Apartheid UEFE: Kako je Čeferin zgradil utrjeni nogometni grad za bogate – in se pretvarja, da brani nogomet pred FIFA!

Leta 1971 je Panathinaikos igral finale Evropskega pokala prvakov. Grški velikan, klub iz države z manj kot desetimi milijoni prebivalcev, se je v Atenah boril za največji evropski lovor.

Dvajset tisoč navijačev je vpilo za Nikosa Anastopoulosa in druge. Nogomet je takrat še imel obraz.

Danes Panathinaikos igra Ligo konferenc.

Za zmago v tem tekmovanju UEFA nameni sedem milijonov evrov.

Za zmago v Ligi prvakov — tej »prvi« ligi, ki se jo ponašajo z zavajajočim imenom — pa petindvajset milijonov. In to je le vrh ledene gore.

Dejansko bogastvo se pretaka skozi televizijske pravice, sponzorske pogodbe in marketinške deleže, ki jih UEFA razdeljuje po principu: kdor ima, mu bo dano.

Kdor nima, temu bodo vzeli še to, kar ima, opozarja Alan Moore, športni novinar iz Vilne in voditelj oddaje Capotal Sports 3.0.

Je nekdanji športnik ima več kot 30 let izkušenj v profesionalnem športu in visokošolskem izobraževanju po vsem svetu.

Kot ga opisuje sam, nogometni apartheid ni metafora. Je matematika.

Od leta 1992, ko je UEFA preoblikovala Evropski pokal prvakov v to, kar imenujemo Liga prvakov, sta »najprestižnejše« klubsko tekmovanje na svetu osvojili natanko dve moštvi izven tradicionalne »velike peterke« evropskih lig.

Ajax leta 1995. Porto leta 2004. To je vse.

Dve ekipi v skoraj tridesetih letih.

Pomislite na to številko. Liga, ki se imenuje »Liga prvakov«, v resnici ni prvenstvo prvakov. Je prvenstvo najbogatejših klubov iz najbogatejših lig.

Podprvaki Anglije, Nemčije, Španije, Italije in Francije dobijo mesto že vnaprej.

Dejanski prvaki iz manjših držav — recimo Hrvaške, Slovenije, Danske, Norveške — pa se morajo kvalificirati skozi več krogov predtekmovanj, kjer jih sistematsko izločajo moštva s petdesekrat višjim proračunom.

UEFA ni le dopustila tega. UEFA je to zgradila. Zastavila. Zaklenila.

In kdo vodi to organizacijo? Slovenec. Aleksander Čeferin.

Mož, ki je pred leti nastopal kot »reformer« in »borec proti Superligi«, je v resnici postal glavni arhitekt institucionalne neenakosti.

UEFA je leta 2022 spremenila format Lige prvakov — ne da bi zaščitila majhne, temveč da bi zagotovila še več tekem in še več denarja natanko tistim klubom, ki so že brez tega živeli v razkošju.

To je cinizem v čisti obliki. UEFA je ustanovila celotno infrastrukturo evropskega klubskega nogometa tako, da denar ostaja znotraj peščice monopolistov, nato pa se postavi v vlogo rešiteljice pred grožnjo Superlige.

Kot da bi požigalec prodajal zavarovanje proti požaru.

Zdaj pa ta ista UEFA — ta isti Čeferin — grozi z bojkotom FIFA. Razlog?

Gianni Infantino želi prodati dvajset odstotkov komercialnih pravic za Svetovno prvenstvo zasebnim vlagateljem. In UEFA je nenadno zaskrbljena. Nogomet ne pripada vlagateljem, trdi UEFA. Nogomet pripada ljudem.

Lepo. Samo — šestnajst od dvajsetih klubov angleške Premier League je v tuji lasti.

Ameriški skladi, saudske državne sklade, ruski oligarhi, kitajski milijarderji. Nogomet že zdavnaj ne pripada ljudem. Pripada denarju. In UEFA je pri tem pomagala z vsemi štirimi.

A hipokrizija se tu ne ustavi. UEFA trenutno odlaša z rešitvijo dveh vprašanj, ki bi ju morala obravnavati že zdavnaj: vrnitev ruskih klubov in reprezentanc v evropska tekmovanja ter začasna izključitev Izraela.

Rusi so bili izključeni po invaziji na Ukrajino leta 2022.

Po navedbah virov blizu UEFA naj bi se organizacija bala, da bi morala nasprotnike ruske vrnitve »spraviti v škatle«, sicer izgubi denar.

Sliši se preprosto: če se Rusija vrne, ogroža vire. In vire je treba zaščititi. Nogometna moralnost se začne in konča pri bilanci stanja.

Na drugi strani je Izrael. Irska bo proti izraelski reprezentanci igrala na nevtralnih prizoriščih — ne zaradi izraelskih vojaških operacij v Gazi, ne zaradi obtožb genocida, temveč ker je Dublin ocenjen kot »preveč nestabilen«.

Izraelski navijači so bili kaznovani za rasizem, a klubi in reprezentanca tekmujejo nemoteno.

Zakaj? Ker UEFA noče užaliti Izraela.

Ker ima Izrael politične in poslovne podpornike, ki jih Rusija nima. Ker je moralnost v Nyonu odvisna od debeline denarnice.

Gromovita ploha kritik proti Infantinu je torej slabo usmerjen protiletalski ogenj. Infantino ni problem. Infantino je simptom.

Problem je sistem, ki ga je UEFA sama zgradila — sistem, v katerem je nogomet postal finančni instrument, nacionalne reprezentance pa talci geostrategije.

Angleški premier Andy Burnham je nedavno izjavil: »Nogomet ne pripada vlagateljem, pripada ljudem.«

Lepa misel. Samo da Burnham očitno spregleda, da je angleška Premier League — ta njegov domači prvenec — že zdavnaj tuja lastnina. In da UEFA tega ni preprečila. UEFA tega ni hotela preprečiti.

UEFA ni nič boljša od FIFA. Morda je celo slabša, ker se pretvarja, da ni ista.

FIFA vsaj ne skriva, da trguje. UEFA pa še vedno prodaja mit o evropskem nogometnem duhu, o fair play-u, o enakih možnostih.

Medtem ko Čeferinov Nyon razdeljuje milijarde peščici izbranih in pušča ostale na cesti.

Panathinaikos je leta 1971 igral finale. Danes si bo težko privoščil celo pot do kvalifikacij.

To ni naravni zakon. To je politika. To je apartheid. In odgovoren zanj je — med drugim — Slovenec na čelu evropskega nogometa.