Italija Kitajski kljub kritikam in pritiskom ZDA na stežaj odpira vstopna vrata v Evropo

Kitajski predsednik Ši Džinping želi preko Italije vključiti Evropo v svoj projekt New Silk Road (Nova svilna pot). 

V Italiji se trenutno najbolj razpravlja o včerajšnjem štiridnevnem državnem obisku kitajskega predsednika Ši Džinpinga. Kitajski predsednik je namreč včeraj prispel v Rim, kjer naj bi podpisal sporazum, s katerim bi Italija postala največje gospodarstvo doslej, ki bi podprlo ogromen infrastrukturni projekt Pekinga, znan tudi kot pobuda Belt and Road Initiative (BRI).

Obisk kitajskega predsednika je prvi v zadnjih desetih letih, italijanska vlada pa je razvila rdečo preprogo, kot je to storila za ameriškega predsednika Donalda Trumpa, leta 2017.

Večina zgodovinskega središča Rima se bo štela za »rdečo cono« - močno zavarovano območje z omejenim dostopom za prebivalce mesta, da se omogoči nemoteno gibanje kitajske delegacije, ki jo sestavlja 200 pripadnikov, ki spremljajo predsednika.

Za predsednika in njegovo ženo Peng Liyuan so organizirali zasebne oglede zgodovinskih muzejev in drugih turističnih znamenitosti. Znani operni pevec Andrea Bocelli pa bo danes zvečer za par nastopil na državni večerji, ki jo bo v predsedniški palači, nekdanji rezidenci papežev, gostil italijanski predsednik Sergio Mattarella.

S sporazumom BRI bi Peking vlagal v italijanska pristanišča, kjer bi se kitajsko blago uvozilo v Evropo. Nekateri izdelki bi bili prav tako proizvedeni v Italiji, da bi izpolnjevali standarde EU, in se prevažali po železnici v druge države EU.

V zameno bi Rim dobil finančne naložbe in odpiranje trgov za italijanske izdelke na Kitajskem. Druga možna pogodba bi bila s kitajsko tehnološka družbo Huawei, ki v Italiji upravlja super hitra omrežja 5G.

ZDA so prejšnji mesec opozorile evropske države, da bi uporaba tehnologije podjetja Huawei lahko škodovala njihovim odnosom z Washingtonom, vendar se Italija na to ne ozira.

Predsednik Ši namreč obeta milijarde naložb za posodobitev italijanskih pristanišč, kot so Trst in Genova. Za njimi stoji pameten izračun. »Zahvaljujoč svoji strateški lokaciji lahko italijanska pristanišča postanejo prehodi za kitajsko blago, ki se prevaža po Indijskem oceanu ali Sueškem kanalu,« pravi strokovnjak za strategijo Wang Yiwei, ki je spregovoril za Global Times.

V skladu s tem želi Peking skleniti dvostranski memorandum o soglasju z Rimom v sodelovanju z novo svilno cesto. Projekt BRI naj bi Ljudsko republiko povezal z več kot 80 državami v srednji, jugovzhodni Aziji in Afriki v Evropo prek cest in gospodarskih koridorjev.

Italija bo kot kaže postala prva država G7, ki je podpisala sporazum o soglasju s Kitajsko. Za kitajskega predsednika bi bil prestižni dobiček, da ga Rim podpre, kljub skeptikom iz EU in ZDA.

Zdi se, da javna razprava v Italiji, ki jo je sprožil obisk kitajskega predsednika, Pekingu ne povzroča skrbi. Malo pred začetkom evropskega potovanja (27. marca, ko bo Ši obiskal tudi Monako in Francijo), je v Pekingu podpredsednik zunanjega ministra Wang Chao dejal: »Nesporazumi in dvomi so prisotni pri vseh novih stvareh«.

Wang ni želel deliti informacij o tem, koliko pristanišč želijo iz Pekinga financirati. »South China Morning Post« (SCMP) iz Hong Konga je opredelil štiri pristaniške projekte: Trst, Genova, Ravena in Palermo. 

V ozadju obstaja pametna metoda Kitajcev. Vsako pristanišče s kitajskim vplivom je uspešno za globalno mrežo Ljudske republike. Kot navaja SCMP, je Peking prisoten tudi v treh največjih evropskih pristaniščih. Njegove velike ladjarske družbe so na primer pridobile 35-odstotni delež v Euromaxu v Rotterdamu. Prav tako želijo zgraditi terminal v Hamburgu.

S terminalom v pristanišču Pirej v Grčiji, leta 2009, se je začela ofenziva pristanišča v Pekingu. Kitajska državna ladjarska družba COSCO je zakupila dele kontejnerskega centra za 35 let. Takrat še ni bilo govora o Novi svilni poti. Šele v letu 2013 je vodja države mednarodno predstavil svoj mega projekt in ga postavil na prvo mesto pomembnosti.

Pirej je zdaj vodilno pristanišče za pretovarjanje BRI za Evropo. Je del verige novih pristanišč, ki so jih kitajska podjetja zgradila ali posodobila in se gibala vzdolž obalnih območij Nove svilene ceste. Med njimi so strateško pomembna pristanišča, kot so Gwadar v Pakistanu, Džibuti v Afriki - kjer je Peking zgradil tudi svojo prvo tujo vojaško bazo – in Šrilanka. Pristanišče slednje, Hambantota, je Kitajska zakupila za 99 let.

To je tudi odličen primer, kako so države postale dožnice zaradi kitajskih kreditov in končale z delovanjem in upravljanjem svojih pristanišč. Kritiki iz ZDA in EU opozarjajo Italijo proti takšnim gospodarskim sporazumom, ki lahko postanejo »trojanski konji«.

Enako problematičen je tudi memorandum o soglasju, ki ga želi podpisati Rim s Pekingom. Kitajski raziskovalni inštitut Merics spominja na februar 2018, ko je 27 evropskih veleposlanikov v Pekingu, vključno z italijanskim vodjem misije, kritiziralo novo pobudo za svilno pot, ki »služi skoraj izključno kitajskim interesom« in zavrnilo podpis sporazumov o soglasju. 

Na srečanju vrhov Kitajska / Afrika je bila za predsednika Šija zelo pomembna podpora njegove pobude BRI. Peking je na koncu, septembra lani, uspel prepričati voditelje držav in vlad iz 53 držav, da podpišejo svoj sporazum o Novi svilni poti. 

Posledice so jasne: Evropa mora biti pripravljena soočiti se, kot tudi sprejeti Kitajce.

Tudi Bruselj ne želi več priznati Kitajske, kot države v razvoju s posebnimi pravicami. Kitajsko vodstvo, ki se sooča s trgovinskimi spori z ZDA, skriva svojo jezo. Zunanji minister Wang Yi je prejšnji ponedeljek dejal, da Kitajska vidi EU kot pomembno partnerico, ne glede na to, kako se spreminja mednarodna situacija.

Na srečanju v Bruslju so voditelji držav in vlad EU včeraj preučili predloge, ki lahko omejijo dostop kitajskih podjetij do infrastrukturnih projektov EU, dokler podjetja EU nimajo enako neoviranega dostopa do kitajskih trgov.

Evropske vlade prav tako spreminjajo svojo domačo zakonodajo, ki bi preprečila, da bi kitajska podjetja pridobila dostop do občutljive tehnologije.

Čeprav je predsednik Ši Džinping prepričan, da bo obisk v Italiji pozdravil kot uspeh kitajske diplomacije, je dejstvo, da so odnosi Kitajske z Evropo pod izjemnim pritiskom in da bodo v naslednjih mesecih še bolj napeti.