Pretirano? Borisa Kobala v Šentjakobskem gledališču niso samo razrešili, pač pa odpustili

Člani upravnega odbora Šentjakobskega gledališča so se soglasno sprejeli sklep, da se Borisu Kobalu izreče izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in predčasno odpokliče z mesta direktorja Borisu,  zaradi dokazanega plagiatorstva.

V gledališču so namreč sprožili postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Celjsko gledališče je Kobala tudi kazensko ovadilo, za dejanje pa mu grozi do 3 leta zapora.

V gledališču, kjer je zaposlen kot direktor in umetniški vodja, so po poročanju portala Svet24 izpostavili, da je “plagiiranje absolutno nesprejemljiva praksa.”

Kobal je sicer plagiral avtorsko delo La Prova Generale italijanskega avtorja Alda Nicolaja, za kar je od SLG Celje prejel tudi 13 tisoč evrov honorarja, ki pa jih je že vrnil.

Kobal se je sicer na javni natečaj za izvirno slovensko komedijo, kjer je bil izbran med 3 najbolj kvalitetnimi deli, prijavil kar z delom, katerega avtor je pokojni Aldo Nicolaj.

Ker pa avtorske pravice veljajo še 70 let po smrti avtorja je s tem kršil materialne pravice avtorja in naslednikov, s tem, ko se je podpisal pod delo, ki ni njegovo, pa je kršil tudi moralne pravice, kjer je zavržno dejanje brez časovne omejitve.

V Šentjakobskem gledališču so izpostavili, da osebnega dela Kobala ne ločujejo od njegove vloge direktorja v njihovem gledališču, je za Svet24 dejal predsednik društva Šentjakobsko gledališče Janez Vlaj.

Kobalovo dejanje, “četudi storjeno v njegovem lastnem imenu in za njegov račun, nujno in brez naše volje (proti njej) krni ugled in povzroča škodo tudi Šentjakobskemu gledališču. Gospod Kobal je kršil v civiliziranem svetu obče veljavne moralno-etične kodekse in standarde.”

Kritika Kobala in tudi posledice, ki jih bo moral nositi, so sicer na mestu. Vendar je očitno, da v Sloveniji na tem področju obstajajo zelo različni standardi ravnanja.

Minister Jure Leben, ki ni bil magister znanosti, kot se je še nedavno podpisoval, tudi ob kandidaturah v organe Stranke Mira Cerarja, se je javno pokesal in vrnil del plač, vendar je danes brez težav celo minister - za okolje in prostor.

Nekdanja ministrica Klavdija Markež, ki je kot šolska ministrica odstopila že kar po nekaj dneh, ko se je izkazalo, da je njen magisterij plagiat, pa ima danes že novo službo. In to vodstveno, direktorsko.

Postala je namreč direktorica Turistično gostinske zbornice Slovenije.

Poslanec Pozitivne Slovenije Borut Ambrožič je kljub prepisovanju diplome še dolgo časa sedel v parlamentarnih klopeh, poslanec Ivan Simšič je kljub ponarejenemu spričevalu užival podporo svoje stranke Desus.

Sporno naj bi bilo tudi diplomsko delo bivšega poslanca Pozitivne Slovenije Mitje Meršola. Leta 1996 je napisal knjigo »Američani kar tako«, leto kasneje pa je knjigo preoblikoval še v diplomsko nalogo. Res pa je, da naj bi Meršol prepisoval »samega sebe.«

S ponarejeno listino o izobrazbi se je na Slovenskih železnicah (SŽ) zaposlil Igor Šimenc in si celo prislužil pogojno zaporno kazen. Šimenc se je septembra 2002 prijavil na delovno mesto generalnega sekretarja pri SZ, predložil diplomo mariborske ekonomsko-poslovne fakultete in dokazilo o znanju angleščine.

Čez nekaj mesecev je diplomo predložil delavki na upravni enoti za vpis v delovno knjižico. Ugotovili so, da mu certifikat o znanju angleščine ni bil nikoli izdan, pod številko njegove ponarejene diplome pa je bila najdena diploma druge diplomantke.

Vendar pa Šimencu ni bilo treba vrniti preveč izplačanih plač, saj pri SŽ niso imeli urejene pravne podlage za povračilo plač.

Tudi nekdanjega poslanca SDS Branka Mariniča so ujeli pri goljufanju pri izpitu iz nemščine. Tožilstvo je dokazalo, da je namesto njega izpit opravljal nekdo drug, sodišče pa ga je spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin in ga obsodilo na pet mesecev pogojne kazni s preizkusno dobo enega leta.

Marinič je nato odstopil s poslanske funkcije.

Nekdanji predsednik sveta Mlade liberalne demokracije Luka Peklar se je s ponarejeno listino o izobrazbi zaposlil na Pošti Slovenije, Ljubica Lovrič pa na ministrstvu za delo, a je kazenski pregon zoper njo zastaral. Na Mestni občini Ljubljana je Olga Krsnik s ponarejeno diplomo FDV vodila službo za izobraževanje na oddelku za predšolsko vzgojo, izobraževanje in šport.

Proti njej je bila kazenska ovadba na podlagi odloženega pregona zavržena. Ovadba je bila zavržena tudi zoper Snežano Katič, zaposleno na SŽ. Imela naj bi lažno potrdilo o opravljeni diplomi na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo.

Lahko si ogledamo še vrsto drugih znanih primerov. Matej Raščan, ki je zavozil nekdaj uspešno Delo revije, je bil obsojen na štiriletno zaporno kazen. Potem si je omislil pregrešno drago stanovanje v centru Ljubljane, za 34 milijonov pa se lahko upniki obrišejo pod nosom.

To pomeni, da bo na leto zaslužil 8,5 milijonov evrov. Za tak denar bi šel marsikdo v zapor.

In tu je seveda tudi razvpiti primer Ivana Zidarja. Potopil je SCT, bil obsojen, potem pa se zaradi domnevno »slabega zdravja« lepo izognil zaporom, kjer, kot vidimo, za zapornike vladajo prav hotelski pogoji.

Glede na to, kar je storil, Boris Kobal verjetno res ne more biti več »umetniški vodja«, ki mora voditi z vzgledom, in direktor. Toda – ali ne more biti več niti igralec?

Svojo zadnjo vlogo je res zelo slabo odigral.

Toda izguba službe in praktično, de facto »prepoved opravljanja poklica« - to se glede na vse ostale primere v Sloveniji vendarle zdi kot »overkill« -, kot nekoliko pretirana kazen.

Še posebej glede na dejstvo, da je Kobal svoje dejanje javno obžaloval, medtem ko svojih dejanj mnogi od zgoraj omenjenih nikoli niso, pa vendar niso ostali brez zaposlitve.