Mueller: »Če bi bili prepričani, da Donald Trump ni storil kaznivega dejanja, bi to tudi zapisali.«

Posebni preiskovalec ameriškega pravosodnega ministrstva Robert S. Mueller III je prvič od trenutka, ko je javnosti predstavil svoje poročilo o vmešavanju Rusije v predsedniške volitve v ZDA, tudi javno spregovoril o preiskavi in njenih sklepih.

Zavrnil je interpretacije, da naj bi predsednik ZDA oviral pravico pri preiskavi, toda jasno je tudi razkril, da predsednika ZDA Donalda Trumpa njegovi preiskovalci niso obtožili predvsem iz enega samega razloga – ker bi bilo to v nasprotju z dolgoletno politiko ministrstva za pravosodje, ki meni, da predsednika »na položaju« pač ni mogoče obtožiti.

In da se zato v primeru njihove obtožbe sploh ne bi mogel braniti na sodišču, to pa bi bilo – nepošteno.

Vendar Mueller hkrati ni želel potrditi, da Trump ni storil kaznivega dejanja, opozarja New York Times.

»Če bi bili prepričani, da predsednik očitno ni storil kakšnega kaznivega dejanja, bi to tudi rekli. Vendar nismo odločili o tem, ali je predsednik storil kaznivo dejanje,« je dejal Mueller, ki je prvič spregovoril o svojem poročilu.  

Te besede pa so seveda daleč od »popolne oprostitve«, kot je Muellerjevo poročilo razumel sam Donald Trump. Dopuščajo možnost – pravzaprav je ta možnost kar velika – da je predsednik ZDA res storil celo več kaznivih dejanj, ki pa jih Mueller in njegovi preiskovalci iz povsem banalnih in formalnih razlogov niso mogli in smeli preganjati.

Trumpa je namreč ščitila – in ga še ščiti – njegova visoka funkcija.

Mueller je prav tako opozoril, da medtem, ko politika ministrstva za pravosodje preiskovalcem prepoveduje, da predsednika preganjajo zgolj zaradi kaznivega dejanja, sama ustava ZDA predvideva nekoliko drugačen, dopusten postopek pregona predsednika države oziroma »impeachmenta«, s katerim bi lahko formalno obtožili predsednika ZDA zaradi njegovega napačnega ravnanja.

Mueller je s tem »žogo«, kot se je izrazil nek senator, poslal na igrišče kongresa.

Tukaj bi morala obtožba, da bi bila uspešna, dobiti večino tako v spodnjem, predstavniškem domu, kot v senatu, zgornjem domu. In prav zato, ker je to malo verjetno – v senatu je namreč še vedno več republikancev kot demokratov - je več možnosti, da predsednik ZDA dočaka konec svojega mandata, kakor pa da ga obtožijo.

Številni demokrati pa tudi menijo, da bi Donald Trump obtožbo tudi dobro izkoristil za samopromocijo in še bolj prepričljivo zmagal na novih volitvah, zato so zadržani do možnosti sprožitve ustavne obtožbe zoper predsednika ZDA.

Vendar vse to kaže, da ravnanje samega predsednika ZDA ni bilo tako nevprašljivo, kot je to želel predstaviti pravosodni minister William P. Barr.

Medtem ko se je Barr spraševal, zakaj sploh so preiskovali predsednika ZDA, je Robert Mueller poudaril resnost te preiskave.

V najmanj enajstih primerih je namreč Trump res ravnal tako, da bi to ustrezalo definiciji oviranja preiskave – toda zaradi politike pravosodnega ministrstva, da se predsednikov pač ne preganja na takšen način, je imel Mueller že od vsega začetka očitno »zvezane roke.«

Mueller pa je ob tem tudi poudaril, da so dokazi, ki jih je njegova ekipa razkrila o prizadevanjih Rusije in njenem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve 2016 »grožnja političnemu sistemu države« in si zato zaslužijo »pozornost vsakega Američana.«

Prav tako je poudaril, da se mu »ne zdi primerno« da bi o tem še javno razpravljal in da izven tega, kar je napisal, ne namerava več dajati izjav.

S tem je tudi zaključil delo kot zasebni preiskovalec, zato pa tudi s tem svojim nastopom zapira urad, odstopa iz vseh funkcij v pravosodnem ministrstvu in se »umika v zasebnost.«

Prav tako ni pripravljen več pričati pred kongresom, kot je zahteval parlamentarni odbor za pravosodje. »Poročilo je moje pričevanje,« je dejal Mueller.