Brglez proti Cerarju: spopad za politično usmeritev SMC in ne zgolj za predsedniški stolček

Izključitev dosedanjega podpredsednika Milana Brgleza iz SMC je sprožila različne komentarje in odzive. Nekateri analitiki menijo, da je bil spor med obema zgolj osebne narave in da ju je sprlo "puljenje za stolček predsednika parlamenta", drugi pa opozarjajo, da sta bila sprta že prej, zaradi Brglezovega zavzemanja za mednarodno pravo in spoštovanje človekovih pravic in Cerarjevemu bolj »pragmatičnemu« solidariziranju z ZDA, sprejemanja ostrejše politike do vstopa beguncev v Slovenijo in podobno.

Brglez je po oceni nekaterih »nekoliko omilil« svoje stališče, da naj bi ga izključili zaradi nasprotovanja koaliciji z SDS, hkrati pa vztraja, da so ga tudi v stranki, ki se je zavzemala za »pravno državo« - v resnici izključili protipravno in v nasprotju s pravili.

Stranka je namreč rekonstruirala svet stranke in ga razširila s šestimi novimi člani, potem pa so izvedli zamenjavo v organih stranke. »Zamenjal se je nadzorni odbor, statutarna komisija, prišlo je do imenovanja novih članov izvršnega odbora. Člana stranke mora najprej izključiti svet stranke, šele nato pa je na potezi izvršni odbor stranke. Ta korak so v stranki tokrat preskočili,« je dejal Brglez.

Zato svojo izključitev še vedno označuje kot »povsem zrežiran dogodek«. Res je, da tudi v intervjuju za STA, ki na bi »sodu izbil dno« ni zapisanega nič tako pregrešnega, da bi bilo to mogoče označiti kot kandidaturo proti predsedniku SMC Miru Cerarju za predsednika DZ-ja. Brglez je namreč celo podprl kandidaturo Cerarja,  svoje začasno nadaljevanje funkcije pa je označil kot stvar dogovora.

V resnici je izjavil, da je sicer pripravljen voditi državni zbor, če za to obstaja volja, vendar je istočasno vztrajal, da to mesto pripada SMC in njenemu predsedniku. Vse torej kaže, da je šlo za izključitev na podlagi navedb, ki niso resnične, kar bo seveda vrglo senco na SMC, njeno »demokratičnost«, spštovanje dejstev in politično prihodnost. Če se na ta način opravi s podpresednikom stranke - kaj potemtakem lahko pričakujejo šele "navadni člani"?

Da so odnosi med predsednikom SMC Mirom Cerarjem in dosedanjim podpredsednikom stranke Milanom Brglezom napeti pa je bilo seveda znano vsem. Najbolj so se zaostrili ob sprejemanju zakona o tujcih, ko je Brglez, takrat predsednik državnega zbora, predlog Cerarjeve vlade upravičeno označil kot grobo kršenje pravic beguncev in mednarodnega prava. Nadaljevali so se z Brglezovo obsodbo nezakonitega napada zahodnih sil na Sirijo, ki ga je Cerar - pozdravil. Prav tako je Brglez vztrajal pri slovenskem priznanju Palestine kot samostojne države, premier pa je kljub pozitivnemu stališču stranke zaradi pritiskov zavlačeval z odločitvijo.

Pri tem prav tako ni mogoče pozabiti, da je Milan Brglez na lestvicah priljubljenosti politikov zadržal visoko tretje mesto, medtem ko je njegov nekdanji šef Miro Cerar ves čas šele veliko mest za Brglezom. Tudi to je najverjetneje vplivalo na občutek ogroženosti s strani vodje SMC, ki je tako po izključitvi Brgleza znova postala veliko bolj »Stranka Mira Cerarja«.

Da je Cerar po nekaterih pogledih res blizu Janše in da je to v ozadju spora pa kaže izjava Brgleza, da je bil v ozadju tudi spor o usmeritvi stranke po junijskih volitvah. »Šlo je za idejo o približevanju liberalno-socialnim strankam. To zahtevo so člani, zbrani okrog predsednika Mira Cerarja, eksplicitno zavrnili,« je dejal Brglez.

Ker se na slovenskem političnem prizorišču stranke zelo rade »maskirajo«, tako da ni povsem jasno, ali so leve ali desne, tudi ni jasno, katere naj bi bile »liberalno-socialne«? Ampak, če to razumemo kot »levosredinske stranke«, potem je očitno, da je Cerar prihodnost SMC-ja po velikem porazu videl bolj na desni.

In prav to je očitno v ozadju spora, ne pa zgolj tekma za mesto predsednika državnega zbora. Predsednik parlamenta ima res nekaj več ugleda, večjo pisarno, tajnico (in fikus), voznika in varovanje, ter nekaj večjo plačo - pa tudi več dela kot navaden poslanec.

Funkcija je bolj pomembna v političnem smislu, ker lahko usmerja delo parlamenta, s tem vpliva na uspešnost vlade in podobno. In prav zato si je Cerar očitno želel to mesto, v »liberalno-socialnih strankah« SD, SAB, DeSUS in tudi v Levici pa prav zaradi zavedanja, da bi Cerar lahko hitro pristal na oblikovanje desnosredinske vlade, ni užival podpore za mesto predsednika DZ. To dokazuje tudi Brglezova izjava, da glede možnega koalicijskega sodelovanja med SMC in SDS, ki naj bi prav tako predstavljalo jabolko spora med Brglezom in Cerarjem, »s premierjem v odstopu nista bila usklajena.«

To pa dokazuje, da je v ozadju spora, ki ga je večina medijev banalizirala kot »prepir za funkcijo« in nekakšen petelinji ravs za privilegije, nekaj veliko globjega in bolj usodnega – spor glede politične usmeritve stranke, ki si je na prapor ob zmagovitem pohodu na oblast leta 2014 postavila »pravno državo« in to usmeritev z vrsto ukrepov na notranjepolitičnem in zunanjepolitičnem področju poteptala.

Brglez je v tem smislu poskusil barko SMC vrniti na izvorno smer, je pa imel zaradi pritiska brezimenih in nekarizmatičnih, toda Cerarju zvestih pribočnikov veliko težav.

In tako se iskanje nove vlade v senci Brglezove izključitve nadaljuje.

Medtem ko drugouvrščeni Marjan Šarec (LMŠ) s strankami danes nadaljuje neformalne pogovore o morebitnem koalicijskem povezovanju, je predsednik republike Borut Pahor potrdil, da se bo z vodji poslanskih skupin o tem, kdo uživa parlamentarno večino za sestavo vlade, uradno pogovoril v začetku prihodnjega tedna. Da še vedno ni jasno, kaj se bo zgodilo, kaže tudi prošnja nekaterih vodij poslanskih skupin, da predsednik države Borut Pahor ne bi prehitro začel formalnih posvetovanj glede kandidata za mandatarja.

Po sestanku med novopečenim predsednikom DZ Matejem Toninom in Pahorjem je ta napovedal, da bo prvi krog posvetovanj opravil v ponedeljek ali torek. Če ne bo dobil jasnih odgovorov, bo v drugi polovici prihodnjega tedna opravil še en krog posvetovanj.

In če takrat še vedno ne bo jasno, ali večjo podporo poslanskih skupin uživa predsednik SDS Janez Janša ali predsednik LMŠ Marjan Šarec, bo Pahor za mandatarja predlagal Janšo. »Tako se mi zdi prav, ker je zmagovalec volitev,« je dejal Pahor.

Iz SDS sporočajo, da ne bodo sestavljali koalicije »za vsako ceno« in v primeru levosredinske koalicije napovedujejo predčasne volitve. Toda tudi v primeru, da bo koalicija »desnosredinska« politiki iz bolj levega dela političnega spektra napovedujejo enako – predčasne volitve.

To je v včerajšnjih Odmevih na TVS napovedal tudi Milan Brglez. Vse torej kaže, da so ob nejasni usodi naslednje vlade bolj ali manj jasno zgolj to, da nas kmalu čakajo ponovne volitve. Kakšna bo vlada je namreč nejasno, predčasne volitve pa napovedujejo skorajda vsi.