Sodišče EU v Luksemburgu: zmaga Slovenije, zmaga Hrvaške ali, zelo verjetno, - nekaj vmes

Sodišče Evropske unije je obravnavo tožbe Slovenije proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe razpisalo za 8. julij, je razvidno s spletne strani sodišča.

Tožbo Slovenije proti Hrvaški bo obravnaval veliki senat Sodišča EU-ja. Generalni pravobranilec EU-ja, pristojen za ta primer, je nekdanji estonski vrhovni sodnik Priit Pikamäe.

Prav tako je s spletne strani sodišča razvidno, da bo obravnava potekala v hrvaškem jeziku pred velikim senatom. Postopek v skladu s poslovnikom sodišča namreč vedno poteka v jeziku tožene države.

Sodišče EU v velikem senatu, ki ga sestavlja 15 sodnikov, odloča, če to zahteva država članica ali institucija, ki je stranka v postopku, in v zadevah, ki so zelo zapletene in pomembne, še piše na spletnih straneh sodišča. Imena sodnikov, ki bodo tvorili veliki senat, bodo sporočena na dan obravnave, so sporočili s sodišča.

Sodišče EU bo na ustni obravnavi presojalo tudi hrvaške ugovore v zvezi s tem, da Sodišče EU-ja glede arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško ni pristojno razsojati, ker so meje med državami stvar mednarodnega, ne pa evropskega prava.

Slovenija je to že v februarskem odgovoru Sodišču EU-ja zavrnila in vztrajala, da Hrvaška s tem, ko ne priznava arbitražne razsodbe o meji, konkretno krši evropska pravila in politike. Sama arbitražna razsodba pa za Slovenijo ni več vprašanje, ampak dejstvo, ki ga sodišče mora upoštevati.

V Sloveniji so v krogih blizu vlade prepričani, da ima Slovenija dobre argumente, na to pa kaže tudi za Slovenijo ugodno mnenje pravne službe Evropske komisije.

Toda, kot smo na Insajderju.com že večkrat opozorili, bi lahko bil optimizem Slovenije glede razsodbe sodišča tudi neutemeljen.

Sodišče ima, če poenostavimo, namreč tri možnosti. Lahko da prav Sloveniji, in ugotovi, da Hrvaška krši zakonodajo EU. Lahko da prav Hrvaški in se razglasi za nepristojno.

Toda sodišča pogosto uberejo tudi samosvojo pot, kot se je to, na primer, nedavno zgodilo v primeru posvetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča v Haagu glede sprejema deklaracije o neodvisnosti Kosova.

Pri zelo težkem vprašanju je sodišče celo spremenilo zastavljeno vprašanje in na nek način »odgovorilo« na vprašanje, ki mu ga Generalna skupščina OZN sploh ni zastavila.

In zato o zakonitosti odcepitve Kosova, o tem ali je Kosovo že država ali ne, ali imajo domnevno ogrožene manjšine »izven kolonialnega konteksta« pravico do enostranske odcepitve (tudi tedaj, ko je ozemlje že pod mednarodno upravo) ali ne – sploh ni odločalo.  

Povsem enako metodo pa bi po vsem, kar smo o sporu Slovenija-Hrvaška že prebrali, lahko sodišče v Luksemburgu naredilo tudi v slovensko-hrvaškem primeru.

Skoraj nobenega dvoma namreč ni, da Hrvaška ne izpolnjuje svojih zavez, ki jih je sprejela in s tem onemogoča izvajanje evropske in schengenske zakonodaje. Tu bi sodišče lahko zelo hitro dalo za prav Sloveniji.

Toda sodišče bi se lahko razglasilo za »nepristojno« predvsem pri oceni glavnega hrvaškega argumenta, namreč, da o tem, ali je pogodba, ki je bila temelj za delovanje arbitražnega sodišča med Slovenijo in Hrvaško zakonito razvezana ali ne – preprosto ni pristojno.

Za ugotavljanje tega dejstva je - kot smo v preteklosti opozorili že večkrat, pristojno Meddržavno sodišče v Haagu. Za odločanje tega sodišča pa se morata obe državi najprej strinjati o tem, da gresta s sporom pred to sodišče.

To pomeni, da se bo po tem velikem spopadu med Slovenijo in Hrvaško na sodišču v Luksemburgu najverjetneje tresla gora, rodila pa miš. Sodišče bi dalo za prav Sloveniji, toda temelj te slovenske pravice bi ostal vprašljiv. Enako vprašljiv kot pred samim pravnim procesom.

Slovenija bo seveda trdila, da je sodišče ugotovilo, da Hrvaška krši evropsko zakonodajo, toda Hrvaška se bo lahko še naprej sklicevala na dejstvo, da sodišče o tem, ali je arbitraža sploh merodajno razsodila, sploh ni odločalo ali pa je državi glede tega vprašanja napotilo celo na ICJ.

Če bo odločitev približno takšna, kot smo jo opisali, se bosta Hrvaška in Slovenija po nekaj letih pravdanja znova znašli pred isto dilemo, ki je odprta že sedaj – da gresta skupaj še pred ICJ in ugotovita, ali je bil arbitražni spor pravilno razvezan ali ne ali pa da se znova dvostransko pogajata o meji.

Tretja in najbolj nevarna pot pa je seveda enostranska »implementacija« arbitražne razsodbe (in njeno zavračanje) pri tako popolnoma različnih pogledih na mejo, kar bi lahko privedlo celo do incidentov ali če še česa več.  

Slovenska vlada in MZZ medtem seveda upata na najboljše.

Sodišče je sicer povzetek tožbe Slovenije, ki jo je julija lani proti Hrvaški vložila po 259. členu pogodbe o delovanju Evropske unije, objavilo novembra lani. Slovenija sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Hrvaška kršila 2. in 4. člen pogodbe EU, ki govorita o spoštovanju vladavine prave in o lojalnem sodelovanju med članicami unije. Prav tako Slovenija Hrvaški očita kršenje uredbe o skupni ribiški politiki, schengenskih pravil o gibanju oseb prek meja ter direktive glede pomorskega prostorskega načrtovanja.

Pričakovalo se je sicer, da bo generalni pravobranilec EU-ja še pred razpisom ustne obravnave objavil mnenje o hrvaških ugovorih glede pristojnosti, a vsaj iz javno objavljene dokumentacije sodišča to ni razvidno. Tudi na slovenskem zunanjem ministrstvu tega podatka še nimajo.

Šele po odločitvi sodišča glede dopustnosti tožbe bo na vrsti vsebinska obravnava glede tožbenih zahtevkov Slovenije, če se bo sodišče seveda razglasilo za pristojno.

Lahko se sicer odloči tudi, da združi končno odločitev glede pristojnosti z vsebinsko obravnavo. Vse kaže, da se bo zgodilo ravno to, v tem primeru pa je odločitev sodišča po načelu »ne tič, ne miš«, ki smo jo opisali, pravzaprav zelo verjetna.

Hrvaška pa seveda še naprej vztraja pri svojih sicer neutemeljenih navedbah, ki pa bi jih kot neutemeljene lahko razglasilo samo sodišče, na katerega bi v Zagrebu šli – prostovoljno. Da bodo pristali na to, da gredo še pred ICJ pa je seveda malo verjetno.

Hrvaški premier Andrej Plenković je namreč v San Sebastianu po objavi datuma ustne obravnave glede dopustnosti tožbe Slovenije proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega prava kot posledice nespoštovanja arbitražne razsodbe ponovil stališče, da za Hrvaško Sodišče EU-ja ni pristojno v tem sporu.

»Naše stališče je od začetka jasno. Mi ne vidimo, kje je pristojnost evropskega sodišča v tem sporu,« je odgovoril hrvaški premier na vprašanje, kaj pričakuje od ustne obravnave v Luksemburgu. Na vprašanje, kdo bo Hrvaško zastopal na ustni obravnavi, pa je odgovoril, da imajo svoje pravne zastopnike, da ima vsaka država svojega agenta pri sodišču.

Slovenija pa seveda vztraja, da ostaja odločba arbitražnega sodišča zavezujoča ne glede na izid postopka v Luksemburgu in da jo je treba uveljaviti. Toda, če bo sodišče sprejelo nekakšno »kompromisno« rešitev, kar je menda sicer zelo pogosto ob razsodbah omenjenega sodišča, potem bo to pravna pot brez rešitve.

Na to je v intervjuju za Insajder.com svoj čas opozoril tudi Milan Brglez.

»Problem bi lahko bila večja možnost vpliva politike na Sodišče Evropske Unije. Sodišče Evropske Unije odloča brez ločenih mnenj. To pa omogoča, da v delu sodišča pride do določenih kompromisov, na podlagi katerih se oblikujejo sodbe. In zato je tu vpliv politike lahko večji. V drugih meddržavnih sodiščih sodniki povsod pišejo ločena mnenja in skozi to izkazujejo, kako kvalitetni so, tukaj pa se reputacija sodnikov včasih skrije za večinskim mnenjem, ki lahko postane revolucionarna vsebina - ali pa neberljiv kompromis. To je odvisno tudi od zgodovine samega sodišča,« je opozoril Milan Brglez.

Na oceno, da v arbitražnem sporazumu žal nikjer ni bilo zapisano, da bo slovenski Državni zbor hrvaško pogodbo o vstopu v EU ratificiral šele potem, ko bo razsodba arbitražnega tribunala uveljavljena, prav tako pa naši modri politiki niso zapisali niti obvezno pristojnost sodišča, v primeru spora, kar bi Sloveniji lahko olajšalo položaj, pa je Milan Brglez dejal: »Kolikor se tega procesa takrat spomnim, je bilo tako, da dalj časa, kot se je glavni pogajalec pogajal, slabši je bil sporazum za nas. In to je bilo potrebno na neki točki prekiniti. Malo pogojenosti nam seveda ne bi škodilo.«

Lahko seveda upamo na najboljše, toda prav bi bilo, če bi bila slovenska vlada pripravljena na najslabšo možnost – da bo sodišče pripravilo »neberljiv kompromis« ali pa sodbo, ki jo bosta tako Slovenija kot Hraška lahko razglašali za svojo zmago.

In potem bomo znova na začetku sage o določanju meje.