Anton Peinkiher: »Ljudje, ki so bili plačani za to, da skrbijo za varnost Slovenije, so vsi zatajili!«

Anton Peinkiher je upokojeni slovenski častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik, varnostni manager in gospodarstvenik, ki se je leta 1991 znašel na enem od ključnih položajev za osamosvojitev Slovenije. Zaposlil se je namreč v Varnostnem organu (VOMO) RSLO, takratne oblike vojaške obveščevalno varnostne službe RS, na mestu vodje analitike in obveščevalnega dela. Bil je ključni organizator za Ei VOMO in v kasnejših organizacijskih oblikah vojaške obveščevalno varnostne službe. Končal je Vojaško akademijo kopenske vojske v Beogradu (smer zveze) ter opravil različna specialistična usposabljanja. Od začetka leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije. Dne 27. 06. 1991 ob 02.45 uri je kot dežurni VOMO MORS prvi obvestil Republiško koordinacijo RS, o izhodu tankovske enote 1. okbr JLA iz Vrhnike proti Ljubljani.

Znan je po tem, da o obdobju osamosvajanja govori brez dlake na jeziku in brez samocenzure, ki je značilna za mnoge udeležence istih dogodkov. Za Insajder.com smo se z njim pogovarjali o tem, kako je sam doživel ključne dogodke slovenske osamosvojitve.

Intervju, ki je bil prvič objavljen leta 2022  objavljamo v dveh delih.

Kako ste spremljali priprave na osamosvojitev Slovenije leta 1990 in 1991, tako rekoč tudi iz perspektive častnika, zaposlenega v JLA?

Jaz sem bil od leta 1989 do zadnjega dne maja leta 1991 še uradno zaposlen v JLA kot častnik. Toda od leta 1989 več nisem bil v obveščevalni službi, ker sem veljal za neprimernega oziroma “nepodobnega”, ker sem od leta 1987 vlagal zahtevke za odhod iz JLA.

Ta postopek je trajal več ko tri leta in šele januarja leta 1991 so me pustili. Nato sem imel tri mesece, da se pripravim za odhod. Z osamosvojitvijo pa me je povezalo to, da sva bila z Andrejem Lovšinom sošolca v gimnaziji in akademiji in ko je bil od leta 1985 zaposlen v Tacnu kot inšpektor milice, sva se večkrat srečala. Lovšin je že v začetku leta 1990 pogosteje prihajal k meni ali pa sva se dobila kje v mestu, enkrat je celo prišel do poveljstva korpusa na Metelkovi, da sva se pogovarjala. Spomnim se, da je takoj, ko je januarja 1990 prišel ukaz o pregledu stanja orožja v TO spraševal, kaj to pomeni za celotno varnostno situacijo.

Kakšna je bila tedaj situacija, kdo je pravzaprav vodil ves ta proces?

Ustanovljene so bile že nove stranke, vse je že delovalo in to je vodila nemška linija, za njo pa je stal Jože Pučnik. Pučnik je bil zato poslan iz Nemčije. Takrat so tudi že  bile vstaje Srbov na Hrvaškem in bilo je jasno, kaj se bo zgodilo. Vse je vodilo k nasilnemu razpadu Jugoslavije. Orožje je bilo po republikah v rokah takratne policije oziroma milice in na Hrvaškem so jo v velikem delu obvladovali Srbi, v Sloveniji pa tega ni bilo. Slovenska TO je bila najbolje oborožen in organiziran del varnosti.

Slovenci smo sloveli kot najbolj strokovni in odgovorni zato so bile slovenske brigade TO velikokrat najboljše ocenjene. Na primer 27. brigada TO iz Kočevske reke. V Beogradu se je vedelo, da Zahod in predvsem Nemčija pripravljata razkol Jugoslavije, veliko pa so delali na Sloveniji in Hrvaški.

Zato so Nemci v Slovenijo leta 1989 poslali Pučnika.

Ste v to prepričani?

Popolnoma.

Vsa dejstva, vse zbrane obveščevalne informacije pritrjujejo, da je bilo temu res tako.

Torej je delal v sozvočju ali kot agent BND-ja?

Za njega se je govorilo, da je agent BND-ja že od tedaj, ko je postal politični disident. Čeprav je bil Pučnik perspektiven komunistični kader je s Partijo prišel v navzkriž, ker ni dovolj hitro napredoval, nato je bil zaradi političnega delovanja obsojen in zaprt, nato pa je zbežal v Avstrijo in Nemčijo. Nemci so ga sprejeli, delal je tudi kot prevajalec v taboriščih za begunce, nato je še diplomiral in potrdil diplomo iz sociologije in filozofije, omogočili pa so mu tudi akademsko kariero na nemški fakulteti, kar ne bi bilo mogoče, če ne bi bil kot tujec z Balkana sprejet v njihovo mrežo.

Nato se je še poročil z Nemko in 1989 prišel v Slovenijo, da je ustanovil DEMOS. Vedelo se je, da je v Sloveniji kar nekaj agentov še iz časov druge svetovne vojne. O tem so krožile informacije o Dolancu, Bučarju in še nekaterih.

Božo Spasić kot agent zvezne SDV je leta 1993 odkrito povedal, da je bil Janša agent republiške SDV in tudi zvezne Službe državne varnosti (SDV), da so ga pozneje spremljali v vlogi dvojnega agenta,  v navezi z BND-jem in da je bil potem ves čas v navezi s to linijo nemške agenture. To so bile informacije, ki so bile znane v varnostnih in obveščevalnih strukturah vojske in tedanje jugoslovanske državne varnosti.

Kajti JLA je imela ločeno varnostno in obveščevalno službo. Varnostna služba je bila podrejene zveznemu sekretariatu za ljudsko obrambo kot druga uprava sekretariata, obveščevalna služba JLA pa je bila podrejena drugi upravi generalštaba JLA. To je bilo strogo ločeno, tako strokovno kot organizacijsko.

Obveščevalna služba je imela nalogo, da 24 ur na dan zagotavlja informacije o vojskah sosednjih držav, o njihovih aktivnostih in vojaških silah NATA ter Varšavskega pakta, o šesti ameriški in peti sovjetski črnomorski floti v Sredozemlju, o vseh potencialnih nasprotnikih.

Varnostna služba pa je skrbela za varnostne naloge, za varnostno zaščito enot in poveljstev JLA in za varovanje suverenosti države. Za to je skrbela JLA. Postopki na mejah so bili v rokah organov za notranje zadeve, ki so skrbeli tudi za javni red in mir, varovanje meje in nadzor suverenosti prostorov pa je bilo v rokah JLA.

Po padcu Berlinskega zidu pa je bila nemška zunanja politika zelo agresivna, tako da so zelo hitro podprli širitev zveze NATO na vzhod, Nemčija pa je imela velik interes tudi za prihod nemškega vpliva na Jadransko morje, kjer je najpomembnejša Hrvaška. To je bil interes Nemčije že od prej, ne pozabimo, da je Habsburška monarhija segala vse do Drine.  Zato so tudi v Hrvaško poslali hrvaško, ustaško emigracijo, ki je bila v Nemčiji zelo močna. Preko nemškega zunanjega ministrstva in BND-ja so vedno dobro skrbeli za to hrvaško, ustaško emigracijo in jim omogočali subverzivno delovanje proti Jugoslaviji.

V tem času ste že delali z Janšo in ostalimi, ki so organizirali obrambo v pripravah na osamosvojitev oziroma pozneje razglasitev neodvisnosti. Kaj so tedaj vedeli o tem v JLA in kaj v TO? Danes Janša in njegov krog ustvarjajo vtis, da zvezni organi niso vedeli ničesar, medtem ko je slovensko vodstvo o drugi strani vedelo vse?

Situacija je bila bolj kompleksna, kot je to videti danes. Takrat je bilo vse še prepleteno. Jaz sem bil v začetku tega obdobja še zaposlen v vojašnici 4. julij na Metelkovi, v enoti pri poveljstvu korpusa. Bil sem v stacionarnem bataljonu zvez, vendar sem s svojimi poznanstvi dobival tudi informacije od častnikov, ki so bili v poveljstvu. Bil sem izoliran in nadzorovan s strani varnostne službe, ker sem zapuščal JLA.

V JLA je bila že konfuzna situacija, ker so bili številni Srbi še vedno za Jugoslavijo, tudi starešine. Zavedali so se, da bodo z razpadom države izgubili JLA in svoje položaje, kar se je tudi res zgodilo. Po drugi strani pa se je hitro odvijal proces volitev in razvoj demokratičnih sistemov v republikah, ki pa so temeljili tudi na nacionalizmu v tem smislu, da so se na Hrvaškem na primer želeli znebiti Srbov.

Slovenija ni imela teh težav, v BiH pa se je okrepil islamski fundamentalizem. To je zelo vplivalo na odnose med starešinami JLA. Prihajalo je do konfliktov. Vodstvo države je nekatere zadeve poskusilo rešiti. Spomnim se, da je Ante Marković naredil spremembo, saj so nam starešinam čez noč povečali plače za 100 odstotkov. Prav zato, ker je bil standard v Makedoniji nižji od na primer slovenskega in je imel sicer častnik v Makedoniji dejansko trikrat večjo plačo od tistega v Sloveniji.

Zame je bil to znak, da se bo JLA uporabila za posredovanje. Predsedstvo SFRJ ni uspelo odigrati vloge poveljnika in bilo je nemogoče državo obdržati skupaj.

Strah pa je bil, da se bo ponovila smrtna orgija iz druge svetovne vojne.

Takrat ste imeli dobre odnose z Andrejem Lovšinom?

Ja, Lovšin je že tedaj prihajal k meni, imel je dobre zveze z Lojzetom Peterletom in govoril je, da bo notranji ali obrambni minister v novi državi. Pa še vlade nismo imeli. Nekje januarja leta 1990 je prišel k meni in me vprašal, če sem za, da mu pomagam z informacijami, da se Slovenija varnostno ohrani in doseže suverenost s čim manj žrtvami. Za to pa sem bil zmeraj. Političen cilj je bil jasen, očitno je bilo, da bo vsaka republika šla na svoje, vprašanje je bilo samo, kako se bo to zgodilo.

S koliko žrtvami, s kakšno krvjo in koliko bodo ljudje trpeli. Sam sem se kot nekdo, ki je delal na področju varnosti zavedal, da je največjega pomena preventivno delovanje. Varnost temelji na preventivi. Jaz sem prav zato opozarjal na priprave za vojaške udare, priprave za posredovanja, ki so se načrtovala in so bila pred izvršitvijo tako leta 1990 kot leta 1991 in intenzivno delal za sekretariat za ljudsko obrambo, ki je potem šele junija leta 1990 začel dejansko delovati.

Kdaj ste potem formalno prestopili v slovenske obrambne strukture?

Formalno sem prestopil šele junija 1991. Sem pa že pred tem kot častnik JLA hodil ves čas na sekretariat dežurat tudi čez vikende in praznike. Ko si mlad pač tudi veliko več tvegaš in takrat se je pričakovalo, da bi vojska lahko udarila tudi na sekretariat podobno kot na RŠTO, da bi zbrali dokumentacijo, dokaze, da Slovenija dela proti Jugoslaviji, ampak sem to tveganje pač sprejel in bil odločen, da se ne bom predal brez boja. Dejansko sem tako že tri mesece pred prestopom 1. junija 1991 delal na sekretariatu oziroma današnjem obrambnem ministrstvu. Moja naloga je bila pravočasno opozarjati milico in TO na ravnanja JLA, da ne bi bili presenečeni.

Toda to se je nato zgodilo. Kako je to mogoče?

Dvakrat sta bila za božič leta 1990 in marca leta 1991 pripravljena scenarija noči dolgih nožev, da JLA v Sloveniji in na Hrvaškem pobere kompletno politično vodstvo obeh republik, ko bodo ljudje doma. Dvakrat je bilo zato bolj kritično kot 26. junija leta 1991.

Nevarnost je bila realna, cilj je bil preprečiti, pa čeprav le začasno, razpad Jugoslavije, da bi se zagotovil drugačen način preoblikovanja države.

Na vprašanje, kaj je vojska vedela o pripravah Slovenije za osamosvojitev lahko na podlagi svojih kasnejših pogovorov z vodilnimi častniki varnostne službe JLA, ki je imela nalogo spremljati vse priprave Slovenije in Hrvaške na osamosvojitev, povem, da je vedela za 95 odstotkov vseh kontaktov, ki so jih pripadniki VIS in varnostni organi na ministrstvu imeli s častniki JLA in v takšnem obsegu so tudi vedeli za vse priprave na osamosvojitev.

Kaj pa Manevrska struktura, ki je nastajala v popolni tajnosti?

Ta manevrska struktura ni bila neka realna sila in glede nje se je tudi vse vedelo. Varnost Slovenije je objektivno ves čas zagotavljala celotna TO z rezervno sestavo 72.000 pripadnikov in 10.000 pripadnikov milice z rezervo vred, ter še 80.000 slovenskih rezervistov razporejenih po enotah JLA. Varnostna služba JLA je vedela za vse nabave orožja in opreme, na primer, tudi za radijske postaje Racal in podobno opremo. Za vse so vedeli.

Kaj pa tudi za tovore preko Kopra in orožje v smetarskih tovornjakih iz Avstrije?

Za vse to so vedeli. Niso pa hoteli sprožiti konflikta. Na Hrvaškem je bilo drugače, Kikašev Boeing z orožjem so prisilili na pristanek na letališču Pleso in ga zajeli, v Sloveniji pa niso želeli sprožati konfliktov, ker je bil po politični liniji Sloveniji praktično že od leta 1989 dovoljen izhod iz Jugoslavije.

Zato je tudi prišlo do reorganizacije JLA, tako da je bilo poveljstvo devete armade za Slovenijo ukinjeno in podrejeno Zagrebu. Vojska se seveda ni mogla formalno odreči Sloveniji, toda v dejanskih potezah je bilo vidno, da bo Slovenija prej ali slej odšla iz Jugoslavije. Hrvaška pa je bila nekaj drugega. In tako kot je JLA vedela 95 odstotkov vsega o slovenski TO in milici, smo tudi v varnostni strukturi ministrstva za obrambo vedeli vsaj 90 odstotkov tega, kar se je dogajalo v JLA.

Pri tem pa je pomembno to, da je imel na varnostnem področju v Sloveniji absolutno prevlado Janša.

Sam sem videl, kako je bil tudi Igor Bavčar podrejen Janši. Brejca je za vodjo VIS-a verjetno predlagal Krkovič, ker je Brejc pred tem bil rezervni varnostni častnik v 27. zaščitni brigadi TO v Primožih in sta se poznala od tam. Brejc je bil kot rezervni varnostni častnik TO, pripadnik varnostne službe JLA, popularne KOS-a, zato ga je nekdo moral predlagati. Tako kot je Krkovič po mojem vedenju predlagal tudi Miho Butaro za poveljnika Ljubljanske pokrajine TO, čeprav Butara ni imel nobenih kompetenc za takšno poveljniško mesto, ni izpolnjeval niti formalnih pogojev.

In Butaro je Predsedstvo Slovenije razrešilo že 29. junija 1991.

Kje ste bili zaposleni v začetku junija 1991?

V začetku junija sem bil zaposlen na sekretariatu za obrambo, v varnostnem organu, kjer je bilo veliko dela predvsem na analitiki, na obdelavi podatkov, ki so prihajali od vsepovsod. O tem smo pisali poročila. Datum razglasitve neodvisnosti se je približeval, to smo vedeli, čeprav točen datum seveda ni bil napovedan vnaprej. Tudi Janšo je seveda najbolj zanimalo, kako se bo odzvala JLA. In vsa pisna poročila, analize, ki so bile ključne v analitiki obveščevalnega dela so enoglasno napovedovale, da se bo JLA odzvala.

Jaz sem o tem in pisno in ustno poročal tako Janezu Janši kot njegovemu namestniku Miranu Bogataju. Napovedal sem jima, da bo JLA v noči, ko bo razglašena neodvisnost, ko bodo ljudje vzhičeni in pijani od radosti ter alkohola, s ciljem presenečenja zgodaj zjutraj posredovala v Sloveniji.

In kakšna je bila njuna reakcija?

Janša in Bogataj sta se ves čas delala norca iz teh napovedi.

Janša je govoril, kaj bo JLA s tanki, saj 'mi imamo armbruste', Bogataj pa, da je 'JLA papirnati tiger.'

Lovšin je bil ves čas tiho in se ni upal niti oglasiti na teh sestankih, ki smo jih imeli samo mi štirje. To je bilo na sekretariatu.

Kdaj ste imeli zadnjega?

To je bilo dva dni pred razglasitvijo neodvisnosti, v ponedeljek zvečer. Janša je takrat vprašal: »No, kaj pa zdaj misliš, zdaj pa bo ta teden, kaj napoveduješ?«

In jaz sem še enkrat ponovil, da bo vojska posredovala zgodaj zjutraj po proslavi.

Povedal sem tudi, katere enote bodo šle in na katere cilje in da bo njihova naloga zavarovati mednarodne mejne prehode ter vzpostaviti nazaj efektivni nadzor zveznih oblasti na jugoslovanski meji. In tudi ljudje so to čutili.

Kot so kazale ankete, je bilo javnost, ljudi, najbolj strah intervencije JLA. Zakaj izvršna oblast v Sloveniji teh mojih napovedi ni upoštevala je pa drugo vprašanje.

In zakaj se to ni zgodilo?

Po moje zato, ker so bili v ozadju Nemci, ki so usmerjali osamosvojitev in njihova ocena je očitno bila, da JLA v Sloveniji ne bo posredovala.

Zato je verjetno Janša zavračal naše vojaško-varnostne strokovne napovedi. Na podlagi podatkov iz tujine je verjetno bil prepričan, da JLA ne bo posredovala.

Drugi faktorji odločanja so trdili podobno, na primer Janez Drnovšek, ki je trdil, da ima garancijo Veljka Kadijevića, da JLA v Sloveniji ne bo posredovala. Kučan pa naj bi imel besedo Slobodana Miloševića in Borisava Jovića, da JLA ne bo posredovala in da oni ne bodo vplivali v tej smeri. Tako so bili ključni ljudje in poveljniki obrambnih sil v Sloveniji neposredno pred razglasitvijo neodvisnosti Slovenije prepričani, da JLA ne bo vojaško posredovala.

Kako se je nato Slovenija sploh pripravila na posredovanje JLA?

Slabo. Razdelili so sicer nekaj orožja pripadnikom TO, toda tisti dan, 26. junija popoldan so pustili domov četrtino vpoklicanih rezervistov.

To sta sklenila Slapar in Janša.

Zakaj? Zato, da naj praznujejo s svojimi družinami. Tudi rezerviste milice, ki so bili vpoklicani za proslavo so poslali domov. Po proslavi je vodstvo države odšlo v Cankarjev dom, kjer je bil zbran Svetovni slovenski kongres, nato so vodilni pili in proslavljali še v vili Podrožnik, kot je pisala Mladina pa je Tone Krkovič, ko so šli tanki JLA proti Ljubljani in so vodilni ter odgovorni po tretji zjutraj dobili to informacijo iz republiške koordinacije in OKC-ja, veselo proslavljal v diskoteki Babilon.

Ljudje, ki so bili zadolženi, v službi in plačani za to, da skrbijo za varnost Slovenije, so praktično vsi zatajili. Pri tem smo neodvisnost izglasovali v parlamentu 25. junija, proslava in uradna razglasitev pa je bila 26. junija. V republiški koordinaciji, ki je imela samo nalogo koordiniranja med TO, milico, civilno zaščito, VIS-om in drugimi, so bili to noč samo dežurni.

Nihče od odgovornih v Sloveniji ni bil pripravljen na to, da bi se lahko ta črni scenarij zgodil. In se je zgodil. Ko pa so šli tanki iz vojašnice v Vrhniki, kar je ključni dogodek, je šel ven cel tankovski bataljon.

Prva oklepna brigada na Vrhniki je bila najmočnejša enota JLA v Sloveniji in je lahko posredovala po vsej državi in je bila največja nevarnost za vso Slovenijo, in na Vrhniki ni bilo nobene enote TO, ki bi bila zmožna kaj narediti proti tej enoti ob samem izhodu.

Nikjer ni bilo nobenega, da bi reagiral.

Toda vojska je odšla na Brnik?

Res je, toda ko so šli proti Ljubljani se ni vedelo, kaj je cilj, lahko bi šli tudi v center Ljubljane. Dobro seveda, da niso šli v mesto. Prepričan sem, da bi morali vsi opravljati svoje delo, za katerega so bili plačani, od vrhovnega poveljnika do teritorialcev in miličnikov.

Vrhovni poveljnik, predsednik Predsedstva Slovenije Milan Kučan, obrambni minister Janez Janša in Janez Slapar kot poveljnik TO in načelnik RŠTO ter vsi poveljniki pokrajin TO, v Ljubljani pa še posebej Miha Butara, poveljnik Ljubljanske pokrajine TO, niso izpolnili svojih zakonskih dolžnosti.

Kaj šele, da bi imeli pripravljene enote TO in milice, varnostno silo, da se vojska ne bi vozila po celi Sloveniji.

Toda vojska je poslala le 1990 vojakov, zaradi določil KEVS-a, po katerih so lahko poslali le do 2000 vojakov brez obveščanja tujih držav. Očitno je tudi JLA naredila napake. Kako pa je bilo to videti iz slovenske strani?

Mi smo imeli zadnji sestanek v ponedeljek, potem pa smo odločali kdo bo dežuren v noči iz srede na četrtek.

Ker sem jaz ves čas trdil, da bo vojska šla iz vojašnic so rekli, da naj jaz dežuram, ker sem bil edini s tem scenarijem napovedi in tako je tudi bilo. Še stavit sem se šel z vsemi v službi za večerjo.

Ob polnoči me je še klical Bogataj, ki je bil dežuren v ministrstvu in vprašal za stanje glede JLA. Tisti večer po 10 uri je bilo zatišje, niti s tanki in tovornjaki več niso ropotali kot prejšnje dni. In rekel sem mu, »poglej, vse je mirno, zdaj je zatišje, ampak to je zatišje pred neurjem. Zjutraj bodo šli ven, kot sem že povedal.«

Bogataj je bil nadut, ni čestital niti ob osamosvojitvi, niti pozdravil ni, samo odložil je slušalko.

Ob drugi uri in 45 minut so nam ljudje, ki smo jih imeli ob vojašnicah javili, da so tanki šli. Takoj sem javil na koordinacijo in potem klical vse naše delavce iz službe.

- se nadaljuje -