Slavonija se prazni, bes na Hrvaškem raste

Najbolj deljeno in brano besedilo v zadnjem času na Hrvaškem je brez dvoma, kruto realno, temačno in opozorilno pismo avtorja, ki se podpisuje z Ivo Anić. Po omrežju se je hitro razširila novica, da gre za psevdonim, kot poroča portal Cro Press.

Ugotovili smo, da Ivo Anić v resnici obstaja in je redni pisec kolumne “Delež vraga” za časnik Splitski dnevnik. Njegov tekst “Slavonija se prazni, bes raste: Jeb*te se vi in vaša Hrvaška!” je bil sprva objavljen na portal Index.hr, kmalu nato pa je postal med najbolj branimi na spletu in se je kot ujma razširil po družbenih omrežjih, saj je avtor s preprostimi besedami precej živo opisal žalost in obup sočloveka.

Če vemo, da je bila Slavonija tako v nekdanji Jugoslaviji kot današnji Hrvaški zmeraj opredeljena kot glavna žitnica države, je res dokaj šokantno spoznanje, da mladi Slavonci v obupu kupujejo “vozovnico v eni smeri” in se iz tega rodovitnega kraja izseljujejo v države zahodne Evrope, predvsem v Nemčijo ali pa na Irsko.

To je hud eksistencialni problem, ki pesti hrvaško družbo že leta, ker cele družine zapuščajo svoja ognjišča in se s trebuhom za kruhom odpravljajo v širni svet v vse večjem številu. Uradni Zagreb ob tem molči, večina provladnih medijev pa prav tako.

cazmatrans.jpg

Slavonija je sicer geografska in zgodovinska panonska pokrajina v severovzhodni Hrvaški in se razprostira vzhodno od območja Križevcev ter Siska med rekama Dravo in Savo, tako da na skrajnem vzhodu doseže tudi Donavo. Če so kje ugodni pogoji za življenje, je to v Slavoniji. Toda – zaman.

"Ostal bom in počakal na dan, ki mora enkrat priti, na dan, ko bodo zagoreli kontejnerji za smeti, ker v njih ne bo več nič užitnega, dan, ko boste skupaj z svojim županom zbežali iz Banovine, iz mesta, iz dežele. Ta dan bo prišel, ker se tudi krava zruši, ko je izmolzete do smrti, ne da bi ji dali jesti. Ta dan mora priti, in takrat jaz ne bom obupani oče, ki joka in maha v pozdrav svojemu otroku, v avtobusu za Stuttgart. Jaz bom tisti s palico, ki vas bo čakal - spredaj!"

Anić v nadaljevanju opisuje, kako je vsako nedeljo na glavni avtobusni postaji vsakega večjega mesta v Slavoniji mogoče videti podobno skrb vzbujajočo sliko: trume staršev in svojcev, ki se žalostni poslavljajo od svojih najbližjih, ki odhajajo iskat zaposlitev v tujini.

Vedno znova je mogoče začutiti naraščajočo jezo pri vse večjem številu ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svoj dom ali solznih oči spremljajo svoje otroke na pot v Nemčijo ali druge države. Anićeva zabeležka je v večji meri naslovljena kot kritika vladajoče ‘desne’ politike in njihovih premožnih prvakov, pa tudi proti t. i. “levim”, ker se je eksodus iz Slavonije in Hrvaške nasploh razmahnil v času, ko je hrvaško vlado vodil Zoran Milanović. Nato se je vse nadaljevalo tudi z novo, enako neučinkovito vlado domnevno "desnega centra" pod vodstvom premierja Andreja Plenkovića.

slavonijastiri.jpg

"Veste, kaj bi jim rad vsem skupaj povedal? J****e se!", navaja Anić besede zagrenjenega fanta, ki se je s poljubi poslavljal od objokanih staršev in nato stopil v prepoln zadnji avtobus na avtobusni postaji v Osijeku, minuto pred 15. uro. To je bil zadnji od štirih avtobusov, ki so ta dan, eden za drugim, zapustili postajo. Peti se jim je pridružil v Slatini.

Štirje avtobusi samo danes, je grenko pokomentiral voznik "Čazmatransa", ki ni mogel skrivati solz, ker je bila v enem od takšnih prejšnji teden tudi njegova hčerka, deklica, ki jo je s težavo in z veliko odrekanja šolal, da je diplomirala kroatistiko in nato našla zaposlitev v Münchnu, kot natakarica.

Štirje avtobusi z dvesto mladimi v nedeljo, štirje avtobusi v sredo, štirje avtobusi vsak teden in tako ves mesec. In mesec za mesecem, zapored. Več kot 20.000 mladih je zapustilo Slavonijo le v zadnji polovici leta, če ne štejemo tistih, ki so šli delat kot sezonski delavci na Jadranskem morju, kjer čistijo tuje rjuhe in so kot sužnji plačani pod državno dovoljenim minimumom.

Cela ena generacija je zapustila najbogatejšo ravnico, ki bi lahko prehranila celotno Hrvaško, je ogorčen Anić, ko opisuje nesrečne someščane, ki na glavni avtobusni postaji v Osijeku ne skrivajo obupa.

Vsi oni so bili nekoč bogati in premožni Slavonci, ki so živeli od svoje zemlje na svojih kmetijah, ki se raztezajo kilometre naokrog. Ampak njihovi sinovi in hčere sedaj morajo potovati v Stuttgart, polovica njih pa sploh ne ve, kam sploh gredo in kaj bodo delali. Le slišali so od zdomcev, da v Nemčiji ni težko najti delovnega mesta v restavracijah ali pa na gradbiščih, ker Nemci ne želijo opravljati fizično težkih, ponižujočih in slabo plačanih del.

Tisti, ki so že v Nemčiji, tudi sporočajo, da taka dela zavračajo celo begunci iz Sirije, čeprav jih sprejemajo univerzitetno izobraženi fantje iz Slavonije. Ker so to otroci, ki so navajeni trdno delati, delajo že celo svoje življenje in ne motijo jih znoj, solze ali plačilo, sklepa novinar.

slavonijayachtscroatia.jpg

To so pridni otroci, pritrjuje Aniću žalostni oče nekega fanta in se joče kot majhen otrok. Tudi Split je ena od destinacij otrok iz slavonskih mest in vasi, ker je Split mesto, kjer mladi Splitčani raje “žicajo” 10 kun od svojih starih staršev, kot da bi delali na žgočem soncu po deset ur v neki kafeteriji. Split je mesto, kjer je plača natakarja dva do tri tisoč kun, brez enega samega prostega dne, pa vendarle se po delu vsaj lahko skopaš v morju, kar se v Nemčiji pa ne moreš. Lažje je, je nekako drugačen občutek, pravi ena mama, katere sin je diplomiral na Ekonomski fakulteti in zdaj gre v Makarsko, da dela na plaži kot pomožen natakar, ki bo gostom hotela oddajal ležalke in prinašal koktajle.

“Lani je polovico plače lahko pošiljal nam, domov, ker smo bili dobesedno lačni, če ne bi bilo njega, ne bi preživeli …” Sledijo objemi, solze, psovke. In tako so videti srede, četrtki in sobote ob 15. uri na osiješki glavni avtobusni postaji. Eksodus mladih.

Nihče razen novinarjev ne spremlja teh žalostnih poslavljanj, nikogar drugega ni razen staršev, objokanih punc in svojcev. Nobenega.

Tako končuje svoj zapis kolumnist, ki je kmalu postal viralen. Pred dnevi se je spet razpisal na isto temo za Splitski dnevnik v kolumni “Hvala vam, naši otroci”: “Ta dogodek me je za vedno spremenil, ker sem ‘v živo’, na lastne oči, videl ves obup in grobo realnost te države, o kateri večina njenih državljanov nima pojma. Vse se to skrbno prikriva, je zamolčano, mediji o tem ne pišejo.

To besedilo, objavljeno na portalu Index.hr, je obšlo Hrvaško, kasneje tudi ves prostor nekdanje Jugoslavije. Te dni ni bilo lahko biti v moji koži. Najbolj ‘mila’ žaljivka, med tistimi, ki so prihajale z vseh strani, je bila: ‘Lažeš, ti sovražiš vse hrvaško, ti ne maraš te države in si vse to le izmišljuješ, da bi prestrašil ta nesrečni narod’,” se spominja Anić.

ravnica.jpg

Avtor se je tako v domovini soočil s hudobno kritiko zaradi svoje iskrenosti in bridkega peresa. Da pa preseljevanj ljudi poteka tudi v obratni smeri, je na enem primeru ugotovil časnik, za katerega zdaj piše, in to pod rubriko “zanimivosti”. Odkrili so namreč dva Portugalca, ki sta se preselila v Dubrovnik in tam našla svojo srečo in domovanje.

Po drugi strani, so številke neizpodbitne: Hrvaška je samo lani z migracijami izgubila približno 32.000 prebivalcev, z negativnim naravnim prirastom pa še skoraj 17.000 ljudi. To so uradni podatki hrvaškega statističnega urada. Kot so dodali, se je zaradi okrepljenega izseljevanja in negativnega naravnega prirasta število prebivalcev od leta 2008 zmanjšalo za več kot 204.000.

slavonija5.jpg

Leta 2008 je na Hrvaškem živelo 4,3 milijona prebivalcev, do konca lanskega leta pa se je število zmanjšalo za več kot 204.000. Iz Hrvaške je lani odšlo več kot 47.000 ljudi, nekaj več kot 15.000 pa se jih je priselilo, kar pomeni, da je Hrvaška izgubila mesto velikosti Koprivnice ali pa mesta v velikosti Kranja in Celja. Največ izseljencev, 61 odstotkov, je odšlo v Nemčijo, medtem ko se je največ ljudi priselilo iz BiH, nekaj manj kot tretjina, je objavil hrvaški zavod za statistiko.

Med izseljenci je skoraj polovica mlajših od 39 let, približno vsak peti izseljenec je z vzhoda države, iz Slavonije. Hrvaška je do leta 2008 imela pozitivno razmerje med izseljevanjem in priseljevanjem, ko je zadnjič zabeležila približno 7000 več novih prebivalcev kot tistih, ki so se poslovili od domovine.

Izseljevanje se je posebej okrepilo leto dni po vstopu Hrvaške v EU. Leta 2014 je državo zapustilo približno 21.000 ljudi ali tretjino več, kot leta 2013. Znotraj Hrvaške pa je bivališče lani spremenilo približno 71.500 ljudi. Tudi v tem primeru je največ ljudi zapustilo prav območja Osijeka in Vukovarja na skrajnem vzhodu države.