Zarota: Ali ZDA in Združeno kraljestvo kujejo "dvorni udar" proti Mohamedu bin Salmanu?

Ali ZDA in Združeno kraljestvo kujejo "dvorni (državni) udar" proti Mohamedu bin Salmanu? Tako se sprašujejo na spletni strani Middle East Eye, ki velja za enega od najboljših virov pri razumevanju dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Razlog za takšno potezo Združenih držav in Združenega kraljestva pa so pritiski iz sveta, ki še rastejo in ob katerih številni voditelji obtožujejo uradni Rijad za okrutni umor Džamala Hašodžija, novinarja Washington Posta.

Washington in London medtem skrbno tehtata svoje naslednje ukrepe tudi v smeri "pomoči" nasprotnikom princa prestolonaslednika Mohameda bin Salmana in njegovega očeta kralja Salmana, da bi ju vrgli s prestola, trdi zgodovinar in poznavalec zunanjepolitičnih odnosov v regiji Mark Curtis.

Ker je savdski prestolonaslednik bin Salman (MbS) pod vedno večjim pritiskom zaradi Hašodžijeve likvidacije, je snovalcem politik v Washingtonu in Londonu prednostna naloga, da rešijo dinastijo Saud, ki je ZDA in Združenem kraljestvu vojaški in gospodarski zaveznik, v katerega so v preteklih desetletjih veliko vlagali.

Če zaradi zadnjega "incidenta" z umorom novinarja Hašodžija ne bo mogoče obdržati Mohameda bin Salmana na oblasti, bosta pač Združeno kraljestvo in Združene države verjetno delale na tem, da zagotovijo nekakšen hiter "prenos" oblasti z aktualnega vladarja na enega od številnih princev, ki v vrsti čakajo na savdski prestol.

Ni dvoma, da bodo ZDA in Združeno kraljestvo storile vse, da ohranijo miren prenos oblasti, brez kakršnih koli nepredvidljivih "revolucij".

Medtem že prihajajo poročila, da so člani vladajoče družine Saudov res že potiho začeli razpravljati o možnosti zamenjave kronskega princa MbS. Vendar pa je zelo malo znanega o vlogi zahoda pri odstranitvi mladega vodje Savdske Arabije, opozarja Middle East Eye.

Razkrite britanske tajne datoteke kažejo, da je Britanija v preteklosti že prikrito podprla državni "udar na dvoru" v Savdski Arabiji, v katerem so sodelovali predniki Mohameda bin Salmana iz dinastije Saudov. Omenjeni državni udar se je zgodil davnega leta 1964, a njegovi žalostni odmevi so živi še danes.

Takrat so Britanci pomagali tedanjemu prestolonasledniku princu Faisalu, da izrine starejšega brata in tedanjega kralja Sauda, ki je vladal od leta 1953, ki so ga pri vzponu na prestol podprli prav Britanci, da bi ohranil dinastijo Saud.

Faisal, kot zdaj bin Salman, je že v poznih 50-ih letih prejšnjega stoletja postal prava sila v Savdski Arabiji in je vodil vlado. Toda decembra 1963 je kralj Saud poskušal povrniti oblast v svoje roke, v ta namen pa je v Rijad vpoklical vojsko in pred svojo palačo postavil oborožene vojake.

Napetosti med silami, zvestim Faisalu in tistimi, ki jih ne nadzoroval Saud so se nadaljevale do leta 1964, ko je Saud zahteval, da se Faisal odpove dvema svojima ministroma in ju nadomesti s kraljevimi sinovi.

Vendar je ključno podporo Faisalu zagotovila nacionalna garda, ki jo je takrat sestavljalo 20.000 bojevitih možakarjev, odgovornih za zaščito kraljevske družine. Takrat je bil poveljnik nacionalne garde princ Abdul, ki je kasneje postal kralj in vladal vse do svoje smrti leta 2015, ko ga je nasledil njegov polbrat, kralj Salman - oče razvpitega princa Mohameda bin Salmana.

Katera sila pa je stala za nacionalno gardo Savdske Arabije?

Kdo drug kot Britanija, pod katero je bila Savdska Arabija dolgo časa le protektorat (od leta 1915); Britanci so precej časa ščitili ozemlja dinastije Saud in jih vzpostavili celo kot mednarodni subjekt, v zameno za to pokroviteljstvo pa je moral ustanovitelj dinastije Saud in savdske države, Mohamed ibn Saud obljubiti, da ne bo napadal Kuvajta, Katarja in ozemlja današnjih Združenih arabskih emiratov, ki so bili britanske posesti v Perzijskem zalivu.

Pol stoletja kasneje se je britanska vojaška misija znova vrnila na Arabski polotok, takrat na prošnjo dediča dinastije Saud, leta 1963. Razkriti dokumenti kažejo, da sta dva britanska svetovalca savdske nacionalne garde, brigadir Kenneth Timbrell in polkovnik Nigel Bromage pripravila načrte na Abdulovo izrecno željo v cilju "zaščite Faisala", "obrambe režima", "okupacije določenih točk" in "utišanja radijskega signala vsem, razen tistim, ki jih podpira savdska nacionalna garda".

Omenjeni britanski načrti so zagotovili osebno zaščito Faisala z namenom, da bi mu zagotovili popolno oblast, kar se je tudi zgodilo, ko se je bil Saud prisiljen odpovedati prestolu.

Britanci so seveda iz povsem sebičnih razlogov podprli državni udar na dvoru leta 1964, ker so ocenili, da je kralj Saud nesposoben ter da nasprotuje uvajanju političnih reform, nujnih za preprečitev možnosti, da dinastijo Saudov vržejo z oblasti. Frank Brenchley, odpravnik poslov na britanskem veleposlaništvu v Džedi, je v tistem času zapisal, da je "zmanjkalo peska v peščeni uri Saudovega režima"; glavni dejavnik sprememb pa je bila nacionalna revolucija v sosednjem Jemnu in tamkajšnje posredovanje egiptovskih trup, kar je izpodbijalo avtoriteto Saudov v arabskem svetu.

Brenchley je poudaril, da v nasprotju s Saudom "Faisal ve, da se mora hitro lotiti reform, če želi, da režim preživi. Povsod se, kljub pomanjkanje usposobljenih uradnikov, bori za hitrejši razvoj, da bi preprečili izbruh revolucije".

Britansko usposabljanje savdske nacionalne garde (SANG), vključno z izvozom orožja v Rijad, se je po letu 1964 močno povečalo. Danes ima Velika Britanija v Saudovi Arabiji na desetine članov vojaškega osebja, ki svetuje SANG, ter koordinira velik projekt, ki ima nalogo, da "izboljša komunikacije".

Vloga SANG pa je v današnjem času ostala nespremenjena - osredotočena je na ohranitev "notranje varnosti", torej za blaginjo in ohranitev dinastije Saud na prestolu.

Na Arabskem polotoku so seveda še kako dejavni tudi Američani. ZDA vodijo še večji program usposabljanja in modernizacije sil SANG, ki je vreden 4 milijarde ameriških dolarjev in zdi se, da imajo v današnjem času v Savdski Arabiji na las podobno vlogo, kot Britanci leta 1964.

Odmev nesrečnih dogodkov iz preteklosti predstavlja tudi dejstvo, da so bili Britanci sredi 60-ih let prejšnjega stoletja skupaj s Savdci udeleženi v krvavi vojni v Jemnu, ki ni bila nič manj brutalna od sedanje. Ljudska vstaja je septembra leta 1962 v Jemnu uspela odstraniti imama, Muhamada al-Badra, ki je bil na oblasti le teden dni po smrti svojega očeta, fevdalnega avtokrata, ki je vladal od leta 1948. Imamove sile so zavzele hribe in razglasile upor, medtem ko sta Britanija in Savdska Arabija kmalu začeli voditi prikrito vojno, da bi jih podprli, kar je trajalo skozi šestdeseta leta 20. stoletja.

Britanska oblast se je bala, da bi vlada ljudske republike v Jemnu, ki jo je podpiral Nasserjev Egipt, ogrozila dinastijo Saud in tudi druge fevdalne, plemenske vodje v Arabiji, ki so jih kontrolirali Britanci. Do konca te brutalne vojne, leta 1969, je bilo ubitih skoraj 200.000 ljudi. Tudi v tistem času tako kot zdaj, je bilo človeško življenje v primerjavi z visoko politiko videti kot nekaj popolnoma nepomembnega tako za London kot Rijad, opominja Mark Curtis.

"Dvorni državni udar", ki so ga Britanci zakuhali leta 1964 je imel še eno hudo posledico - okrepil je vlogo vahabistične ideologije v Savdski Arabiji. Marca 1964 je savdsko versko vodstvo (ulema) izdalo fatvo, ki je podprla prenos oblasti na Faisala, kar je temeljilo na šeriatskem pravu; dva dni pozneje, je kralj Saud abdiciral.

Ko je komentiral državni udar na savdskem dvoru, je britanski veleposlanik Colin Crowe opozoril na nevarnost, da bo ulema, po prenosu oblasti na Faisala, na dolge steze postal zelo nevaren, ker bo vsekakor želel iztržiti čim več za svojo prejšnjo podporo. Njegove pripombe so se izkazale za daljnovidne, saj se je vez med vahabisti in dinastijo Saud utrdila in sprevrgla v odprto spodbujanje ekstremizma, kar je vključevalo podporo terorističnim skupinam v različnih delih sveta.

Aktualna britanska vlada premierke Therese May je sicer obsodila Hašodžijev umor in zahtevala preiskavo. Toda London se do Rijada še vedno obnaša kot do "prijatelja in zaveznika", ter izpostavlja "pomembnost strateškega partnerstva", ki vključuje vojsko in trgovino. Vprašanje je, kako dolgo bo aktualnem savdskem vladarju MbS, ki so mu roke okrvavljene, uspevalo pretentati zahodne voditelje z obljubami, da se "v regiji stvari izboljšujejo"?

Ne bi čudilo, če bi se London in Washington na koncu odločila ponoviti "scenarij" iz leta 1964, vse z namenom, da povzdignejo drugega princa iz dinastije Saudov na oblast v Rijadu. Vendar bi bilo veliko bolje za Savdce same, pa tudi za ves svet, je nedavno pripomnil Madawi Al-Rasheed, če bi se ljudem dopustilo, da izkusijo sodelovanje v vladi in odločanju, vključno s svobodo govora, pri postopnem preoblikovanju Savdske Arabije v demokratični sistem.

London in Washington pa se bosta takšnemu razvoju dogodkov najverjetneje uprla, ker potrebujeta revolucijo v svojem načinu razmišljanja o svetovni politiki, da bi postali del rešitve in ne da bi ostali del problema, sklene Curtis.

V Mintpressu pa opozarjajo, da se Savdska Arabija za to, da bi dobila svoje vojne "tradicionalno opira na plačance in ZDA" in to ilustrirajo s številnimi podatki in fotografijami.