Nizozemska: prepoved nošenja burk za policijo »ni prioriteta«, zakon pa je - neizvedljiv

Nizozemska je nedavno, po uspehu bolj desnih strank na volitvah sprejela precej ostro zakonodajo, ki prepoveduje nošenje burk in podobnih oblačil in pokrival, s katerimi se zakrivajo obrazi.

Vendar se je že prvi dan uporabe novega zakona izkazalo, da je zakon večinoma »neizvedljiv«. Tako policija, kot tudi podjetja, ki opravljajo javni prevoz, so namreč dali vedeti, da tega zakona – ne bodo izvajali.

V skladu z zakonom o delni prepovedi zakrivanja obraza je v javnih ustanovah, šolah in bolnišnicah in v javnem transportu prepovedano zakrivanje obraza z nikabi, burkami pa tudi balaklavami, čeladami in različnimi maskami.

Kdor se ne ukloni je lahko kaznovan z denarno kaznijo od 150 do 415 evrov.

Ni pa prepovedi nošenja vsega omenjenega na ulici. Toda policija je sedaj sporočila, da zakon »ni njihova prioriteta«, saj ne obstaja možnost, da bi se v primeru vstopa zamaskirane osebe v javni prevoz policija lahko odzvala v običajne pol ure.

Transportni delavci pa po drugi strani niso niti usposobljeni, niti pooblaščeni za legitimiranje storilcev prekrškov in izrekanje finančnih kazni, zato tega dela ne nameravajo početi.

Zaradi nejasnosti glede usode izvajanja zakona je nato dodatno zmedo vnesel še konservativni časnik Algemeen Dagblad, ki je v uredniškem komentarju predlagal, da državljani sami izvedejo »državljansko aretacijo« in pridržijo kršitelje do prihoda policije, kar sicer policija v določenih primerih dovoljuje.

Zakon je bil sprejet leta 2016 s strani koalicijske vlade Marka Rutteja, tudi zaradi tedanje vse večje popularnosti protiislamistične »Svobodnjaške stranke« Geerata Wildersa.

Ni sicer jasno, koliko žensk na Nizozemskem redno nosi burke. Po eni od študij iz leta 2009 se ocenjuje, da si jih obraz zakriva redno okoli 100, 400 pa občasno.

Nizozemska je šesta država, članica EU, ki je sprejela prepoved prekrivanja obraza. Amnesty International pa ocenjuje, da je prepoved kršitev človekovih pravic žensk.

Vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice leta 2014 odločilo, da ta prepoved ni kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah.