Miha Mazzini: »Boj za rehabilitacijo Kobalove kraje se začenja.« ‏

Pisatelja Miho Mazzinija je presenetil nepodpisan članek, objavljen na MMC RTV SLO.

Članek na MMC RTV SLO namreč na posreden način izenačuje plagiatorstvo igralca Borisa Kobala z umetniškim »navdihovanjem« Antona Tomaža Linharta, Williama Shakespeara in drugih avtorjev, vse to pa ob citiranju dramaturginje Tee Rogelj, ki opozarja pred prehitrim sklepanjem glede plagiatorstva v umetnosti.

»Boj za rehabilitacijo Kobalove kraje se začenja. Od tega trenutka verjamem v strice iz ozadja,« je ob tem zapisal Miha Mazzini, eden od redkih slovenskih pisateljev, ki svoje knjige brez težav prodaja doma in v tujini.

Boj za rehabilitacijo Kobalove kraje se začenja. Od tega trenutka verjamem v strice iz ozadja. (avtor se seveda raje ni podpisal) @rtvslo https://t.co/JF7TSsxoU0

— Miha Mazzini (@MihaMazzini) 17 January 2019

Stavkov, ki na zelo očiten način »perejo« lik in delo Borisa Kobala je v tem nepodpisanem sestavku res veliko.

»Nobena redkost ni, da dela spomnijo na neko drugo delo, avtorji tudi ne skrivajo, da jih je navdihnil določen avtor, je dodala Tea Rogelj,« se na primer navaja v tej apologiji Kobalove kraje.

Vsak srednješolec seveda ve, da je bil navdih za Ta veseli dan ali Matiček se ženi pri Antonu Tomažu Linhartu znana Figarova svatba.

Po besedah Rogljeve je bil »Linhartov kreativni delež tolikšen, da Matiček zato velja za izvirno delo«, bolj vprašljiva pa je Županova Micka, »napisana na osnovi igre Feldmühle (Podeželski mlin) Josefa Richterja, čeprav jo slovenska literarna zgodovina pojmuje kot izvirno slovensko dramsko besedilo.«

In tudi Shakespeare naj bi pogosto ponavljal zgodbe, ki so jih drugi avtorji že »obdelovali.«

Povedano preprosto: če je bilo nekaj dovoljeno Linhartu in Shakespearu, zakaj ne bi bilo še Kobalu?

Vendar pa je ta primerjava časovno in tudi drugače neustrezna: Shakespeare nikoli ni dobesedno prepisoval, enako velja pa tudi za Linharta.

In celo če bi današnji komparativisti Linhartu za delo, nastalo pred nekaj stoletji priznali »izvirnost«, je nekoliko naivno pričakovati, da bo ista izvirnost in celo »žlahtnost« danes priznana Kobalu za v skoraj celoti zgolj preplonkano komedijo.