ZDA ne priznavajo poraza, proti Kitajski bi rade »naščuvale« še ostale

Obsežna ameriška kampanja proti kitajskemu vodji tehnologije, podjetju Huawei, se spektakularno nadaljuje. Huawei se je namreč znašel v bitki z ameriško vlado. Podjetju je prepovedano oddajanje ponudb za ameriške vladne pogodbenike, zveznim zaposlenim pa je prepovedano uporabljati njihove izdelke.

Znaki so bili vidni že pred dvema mesecema, ko so številne vlade po svetu mlačno pozdravile ameriške pozive k bojkotu izdelkov in storitev podjetja Huawei. Zdaj ZDA vztrajno pritiskajo še na druge države, da bi se izognile opremi kitajskega telekomunikacijskega giganta.

V prizadevanju, ki je vključeval najvišje uradnike iz oddelkov držav, pravosodja, obrambe, domovinske varnosti in trgovine, pa tudi samega predsednika, je Trumpova uprava sprejela ukrepe za zmanjšanje Huaweijeve sposobnosti za delovanje v ZDA. Prav tako so izrazili izredna prizadevanja, da bi prepričali zaveznike ZDA, da podjetju prepovejo delovanje na njihovih tleh.

Toda sedaj se je splošni prepovedi uporabe izdelkov Huaweia, za katero se zavzemajo ZDA, uprla tudi nemška kanclerka Angela Merkel.

»Tu sta dve zadevi, v katere ne verjamem. Prvič, da razpravljamo o zelo občutljivih varnostnih vprašanjih javno in drugič, da izključimo neko podjetje samo zato, ker je iz določene države,« je dejala, kot jo navaja Bloomberg.

Dejala je tudi, da je »vsakemu potrebno dati priložnost« in dodala, da so »mnoge države« že uporabile tehnologijo Huaweia.

»Vlada je dejala, da naš pristop ni, da preprosto izključimo določeno podjetje ali igralca, pač pa da imamo zahteve za tekmovalce v tej 5G tehnologiji.«

Dodala je tudi, da ni potrebno biti naiven, ker se kitajski zakoni razlikujejo od evropskih in da bi zato bilo »zaželeno«, če bi bilo to urejeno z evropskim dogovorom.

Nemška vlada se je že odločila, da bo oblikovala zahteve za novo tehnologijo, bo pa izvajanje tega v okviru nove telekomunikacijske zakonodaje težje nadzorovati kot v primeru preproste prepovedi.

Osupljiv odziv Washingtona izvira iz skrite fobije ameriških voditeljev, njihove popolne nezmožnosti, da bi si zamislili svet, v katerem njihova država ne bi bila več št. 1 v vsem pomembnem. Zavedajoč se, da to postaja zgodovina in da je - kot pravi Huaweijev ustanovitelju Ren Zhengfei - kitajsko podjetje daleč pred vsemi ostalimi v razvoju 5G, se zdaj poslužujejo vseh mogočih strategij, da bi vodilno kitajsko podjetje onemogočili.

Države, ki bi bile rade v koraku s časom, te dni uvajajo komunikacijsko tehnologijo naslednje generacije in skoraj da nimajo druge izbire, kot da poslujejo z Huawei. Podjetje je pometlo s konkurenco in prevzelo vodilno vlogo pri oblikovanju pravil tehnologije nove generacije mobilnih omrežij, 5G, na globalni ravni. Tako kot Kitajsko, Huawei preprosto ni mogoče omejiti.

Ameriški zunanji minister Mike Pompeo je v ponedeljek v Budimpešti na Madžarskem opozoril, da bodo zavezniki težje pridobili Washington, da bi »sodeloval z njimi«, če bi v svoje telekomunikacijske mreže namestil kitajsko opremo.

»Želimo se prepričati, da bomo prepoznali priložnosti in tveganja uporabe te opreme,« je dejal Pompeo. »Če je ta oprema nameščena na mestu, kjer imamo pomembne ameriške sisteme, nam to otežuje partnerstvo.«

Po poročilu Wall Street Journal, ameriški omrežni operaterji ne želijo take prepovedi. To je zato, ker že uporabljajo tono kitajske opreme, in če bi jo morali zamenjali, bi to stalo celo premoženje, njihovim zaposlenim pa bi vzelo veliko časa.

Strahovi glede Huawei so najbolj izraziti, ko gre za opremo, ki bo potrebna za tako imenovano peto generacijo mobilne povezljivosti. Ker bo to vključevalo povezovanje milijarde vozil in vsakodnevnih naprav z internetom, so obveščevalne agencije zaskrbljene zaradi novih ravni vohunskega potenciala.

Tukaj obstaja težava. Leta kongresnih zaslišanj in nejasnih inšpekcijskih pregledov strojne opreme so predstavila mešano sliko o grožnji, ki jo Huawei lahko predstavlja ali ne. Kljub dejstvu, da je ustanovitelj in predsednik podjetja nekdanji častnik Kitajske ljudske osvobodilne vojske in da je podjetje še naprej močno financirano s strani kitajske vlade, ni neposrednega dokaza, da Huawei uporablja svojo opremo za vohunjenje v omrežju v ZDA ali v kateri koli drugi državi. 

V vsakem primeru Huawei ne more dokazati svoje nedolžnosti, vse kar lahko stori je, da omogoči tujim vladam, da precenijo koristi in tveganja, te pa do slej niso našle nič prepričljivega, da bi podjetje povezale s kitajskimi akterji vohunstva.

Torej nihče zagotovo ne ve, ali Huawei zdaj vohuni ali ne, dejstvo pa je, da če bi podatki ob vohunjenju zašli v napačne roke bi prav vsi lahko čutili katastrofalne posledice.

Najhujši scenarij nočne more je, da bodo telekomunikacijska podjetja sprejela Huaweijevo tehnologijo in namestila svojo opremo v vsak kotiček svojih omrežij. Zakaj ne? Tehnologija je poceni, naj bi bila zanesljiva in je potrebna za širitev omrežja 5G. Potem pa leta kasneje Kitajska začne izkoriščati skrito ranljivost, ki hekerjem omogoča, da od podjetij ukradejo gospodarske skrivnosti.

Na tej točki bi bilo prepozno. Omrežni operaterji ne morejo samo raztrgati svojih usmerjevalnikov in stikal, saj je škoda takrat že storjena.

Severnoameriški in evropski telekomunikacijski operaterji vse težje prenašajo pritiske svojih vlad, ki jih obravnavajo kot kritično nacionalno infrastrukturo in izražajo nenehno zaskrbljenost zaradi nacionalne varnosti.

Dejstvo je, da Kitajska ni večja nacionalna varnostna grožnja, kot je denimo ZDA na Kitajskem, ki ima svojo rastočo dejavnost mrežne opreme.

Podobno kot ZDA in Kanada morda ne želita uporabiti opreme Huawei ali ZTE v svojih omrežjih zaradi strahu pred kibernetskim napadom čez 10 let, ni jasno, zakaj bi na enak način tudi Kitajska, Rusija ali katera koli druga država izbrala ameriško HPE ali Cisco tehnologijo?

Ne glede na avtoritarno pravo Kitajske, državni organi trdijo, da Kitajska nima zakona, ki bi lahko prisilil podjetje, da vohuni v njegovem imenu. 

Vendar pa na vrhu ameriškega seznama izstopa prav nacionalni zakon o obveščevalnih podatkih, sprejet na Kitajskem leta 2017, ki vladnim obveščevalnim službam daje široka in odprta pooblastila, da zahtevajo sodelovanje podjetij, ki delujejo na Kitajskem, pri zbiranju obveščevalnih podatkov. Oblikovalci politike ZDA trdijo, da to predstavlja nedvoumno grožnjo nacionalni varnosti.

Toda ironično je, da imajo tudi ZDA, Združeno kraljestvo in v zadnjem času Avstralija vzpostavljene zakone, ki lahko v resnici prisilijo podjetje, da preda podatke vladi ali z drugimi besedami, da za državo vohuni. Ko je Edward Snowden razkril obseg ameriškega nadzora, je Kitajska nemudoma uničila in odstranila ameriško tehnologijo iz svojih omrežij in sistemov. Kitajci se niso posebej obremenjevali, saj imajo svojo cvetočo tehnološko industrijo in je namesto ameriške, takrat začela uporabljati lastno domačo opremo.

Druge države niso tako srečne in pogosteje kot ne posegajo po nakupu tehnologije od dveh vohunskih velikanov.

Zahodne države bi raje zaupale nadzor ZDA, preostali svet pa verjame v kitajsko tehnologijo ali pa jih ta preprosto ne zanima.

Na drugih »frontah« so za Washington znaki bolj ko ne, mračni. Poleg upora Evropejcev zaradi Huaweija je nemška vlada pobesnela nad Trumpovo vlado zaradi vse večjega števila vprašanj, med njimi so tudi, zakaj Nemčija  ne želi kupiti ameriškega letala F-35; spor je tudi glede vodenja in ustanovitve evropske vojske skupaj s Francijo; povezovanja Berlina (in EU) z Rusijo prek energetskih plinovodov; oblikovanja bolj neodvisne evropske zunanje politike in tako naprej....

Tudi v Aziji Washington izgublja svoj položaj. Voditelji Severne in Južne Koreje, ne pa tudi Trump, sprejemajo pospešene poteze v smeri miru in morebitne ponovne združitve. Kitajska jih diskretno podpira in vodi, zlasti predsednik Ši Džinping. Tudi zvesta ameriška zaveznica, Japonska, je začela popuščati in se distancira od čedalje bolj neobičajnega ravnanja Washingtona.

Na Bližnjem vzhodu se ameriški glavoboli krepijo s temeljno družbo, Saudsko Arabijo. Prejšnji teden je Riyadov nestanoviten, trmast, princ Mohammed bin Salman obiskal Indijo in Kitajsko v jasnem prizadevanju za razvejanost odvisnosti svoje države od ZDA za gospodarski razvoj in varnost.

Zaskrbljenost Washingtona je prav tako težko uskladiti s povpraševanjem drugih kitajskih izdelkov, ki poplavljajo ameriški trg, od polprevodnikov do medicinske tehnologije, kar kaže, da je Huawei nepošteno izpostavljen. 

Medtem ko je Huawei odločno zanikal, da deluje kot veja kitajskih obveščevalnih služb, sta se sicer vsaj dve nedavni mednarodni zadevi o vohunstvu nerodno približali obtožbam.

Veliko je še odprtih primerov, na katerih se zvezna vlada ZDA trenutno ukvarja s Huaweijem.

Najpomembnejši od njih je zvezna obtožnica, zoper glavne finančne direktorice, Meng Wanzhou, v domnevni shemi, da naj bi prevarala ameriške uradnike. Wanzhou je bila na zahtevo ameriških tožilcev aretirana v Kanadi. Hkrati je bila v zvezni državi Washington zapečatena druga zvezna obtožnica, ki družbo obtožuje kraje poslovnih skrivnosti.

V začetku lanskega leta je francoski časopis Le Monde Afrique poročal, da so računalniški sistemi na sedežu Afriške Unije v Adis Abebi, ki jih financira Kitajska, več let skrivaj vsako noč posredovali podatkovne strežnike v Šanghaj. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bil primarni dobavitelj informacijske in komunikacijske tehnologije v projektu - Huawei.

Nikoli ni bil predložen noben dokaz, da je Huawei sodeloval pri kraji podatkov, uradniki Afriške Unije pa so umaknili zapisnik, ki je potrjeval, da se je karkoli kdaj zgodilo.

Eden izmed najpogostejših pomislekov, ki so jih v zvezi s podjetjem Huawei izrazili ameriški uradniki, je najmanj utemeljen: zamisel, da bi podjetje lahko namestilo »tajni« dostop do komunikacijskega omrežja. Opremo, ki bi kitajski vladi omogočila dostop do občutljivih komunikacij ali Pekingu celo omogočila, da po želji prekine komunikacije v drugi državi.

Ali Huawei res predstavlja varnostno grožnjo? Ni trdnih dokazov, ki bi podprli to stališče, in nekateri razlogi, ki so bili predlagani, so zelo šibki. Na primer, ozadje ustanovitelja Huawei. Ustanovitelj Huawei, Rena Zhengfei, ki je bil nekoč v kitajski Ljudski osvobodilni armadi (PLA).

Kot vemo, je služenje v vojski eden od načinov za izhod iz revščine za ljudi na podeželju, od koder prihaja tudi Ren. Njegov čas službovanja v vojski je bil kratek in sam ni bil na nobenem pomembnem položaju.

Glede na ozadje podjetja, za razliko od podjetij v državni lasti, kot sta China Mobile in China Railway Corporation, je Huawei zasebno podjetje, kot so Alibaba, Tencent in Haier, ki je nastalo iz gospodarske reforme na Kitajskem v osemdesetih letih. Ta podjetja ne bi nikoli obstajala, kaj šele zrasla, če ne bi bilo gospodarske reforme in prehoda iz načrtovanega v tržno gospodarstvo. 

Podjetja v državni lasti delujejo drugače kot zasebna podjetja. Direktorji podjetij v državni lasti so vladni uradniki in jih neposredno imenuje vlada; so proizvodi stare komunistične zapuščine. Po drugi strani pa so direktorji zasebnih podjetij bodisi ustanovitelji sami bodisi jih vodijo njihovi potomci, ki uspejo v svojih družinskih podjetjih.

Ta podjetja so razvila svoje tehnološke zmogljivosti in poslovno sposobnost po tržnih mehanizmih znotraj in zunaj Kitajske ter sprejela isto poslovno prakso in tekmovala s svojimi zahodnimi kolegi brez prednostne obravnave vlade. 

Vladna sredstva in podpora so največkrat namenjena državnim podjetjem, ki niso več primerna za novo tržno gospodarstvo. Res je, da zdaj, ko so ta podjetja postala konkurenčna na svetovnem trgu, ustvarjajo delovna mesta in davčne prihodke za vlado, zato vlada želi videti, da se njihov uspeh lahko nadaljuje.

Zaenkrat lahko smatramo, da je v interesu Huaweija in vlade, da vidijo ugled in tehnološko vodstvo, ne pa da ga uničijo škandali, kot je vohunstvo. ZDA pa se, bolj ko ne, boji premoči na področju nove generacije mobilnih omrežij.