Prav, vzemimo ta argument resno.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah v 20. členu res zahteva zakonsko prepoved propagande za vojno.

Ampak propaganda za vojno je vsebinska kategorija: da ugotoviš, da res obstaja, moraš pogledati in vsebinsko presoditi objavo.

Ureditev, ki vojno hujskaštvo in vremensko napoved obravnava popolnoma enako, ne preganja propagande — preganja vir.

In zapira usta vsem državljanom.

Ko država preganja vir namesto vsebine, ne varuje javnosti pred lažjo; varuje sebe in svoj monopol nad resnico in zelo verjetno tudi svoja zavajanja, laži in zločine - pred javnostjo.

Evropski paternalizem: državljan kot nerazumen mladoletnik

Za celotno konstrukcijo stoji predpostavka, ki je za demokracijo smrtonosna: da evropski državljan ni sposoben sam presoditi, kaj bere in gleda. Da ga je treba pred »škodljivimi« informacijami zavarovati vnaprej, kot se pred vžigalicami varuje otroke.

Evropsko sodišče za človekove pravice je že leta 1976 v slavni sodbi Handyside proti Združenemu kraljestvu zapisalo ravno nasprotno: svoboda izražanja varuje tudi informacije in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, ker brez tega ni pluralizma in ne demokratične družbe.

Demokracija predpostavlja polnoletnega državljana, ki propagando prepozna, prežveči in zavrže sam — zato, ker mu zaupa.

Bruseljska ureditev predpostavlja državljana-varovanca, ki mu skrbnik vnaprej določi, katerih glasov ne sme slišati, ker bi ga utegnili zapeljati.

To ni obramba demokracije pred Putinom; to je izjava o globokem nezaupanju do lastnega prebivalstva.

Državljani s tem prenehajo biti avtonomni demokratični subjekti in postanejo objekti informacijskega inženiringa lastnih vlad: nekdo drug jim vnaprej sestavi jedilnik dovoljenih resnic.

In ko država zapre človeka, ki z deljenjem posnetka dokazuje resnično dejstvo, zgolj zaradi logotipa na videu, ne varuje več javnega reda — varuje svoj monopol nad informacijami.

Oblast, ki svojim ljudem ne upa pokazati nasprotnikovih argumentov, s tem pove predvsem nekaj o tem, koliko verjame svojim!

Cenzura brez cenzorja

Posebej rafinirana je pravna arhitektura celotne operacije.

Demokratične družbe so okoli medijske regulacije stoletja gradile varovalke: o omejitvah medijev odločajo neodvisni regulatorji po vnaprej znanih vsebinskih merilih, z obrazložitvijo, s sodnim varstvom in s sorazmernimi, praviloma upravnimi sankcijami.

Sankcije namreč sprejema Svet, torej izvršilne oblasti držav članic (predsedniki vlad ali ministri na skupnem zasedanju), brez parlamentarnega postopka, brez medijskega regulatorja, brez predhodne sodne presoje; utemeljitev se skrči na nekaj uvodnih izjav, v katerih Svet sam sebi potrdi, da je vse »skladno s temeljnimi pravicami«.

Ko je RT France to prepoved izpodbijal, je Splošno sodišče EU (zadeva T-125/22) presodilo šele štiri dni pred iztekom prvotnega šestmesečnega obdobja — ko je bil kanal že pol leta v temi — in jo potrdilo z argumentom, da so ukrepi »začasni in reverzibilni«.

Danes, več kot štiri leta »začasnosti« pozneje, ta argument zveni kot slab vic.

Ugledna akademska analiza univerze Columbia je že tisto sodbo označila za izjemno nevaren precedens za svobodo izražanja v Evropi.

Sodba C-67/25 je ta precedens nadgradila v sistem: izvršilna cenzura, kazenskopravno oborožena je sedaj še sodno blagoslovljena.

In ker učinkovitost sistema terja, da nihče ne uide, je sodišče pojem »operater« raztegnilo do zadnjega državljana — z argumentom, da bi ožja razlaga omogočala »obid« prepovedi.

Premislite ta argument do konca: če je vsak, ki bi še lahko delil vsebino, potencialna luknja v sankcijah, potem je sankcijski režim vodotesen šele takrat, ko je pod grožnjo kazni vsak.

Učinkovitost, ki jo je mogoče doseči samo s kriminalizacijo celotnega prebivalstva, ni odlika ukrepa; je diagnoza njegove zgrešenosti.

V kazenskem pravu vseh civiliziranih držav velja železno pravilo, da se nejasna norma razlaga v korist obdolženca in da preozek zakon za naprej popravi zakonodajalec, ne pa za nazaj sodišče.

Luksemburg je to pravilo obrnil na glavo — v imenu polnega učinka.

Polnega učinka česa?

Prepovedi informacij.

Obsojali Moskvo, danes počnejo isto

Ironija, ki bi bila smešna, če ne bi bila tako mračna: Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevah OOO Flavus proti Rusiji in Kablis proti Rusiji obsodilo prav rusko prakso pavšalnega blokiranja opozicijskih spletnih medijev.

V zadevah Ahmet Yıldırım in Cengiz proti Turčiji je obsodilo turške blokade celih platform.

Strasbourška doktrina je desetletja ponavljala: zaporna kazen za izražanje je dopustna le izjemoma, pri sovražnem govoru in ščuvanju k nasilju (Cumpănă in Mazăre proti Romuniji) — nikoli za golo posredovanje informacij. EU je ob vseh teh sodbah ploskala in jih vpisovala v svoja letna poročila o stanju človekovih pravic po svetu.

Zdaj počne natanko tisto, kar je očitala Roskomnadzorju, le da je šla korak dlje: Rusija je strani samo blokirala, EU državljanom za deljenje grozi z zaporom.

In tu je še formalnopravna podrobnost, ki jo evropski voditelji najraje preskočijo: EU ni v vojni.

V vojni je Ukrajina — in Ukrajina je, kot se za pravno državo spodobi, pri Svetu Evrope notificirala derogacijo po 15. členu Konvencije, ki v izrednih razmerah dopušča začasno odstopanje od nekaterih pravic.

Nobena država članica EU tega ni storila.

Formalno živijo vse v globokem miru, uživajo vse blagodati mirnodobnega prava — in hkrati zoper lastne državljane uporabljajo ukrepe vojnega tipa.

Temu se v pravu reče tiha derogacija, v politiki pa vojna psihoza: stanje, ko se izredni ukrepi ne razglasijo, ker bi razglasitev zahtevala utemeljitev, nadzor in rok trajanja, ampak se preprosto — izvajajo.

Za nedoločen čas: prepoved velja, dokler Rusija ne konča »agresije in propagande.«

Se pravi, dokler bo vojna trajala – trajala pa bo, dokler jo bo do članice EU in NATO pakta same podžigale z orožjem, informacijami, denarjem in »inštruktorji« - bodo evropski državljani ob del svojih svoboščin.

Bolj ponižujoče odvisnosti ne le od tuje volje, pač pa tudi od lastnih oblastnikov si je težko zamisliti.

Uničevanje »človeških usmerjevalnikov«: kaj to konkretno pomeni za vas

Spustimo se za trenutek s pravnih višav v vsakdanje življenje.

Kaj torej sodba najvišjega sodišča v EU prinaša tudi v Slovenijo?

Uporabimo miselni eksperiment in poglejmo nekaj hipotetičnih primerov.

Upokojenec iz Maribora, ki na svojem blogu o mednarodni politiki objavi odlomek oddaje RT, ker se mu zdi, da »uradni« mediji nečesa niso povedali: potencialni storilec kaznivega dejanja.

Študentka novinarstva, ki za seminarsko nalogo o propagandi na javno dostopno stran naloži analizirane posnetke: potencialna storilka.

Administrator lokalne Facebook skupine, ki ne izbriše dovolj hitro tuje objave s povezavo na sankcionirani kanal — je »posredno odgovoren, da je bila vsebina dostopna javnosti«?

Sodba na to ne odgovori, in prav to je bistvo: nihče več ne ve, kje je meja.

Prav nejasne, brezmejne definicije kaznivih dejanj pa so bile stoletja temelj za pregon drugače mislečih – od rimskega carstva do inkvizicije, pregonov kritikov francoske revolucije do totalitarnih režimov v 20. stoletju.

Vendar vsak ve, da črta obstaja in da je za njo zapor.

Od državljana se odslej pričakuje, da pred vsakim klikom na »deli« opravi rodoslovno preiskavo vsebine — kdo jo je prvi objavil, kdo jo je povzel, ali se je kje po poti dotaknila prepovedanega kanala.

Navaden človek, ki na spletu posreduje informacije, je s tem izenačen z državnim propagandnim aparatom: kot bi bil vsak posameznik le »človeški usmerjevalnik«, ki ga je treba pravno onesposobiti.

In vse to za boj proti propagandi, za katerega obstaja cel arzenal blažjih orodij — označevanje virov, preverjanje dejstev, medijska pismenost, protiargumenti.

So much for supposed "media freedom":

The EU already banned Russian media outlets like RT, forcing social media websites to censor their accounts.

Now Europe is prosecuting 3 people because they shared RT videos on their personal websites.

In the "democratic" EU, you now risk… pic.twitter.com/os9wtZCsl9

— Ben Norton (@BenjaminNorton) July 4, 2026

Namesto tega je EU sredi mirnega časa potegnila najtežje orožje pravnega reda, kazensko represijo z zaporom: streljanje s topom na muho, pri katerem muha odleti, hiša pa se podre.

Pri tem ne pozabimo, da seznam prepovedanih medijev ni naravna danost, ampak politična odločitev, ki se piše in dopisuje v Svetu EU — brez parlamenta, brez javne razprave, brez neodvisnega medijskega regulatorja, s soglasjem ministrov za zunanje zadeve.

Danes so na njem ruski kanali, posebej pa so zaradi »porednih mili« sankcionirani tudi posamezniki.

Blokirani so jim si računi, prepovedana potovanja – brez sodb, brez možnosti pritožbe. Najbolj znan je primer švicarskega analitika, polkovnika Jacquesa Bauda.

Kdo jamči, kaj bo na takšnih seznamih jutri, ko bo politična konjunktura druga — kitajski mediji, bližnjevzhodni, ob kakšnem čezatlantskem sporu morda celo ameriški?

Prepoved, ki ne temelji na vsebini, ampak na državni pripadnosti izdajatelja, je geografska cenzura: enkrat vzpostavljena, deluje zoper katerikoli zemljepisni naslov, ki ga vanjo vpiše trenutna politika.

Mehanizem, ki je tako vzpostavljen, ne sprašuje več po svojem prvotnem namenu; sprašuje samo, komu je pri roki.

Zgodovina cenzure je od Indexa librorum prohibitorum naprej zgodovina seznamov, ki se nikoli niso krajšali, vedno samo daljšali.

Evropski se je začel z dvema imenoma leta 2022; danes šteje na desetine medijev in posameznikov.

Pred dnevi so bili na sankcijski seznam uvrščeni novi primeri posameznih novinarjev in publicistov kot fizičnih oseb — nekateri izrecno zato, ker so sodelovali z RT.

Od prepovedi medija prek kriminalizacije delilcev do sankcioniranja posameznih piscev: kdor v tem zaporedju ne prepozna smeri, ni slep – ampak noče videti.

Perverzna moč in uničenje moralne superiornosti EU

Posledice segajo daleč onkraj treh Nemcev.

Evropska unija je desetletja gradila svojo mednarodno identiteto na vlogi moralnega tutorja: Srbiji je predavala o medijski svobodi, Kitajski o cenzuri, Rusiji o pregonu novinarjev, kandidatkam za članstvo pisala poglavja o vladavini prava.

Ta vloga je z 2. julijem 2026 mrtva.

Vsaki avtoritarni vladi na svetu, ki bo odslej zapirala ljudi zaradi deljenja »sovražnih« vsebin, je Luksemburg podaril nepremagljiv argument: saj vi v EU počnete isto, samo da temu rečete sankcije.

Kdo bo v Beogradu, Ankari ali Pekingu še resno poslušal bruseljske lekcije o svobodi interneta, ko pa v Bruslju resničnost informacije ni več obramba pred zaporom?

Unija ni izgubila le pravnega argumenta — izgubila je moralno licenco.

In moralne licence se, drugače od sankcij, ne da podaljšati s sklepom Sveta.

Pri tem nihče ne zna povedati, kje se ta logika ustavi.

Prepovedano je namreč »omogočiti, olajšati ali kako drugače prispevati« k širjenju določenih objav.

Toda – ali je hiperpovezava že prispevek?

Kaj pa posnetek zaslona v akademski analizi? In medijski arhiv?

Bo obsojen tudi raziskovalec dezinformacij, ki mora propagando pokazati, da bi jo lahko razgradil?

Morda tudi novinar, ki citira »sovražni vir«, da bi ovrgel netočno informacijo?

Sodba na nobeno od teh vprašanj ne odgovori — in prav v tem je njena najbolj perverzna moč.

Državljanu sporoča: meje ne poznaš, zato v dvomu - molči.

Pravniki temu rečejo zastraševalni učinek. Ljudje, ki so živeli v socializmu poznajo tudi njegovo posledico — samocenzuro.

Tisto najučinkovitejšo cenzuro, ki je ni treba izvajati, ker jo vsak nosi v sebi.

Da ne bo pomote: to niso zgolj publicistični očitki, ampak pravna diagnoza s prognozo.

Evropsko sodišče za človekove pravice je že v zadevi Del Río Prada proti Španiji obsodilo prakso, ko sodišče z nepredvidljivo spremembo razlage za nazaj poslabša položaj obdolženca — natanko to se je zgodilo trem Nemcem, ki jim je Luksemburg za nazaj ovrgel uradna pojasnila Komisije.

Ko bodo obsojeni izčrpali nemška pravna sredstva, jim bo odprta pot v Strasbourg, kjer domneva o »enakovrednem varstvu« prava EU (doktrina Bosphorus) pade, če se izkaže, da je bilo varstvo očitno nezadostno.

Sodba, ki o temeljnih pravicah molči kot grob, medtem ko ljudem odmerja pot v zapor, je za tako trditev naravnost idealen dokazni predmet.

Evropo torej po vsej verjetnosti čaka bizaren prizor: njeno lastno sodišče za človekove pravice bo moralo Evropski uniji razložiti tisto, kar je ta desetletja razlagala drugim.

In če ne? Potem bomo res živeli v demokraturi.

V diktaturi, državi nadzora, preoblečeni v demokracijo.

In Slovenija? Grobna tišina

Zdaj pa k vprašanju, ki bi moralo boleti najbolj.

Slovenija je država, ki svoje državnosti brez boja za svobodo govora sploh ne bi imela.

Leta 1988 je vojaško sodišče JLA v Ljubljani sodilo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu — med drugim zato, ker je Mladina objavljala tisto, česar se ni smelo.

Branili so jih pogumni odvetniki, predvsem Matevž Krivic in Drago Demšar.

Pred tem smo imeli dolga leta pregonov oporečnikov, tudi Jožeta Pučnika, na desetine zaplemb, prepovedi Mladine, Katedre, Tribune, pritiske na Spomenko Hribar zaradi razkritja o povojnih zločinih in tako naprej…

Proces proti četverici je na Roško pripeljal desettisoče, rodil Odbor za varstvo človekovih pravic, iz katerega je zrasla slovenska pomlad in nazadnje država.

Svoboda tiska in govora ni bila okras osamosvojitve leta 1991 — bila je njen temeljni kamen, njen razlog in njena legitimacija.

Vsak slovenski politik, ki se ob obletnicah slika pred spomeniki, se slika prav pred tem izročilom.

In danes, ko sodišče v Luksemburgu razglasi, da lahko državljan EU — torej tudi slovenski državljan — za deljenje videoposnetka konča v zaporu, ne glede na resničnost vsebine?

Molk.

Kje so vse slovenske stranke? Kje sta Levica in SD, ki imata toliko povedati o svobodi medijev?

Zakaj molčijo v NSi in SDS, ki se hvalita s krščansko moralo?

Ali ni bil Kristus prav tako preganjan zaradi »napačne vere«?

Kje je Svoboda, ko se tepta svoboda, kje je Resnica, ko se cenzurira resnico?

Kje je Mladina, ki je nekoč sama sedela na zatožni klopi zaradi objavljanja prepovedanega in bi morala nevarnost prepoznati po vonju?

Kje je Varuhinja človekovh pravic?

Kje je slovenski PEN, ki je podpisoval peticije za zaprte pisatelje po vsem svetu?

Danes podpira »boj Ukrajine« in v tej slepoti ne vidi, kako mu EU doma ustvarja pogoje za evropsko diktaturo.

Kje je Amnesty International Slovenije?

Zakaj molčita obe novinarski organizaciji, DNS in ZNP, ki bi morali biti prvi na barikadah, ko se novinarsko gradivo spreminja v corpus delicti?

Kje so tisti, ki so najbolj glasni v »obrambi svobode javne besede«: Ali Žerdin in njegova četica novinarjev z Dela, Miran Lesjak in njegovi komformistični kimavci z Dnevnika, kje so menda »ojštri« novinarji Večera, POP TV, RTV SLO, pa STA, ki so jim državljani pomagali preživeti pritiske Janševe vlade s pomočjo prostovoljnih prispevkov?

Si bo kdo od njih upa obsoditi – sodbo najvišjega sodišča EU?

Nič ne kaže. Molčijo.

Ta molk je zlovešč.

In je dokaz: avtoritarne diktature 20. stoletja so vladale z represijo; sodobne demokrature pa najprej podkopujejo, si kupijo molk, represijo pa šparajo samo za najbolj trdoglave.

Jasno je kot beli dan: nihče med njimi si ne upa izpostaviti, tvegati dobro plačanih služb za to, da bi se borili za tisto, kar naj bi jim bilo najbolj sveto – svobodo govora.

Žrtvovali so jo na grmadi lažnih obljub, prilizovanja oblastem, udinjanja novim avtoritarcem, ki vladajo s pomočjo sodobne države nadzora.

V tujini na srečo še lahko vidimo, da vsi niso prodani, tako kot so slovenski »medijski delavci.«

Leta 2022, ko je Svet EU prepovedal RT in Sputnik, se je vsaj nizozemsko novinarsko združenje NVJ skupaj s ponudniki interneta uprlo in prepoved izpodbijalo pred sodiščem — z besedami, da o tem, kaj sme državljan najti na spletu, ne odločajo voditelji vlad.

V Sloveniji je regulator AKOS takrat čez noč obrnil svoje prvotno kritično mnenje, Telekom pa je kanale ugašal še pred uveljavitvijo prepovedi in strankam lagal o »tehničnih težavah«.

Zdaj, ko je cenzura napredovala od blokade programov do kazenskega pregona državljanov, pa iz slovenske civilne družbe ni slišati niti vzdiha.

Tišina ni nevtralna. Tišina je stališče.

Najbolj grozljivo pri tem molku je, da ga ni mogoče pripisati nevednosti.

Vsi ti akterji natančno vedo, kaj pomeni, ko oblast določa, kateri viri so dovoljeni — saj so na tem vedenju zgradili svoje biografije in svoje institucije.

Molčijo, ker je tokrat cenzor »naš«.

Ker prihaja prepoved iz Bruslja in ne iz Beograda, iz »pravih« razlogov in zoper »prave« sovražnike.

Ampak natanko to je bila vedno prva laž vsake cenzure: da je ta, tokratna, izjemoma upravičena.

Proces proti četverici se ni začel z gulagom; začel se je s prepričanjem oblasti, da obstajajo informacije, ki jih ljudstvo ne sme videti — za njegovo lastno dobro in za varnost države.

Kdor je tej logiki nasprotoval leta 1988, pa ji leta 2026 prikimava, ni pozabil te slavne zgodovine.

Izdal jo je.

Veja, na kateri sedimo

Trije nemški obtoženci bodo svoj boj nadaljevali — pred nemškimi sodišči, pred ustavnim sodiščem v Karlsruheju in, po vseh znamenjih sodeč, nekega dne pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, kjer ima ta ureditev, kot kažejo desetletja tamkajšnje sodne prakse, izjemno slabe karte.

Do takrat pa velja povedati naravnost, brez diplomatskega ovinkarjenja:

Evropska unija je z eno sodbo prešla od blokiranja tujih televizij h kriminalizaciji lastnih državljanov.

Razglasila je, da resnica ni obramba, da vsebina ne šteje in da je edino relevantno vprašanje javne besede spet — po dvesto letih — kdo govori!

Evropska unija je z eno sodbo prešla od blokiranja tujih televizij h kriminalizaciji lastnih državljanov.

To je obramba načela, da v svobodni družbi država ne sme zapirati državljanov zaradi posredovanja informacij samo zato, ker prihajajo iz »napačnega« vira.

Propaganda se premaga z resnico, z boljšimi informacijami in z več informacijami — ne z zaporom za tiste, ki so prebrali napačen članek.

Zakon, ki resnice ne priznava kot obrambe in ki človeka kriminalizira za prenos informacije, ni zakon demokratične družbe; je orodje avtoritarizma, maskirano v evropsko zakonodajo.

S to sodbo je bila prestopljena rdeča črta, ki loči legitimno varovanje varnosti od kontrole nad mišljenjem.

Družba, ki svojim državljanom pod grožnjo zapora prepoveduje poslušati nasprotnika, ne demonstrira moči svojih argumentov.

Demonstrira strah pred lastno javnostjo.

In oblast, ki se boji svoje javnosti, je že izgubila tisto, kar trdi, da brani.

Demokracije ne bo pokopala ruska propaganda — nobena propaganda ni nikoli pokopala družbe, ki je svobodno dihala.

Pokopljejo jo lahko samo njeni varuhi, ki v imenu njene obrambe žagajo vejo, na kateri sedi: svobodno, odraslo, neustrašeno javno besedo.

Ta veja je 2. julija 2026 v Luksemburgu dobila globoko zarezo.

In v Ljubljani, mestu Roške ceste, tega menda ni nihče niti opazil.

Čeprav na tej veji sedimo vsi, skupaj s slovensko demokracijo in državo.

Vi, ki molčite: da, dopuščam, da morda res niste vedeli ali razumeli, zakaj pri tej zadevi gre, čeprav bi v štirih letih pregona (ruskih) »virov informiranja« lahko doumeli, da je to zločinska, neevropska politika – a kdor po tem zapisu ne bo spregovoril zoper takšno ravnanje v EU, si je s tem dokončno in sam izbral svojo - napačno stran zgodovine.

In večno sramoto.  

Deli!