Odstop Šarca in posledice: SDS znova na prvem mestu, vlada pa v boj za kohezijo pošilja drugorazredne

Vse kaže, da se javno mnenje po odstopu vlade Marjana Šarca ni veliko spremenilo.

Agencija Mediana, ki je za Delo izmerila popularnost strank po odstopu premierja Marjana Šarca (še) ni zaznala bistvenih sprememb.

Na volitvah bi v tem trenutku SDS volilo 18,2 % od 777 državljanov, ki so jih anketirali pri Mediani. LMŠ bi dobila 16,3 %, kar je dva odstotka več kot januarja, vendar bi tokrat zaostala za SDS, ki je napredovala kar za tri odstotke.

Volivci SMC in Desusa so izrazito proti koaliciji z Janšo. To razloži, zakaj spremembe v Desusu niso prinesle dviga pribljubljenost.

NSi je v sila težki situaciji, razklana na pol. Kar razloži, zakaj je velik del volivcev (po Delovi anketi) prebegnil k SDS.

vir: Dnevnik pic.twitter.com/ciIpdsAENn

— Matej Klarič (@Matej_Klaric) February 6, 2020

SD in Levica sta tokrat povsem izenačeni s 7,9 odstotno podporo, NSi pa je s 4,1 odstotke podpore vseh vprašanih zabeležila najslabši rezultat v zadnjem letu.

SNS je s svojo »državotvorno« politiko nekaj pridobila in je na 3,6 odstotkih podpore, kar je za »one man band« stranko kar precej. Bistveno več podpore pa ima znova SMC, okoli 2,5 odstotka – verjetno tudi zato, ker je ta stranka postala jeziček na tehtnici pri oblikovanju nove vlade.

Sprememba na vrhu DeSUS-a ni bila »pozitivna« - vsaj kar se javnosti tiče, kajti po zamenjavi Erjavca s Pivčevo stranka beleži le 2,2-odstotno podporo. Še slabši je položaj stranke SAB z 2-odstotno podporo.

Pri tem 11,7 odstotkov anketirancev ne bi volilo nobene stranke.

Podpora je torej poskočila SDS in SMC, nekoliko padla NSi in DeSUS-u, LMŠ pa ostaja približno enaka oziroma je napredovala, vendar manj kot glavna tekmica - SDS. Istočasno so vprašani sedanji vladi namenili odstopajoče najnižjo oceno v zadnjem letu.

Povprečna ocena njenega delovanja je padla z 2,79 na 2,59.

nekaj le ima, države in njenih inštitucij ne spoštuje ampak jih grobo žali pa večina njenih predstavnikov materinščine ni prav vešča. kako pa znajo na svojih protestnih stampedih zakruliti zravljico naj drugi sodijo

— ciril brajer (@ciro_ciril) February 6, 2020

Pri vsem skupaj je edina sprememba po odstopu Marjana Šarca tako predvsem nedelovanje vlade, ki sedaj opravlja samo še tekoče posle. Očitno je, da ima odstop predsednika vlade in dveh ministrov že slabe posledice za Slovenijo.

Odziv Slovenije po zavrnitvi tožbe zoper Hrvaško je bil zmeden in neverodostojen. Zunanji minister je trdil, da je sodišče zatrdilo, da morata obe državi uresničiti arbitražno razsodbo – kar je bila očitna neresnica oziroma laž.

Izkazalo se je, da je Slovenija tožbo poslala na napačno sodišče – na kar smo nekaj let opozarjali zgolj v Insajderju.

To se sedaj ponavlja na področju delitve evropskih sredstev.

Ker je Marjan Šarec po odstopu s premierske funkcije še zbolel, na srečanje držav prijateljic kohezije ni odšel sam, hkrati pa – kar je nenavadno – ni na to srečane poslal niti pristojne ministrice Angelike Mlinar.

To ni povsem logično in kaže na globok razcep ter zamere, ki vladajo med še dovčerajšnjimi koalicijskimi partnerji. Poteza Marjana Šarca ni korektna do SAB, hkrati pa ni najboljša za Slovenijo.

Marjan Šarec je namreč na srečanje poslal kar sekretarja iz svojega kabineta.

Na srečanje je tako poslal sekretarja iz svojega kabineta Igorja Mallyja, ki v kabinetu predsednika vlade že vse od vlade Alenke Bratušek pokriva področje zunanjih, predvsem evropskih zadev.

Vendar kohezija ni njegovo področje – to področje pokriva Angelika Mlinar, ki je za kohezijo sicer zadolžena kot ministrica.

Pri tem je vse skupaj še pomembnejše, kajti odhod Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije sovpada s sprejemanjem »nove evropske finančne perspektive« za obdobje med leti 2021 in 2027.

Vlada je v času opravljanja “tekočih poslov” bolj učinkovita, kot prej v celem svojem mandatu. #bucibuc

— Edvard Kadič (@edvardkadic) February 6, 2020

Gre za evfemizem, s katerim v EU označujejo to, kar v državah imenujejo – proračun.

Združeno Kraljestvo je bilo za Nemčijo drugi največji neto plačnik in je v evropsko blagajno prispevalo približno 15 milijard evrov na leto. Države Evropske unije so se pri zapolnitvi te vrzeli razdelile na države prijateljice kohezije in države, ki prispevajo.

Gre torej za novo določitev proračuna v zaostrenih pogojih, po brexitu, ko je iz EU odšla velika neto plačnica, katere gospodarstvo je prispevalo v blagajno toliko, kot skupaj 17 manjših evropskih držav.

To znižuje povprečje v EU in manj razvite države in regije dviguje na raven bolj razvitih – vsaj kar se tiče na evropsko povprečje 27-tih držav. Zato je še toliko pomembneje, da se Slovenija izbori za dober položaj.

Zmanjševanju sredstev za kohezijo pa nasprotuje skupina evropskih držav, ki si je nadela ime »Prijatelji kohezije« in vključuje naslednje države: Bolgarijo, Ciper, Češko, Estonijo, Grčijo, Madžarsko, Latvijo, Litvo, Malto, Poljsko, Portugalsko, Romunijo, Slovaško, Slovenijo in Španijo.

V nasprotju s tem pa »razvite« države v EU večjim obremenitvam nasprotujejo.

Avstrijski kancler Sebastian Kurz je napovedal, da Avstrija v evropski proračun ne bo plačala več kot 1 odstotek svojega bruto domačega proizvoda, po predlogu Evropske komisije pa bi morala plačati 1,1 odstotek.

Kurz napoveduje, da bo Avstrija v skrajnem primeru vložila veto, pri tem pa ima podporo Nemčije, Nizozemske, Danske in Švedske.

Te države zahtevajo, da sredstva za kohezijo in kmetijstvo ostanejo na isti ravni kot so bila v pretekli finančni perspektivi.

Evropska komisija pa za naslednjo finančno perspektivo oziroma naslednji »proračun EU« predvideva 10-odstotno znižanje sredstev, namenjenih koheziji, ki pa ne bo prizadelo vseh držav enako.

Ni bila vabljena!!!??? Hallooooo. Tam ne vabijo, tja se gre in pika. #bleferji

— Franc (@FrancZzon) February 5, 2020

Največje zmanjšanje za skoraj četrtino bo doletelo Malto, Češko, Madžarsko, Litvo in Estonijo.

Poljska, Slovaška in Nemčija se bodo morale sprijazniti z okrog 20 odstotki zmanjšanja kohezijskih sredstev, Slovenijo pa čaka 9-odstotno zmanjšanje.

Pridobile bi le nekatere članice, na primer Romunija, Grčija in Bolgarija (8 odstotkov več) ter Italija, Finska in Španija (5 odstotkov več).