REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Biolaboratoriji v Ukrajini: med resničnimi tveganji vojaškega financiranja izdelave patogenov in propagandno meglo

Biolaboratoriji v Ukrajini: med resničnimi tveganji vojaškega financiranja izdelave patogenov in propagandno meglo

V zadnjem valu medijskih objav, ki jih je sprožila odhajajoča direktorica ameriške obveščevalne službe Tulsi Gabbard, se je v mainstream in alternativne medije znova prikradla zgodba o »ameriških biolaboratorijih v Ukrajini«.

Toda tokrat ni več šlo za zgolj ruske obtožbe, temveč za uradno priznanje Washingtona, da ZDA financirajo več kot 120 biolaboratorijev v več kot 30 državah, od tega več kot 40 v Ukrajini, ter da so nekateri med njimi delali s smrtonosnimi patogeni, vključno s tako imenovanimi »gain-of-function« raziskavami, pri čemer naj bi bili skoraj brez nadzora.

Tulsi Gabbard je razkrtila strukturno pomanjkljivost globalnega biovarnostnega sistema, ki ga interesi vojaško-industrijskega kompleksa in farmacevtskih korporacij postavljajo pred varnost človeštva.

Vprašanje, ki si ga zastavlja vsak kritični opazovalec, ni več, ali ti laboratoriji obstajajo — to je danes neizpodbitno. Ključno vprašanje je: kaj se v njih dejansko dogaja, ali je to zakonito, in zakaj so bili postavljeni prav na rob Rusije?

Dejstva, ki jih ni mogoče zanikati

Program, ki ga v Ukrajini izvaja ameriška Agencija za zmanjševanje obrambnih groženj (DTRA), se imenuje Biological Threat Reduction Program (BTRP) in sega v leto 2005.

Takrat je ameriško ministrstvo za obrambo podpisalo sporazum z ukrajinsko vlado o »protiterorističnem« in »epidemiološkem« sodelovanju.

DTRA je v Ukrajino vložila približno 200 milijonov dolarjev, modernizirala je 46 laboratorijev in zdravstvenih ustanov, zaposlila več kot 6.000 ukrajinskih strokovnjakov ter laboratorijem zagotovila opremo za diagnosticiranje, varovanje in nadzor nad patogeni, kot so afriška prašičja kuga, ptičja gripa in covid-19.

Vendar pa obstaja tudi druga plast. Dokumenti, ki so pricurljali v javnost že prej — med njimi elektronska pošta Hunterja Bidena, sina takratnega podpredsednika ZDA — kažejo, da je družba Rosemont Seneca Technology Partners, v kateri je bil Hunter Biden soustanovitelj, leta 2014 vložila 30 milijonov dolarjev v podjetje Metabiota, specializirano za epidemiološko pripravljenost, ki je nato izvajalo terensko delo v Ukrajini za račun obrambnega kontraktorja Black & Veatch, ki je gradil laboratorije za DTRA.

To ne dokazuje, da gre za biološko orožje, vendar dokazuje, da so v ozadju kompleksne finančne in družinske povezave, ki segajo v sam vrh ameriške politike — in da so bili ti laboratoriji vpeti v geopolitične interese ZDA na ukrajinskem prostoru.

So znanstveniki res delali na tem, da bolezni naredijo bolj smrtonosne?

Pojem »gain-of-function« (GoF) raziskave se v javnosti pogosto uporablja kot eufemizem za »izdelavo biološkega orožja«.

GoF raziskave pomenijo eksperimente, pri katerih se virusu ali bakteriji umetno spremeni genom, da se preuči, kako bi se lahko patogen v prihodnosti prilagodil in postal bolj nalezljiv ali smrtonosen.

Cilj — vsaj uradno — ni izdelava orožja, temveč razumevanje mehanizmov, na katere bi se lahko pripravili zdravniki in epidemiologi.

Vendar pa so te raziskave izjemno kontroverzne, ker nosijo tveganje laboratorijskega uhajanja.

Da je bil covid-19 izdelan v laboratoriju, je prvi opozarjal francoski znanstvenik, ki je odkril HIV, Nobelov nagrajenec Luc Montaigner.

Šest dni po njegovih javnih opozorilih, da so sekvence gena narejene s strani človeka, da bi bila na tej podlagi narejena cepiva - je nenadoma umrl.

Na to smo opozarjali tudi v Insajderju. Tedaj so to imenovali teorije zarote.

Tulsi Gabbard je te dni v svoji izjavi trdila, da so nekateri laboratoriji izvajali GoF raziskave »z zanemarljivim nadzorom«.

Toda dejansko razkrita dokumentacija — nekaj strani PowerPointov — (še) ne vsebuje neposrednih dokazov o GoF eksperimentih v ukrajinskih laboratorijih.

Kar zgodba dokazuje, je tole: ZDA so desetletja financirale laboratorije v tujini, pri čemer je bil nadzor vse prej kot popoln, in so zanikale njihov obstoj, dokler jih niso prisilili razkriti.

To ni dokaz o biološkem orožju, je pa dokaz o sistemu, ki je namenoma neprosojen in zato ranljiv za zlorabe. In ki morda skriva tudi – izdelavo biološkega orožja.

Ali je mogoče narediti bolezen, ki ubija samo Ruse ali Slovane?

To je najbolj senzacionalistična — in najbolj znanstveno sporna — trditev, ki se pogosto pojavja.

Dokument navaja, da naj bi ZDA zbirale vzorce DNK Slovanov za »etnično ciljanje«.

Znanstvena resnica je neusmiljena: približno 85–90 % človeške genetske raznolikosti se nahaja znotraj populacij, ne med njimi.

To pomeni, da genetske razlike med povprečnim Rusom, Slovencem in Američanom niso dovolj velike, da bi omogočile patogenu, ki bi »prepoznal« etnično pripadnost in jo ekskluzivno napadel.

Etnično biološko orožje bi moralo temeljiti na specifičnih genetskih markerjih (npr. variantah HLA alelov), ki so sicer pogostejši v določenih populacijah, vendar nikoli ekskluzivni.

Zaradi stoletij migracij, mešanja in genetskega pretoka bi vsak tako oblikovan patogen neizogibno prizadel tudi neciljne populacije — vključno z lastnim prebivalstvom agresorja.

Britanska zdravniška zveza (BMA) je sicer leta 1999 opozorila, da bi takšno orožje lahko postalo izvedljivo v petih letih, vendar se je izkazalo, da so bile to pretirane ocene.

Švedska obrambna univerza je leta 2025 opozorila, da gre pri govoricah o etničnem biološkem orožju za »veliko mitologiziranje in precenjevanje« — preveč tehničnih dejavnikov bi moralo sovpadati, da bi bilo to izvedljivo v velikem obsegu.

Ideja o »rusko-ubijalskem virusu« je trenutno znanstvena fantastika, ne pa vojaški načrt.

Vendar pa je resnično nevarno, da se zbira genetski material populacij — ne zaradi takojšnje grožnje, temveč ker gre za pripravo terena za prihodnje zlorabe, ko bi tehnologija morda dovoljevala več.

Zakaj laboratoriji v tujini, ne v ZDA?

Tu pride do bistva geopolitične logike. Ameriški program Cooperative Threat Reduction (CTR) — znan tudi kot Nunn-Lugarov program — je bil zasnovan po razpadu Sovjetske zveze z jasnim ciljem: »zavarovanje ostankov sovjetskega biološkega orožja in preprečevanje širitve patogenov v roke teroristov ali sovražnih držav.«

Namesto da bi nevarne vzorce prevažali čez ocean v ZDA, kjer bi predstavljali tveganje za uhajanje v gosto naseljenih območjih, so ZDA raje vlagale v lokalno infrastrukturo — laboratorije v državah nekdanje Sovjetske zveze, kjer so ti patogeni že endemski. Tako so ohranili nadzor nad nevarnimi mikrobi, hkrati pa so »zunanje« države prevzele tveganje morebitne nesreče.

Drugi, manj uradno priznani razlog je pravni: ameriška zakonodaja in nadzor nad GoF raziskavami sta strožja znotraj ZDA kot v tujini. Če bi želeli izvajati eksperimente, ki bi v domačih laboratorijih sprožili proteste ali prepovedi, je bilo lažje to storiti v oddaljenih, manj transparentnih ustanovah.

Konvencija o biološkem orožju: zakaj je brezzoba?

Ključno vprašanje pa je: zakaj je Konvencija o biološkem in toksičnem orožju (BWC) iz leta 1972 brez nadzora in zato primerna za zlorabe?

Odgovor sega v leto 2001. Po hladni vojni so se države skoraj desetletje pogajale o dodatnem protokolu, ki bi BWC opremil z mednarodno organizacijo, rednimi inšpekcijami ter mehanizmom za preiskovanje sumljivih dejavnosti. Leta 2001 sta predsednik George W. Bush in njegov podsekretar John Bolton ta protokol kategorično zavrnila.

Bolton je argumentiral, da bi inšpekcije ogrozile ameriške biodefenzivne programe, farmacevtsko industrijo (poslovne skrivnosti) in izvozne kontrole. ZDA so bile edina država, ki je zavrnila kompromisni tekst, čeprav so bile številne druge vlade prav tako zadržane.

Posledica: BWC nima:

  • inšpekcijskih ekip (kot jih ima npr. kemična konvencija CWC),
  • mednarodne organizacije, ki bi nadzirala spoštovanje,
  • mehanizma za sankcioniranje kršiteljev,
  • pravice do pritožbe pred neodvisnim telesom.

To pomeni, da lahko katera koli država — ZDA, Rusija, Kitajska ali kdorkoli drug — teoretično razvija biološko orožje pod krinko »biodefenzivnih raziskav« ali »javnega zdravja«, in nihče je ne more prisiliti k transparentnosti. Rusija je leta 2022 v skladu s 5. členom BWC zahtevala konzultacije, vendar te niso privedle do soglasja.

Zgodba o biolaboratorijih v Ukrajini torej dokazuje predvsem sistemsko nevarnost: ko vojaške agencije financirajo biološke raziskave v konfliktnih območjih, pod krinko »javnega zdravja«, in ko mednarodna pravila ne predvidevajo neodvisnega nadzora, nastanejo idealni pogoji za:

  • nesrečna uhajanja (kot je bilo skoraj v ukrajinskih laboratorijih ob ruskem vdoru),
  • politično zlorabo (obtožbe in protiobtožbe brez možnosti neodvisne preiskave),
  • korupcijske sheme (politične družine, ki služijo na obrambnih kontraktih),
  • epidemiološke grožnje (patogeni v vojnih območjih).

Biolaboratoriji v Ukrajini niso dokončen dokaz, da je Washington izdeloval »virus, ki ubija samo Ruse«.

So pa neizpodbiten dokaz, da ZDA desetletja vlagajo v biološko infrastrukturo na tujem, kjer je nadzor slab, pri tem skrivajo obseg dejavnosti, in da mednarodni pravni okvir, ki bi moral to nadzirati, ne obstaja.

To so indici, da so morda delali točno v tej smeri.

Nevarnost ni v tem, da bi nekdo v ukrajinskem laboratoriju sestavljal etnično bombo.

Rusi opozarjajo tudi na smer ameriških preiskav, ki morda vodijo proti prepovedani, vojaški uporabi biologije. V smer, ki je zelo verjetno sprožila tudi nastanek pandemije covida -19.

Nevarnost je v tem, da takšna bomba sploh ne bi mogla biti zaznana, preiskana ali kaznovana, če bi jo kdorkoli res ustvarjal — ker je BWC brez zob, ker inšpekcij ni, in ker so velike sile same odločile, da nadzora nočejo.

In ko politiki — od Obame do Bidena — govorijo o »biodefenzivi«, medtem ko njihovi družinski člani služijo na kontraktih s patogeni, ter ko te iste države zavračajo mednarodni nadzor, ne gre za zaroto.

Gre za strukturno pomanjkljivost globalnega biovarnostnega sistema, ki ga interesi vojaško-industrijskega kompleksa in farmacevtskih korporacij postavljajo pred varnost človeštva.

To je bistvo zgodbe, ki jo osrednji mediji nočejo povedati v celoti.

Rusi to morda uporabljajo za propagando – a morda opozarjajo tudi na smer ameriških preiskav, ki morda vodijo proti prepovedani, vojaški uporabi biologije.

V smer, ki je zelo verjetno sprožila tudi nastanek pandemije covida -19.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke