Železni zakon oligarhije znova potrjen: Cerar s čistko diferenciral Brgleza, SMC pa pred razpadom

Samo dva dni potem, ko smo v Insajderju izpostavili »železni zakon oligarhije in se vprašali, ali bodo vprašanje, ali bosta LMŠ in SMC preživeli trk z nespodobnimi ponudbami desnice se je – zgodilo. Milana Brgleza, dosednjega podpredsednika SMC in državnega szbora so, kot je povedal sam, »vrgli iz stranke.« Konkretno, v objavi na družbenem omrežju Facebook je Brglez zapisal, da ga je izvršni odbor SMC »vrgel iz stranke«, med razlogi, ki so pripeljali do odločitve stranke, pa je navedel tudi nasprotovanje koaliciji s SDS.

Desni pol stranke je povozil levega

»Drage prijateljice in prijatelji, zaradi moje pokončne drže, zaradi tega, ker sem bil kdaj kritičen do lastne stranke ter zaradi tega, ker sem nasprotoval temu, da gre SMC v koalicijo s SDS, me je danes IO SMC, na predlog generalnega sekretarja SMC gospoda Jožeta Artanaka, 'vrgel' iz SMC. Kaj bodo v sklep napisali, ni pomembno, sam vztrajam, da bom sebi in delu za sodržavljane in sodržavljanke zvest še naprej. Vsem v SMC, ki so delali za vse ljudi (ne samo za izbrance), se zahvaljujem za zaupanje in sodelovanje,« je Brglez zapisal na Facebooku.

Po drugi strani pa je stranka SMC na Twitterju potrdila, da so Brgleza izključili iz stranke. »Razprava o tej točki je bila sprožena s strani več članov izvršnega odbora, ki so kot razlog za izključitev navedli nespoštovanje odločitev organov stranke,« so zapisali v stranki.

Sporov med Cerarjem in Brglezom je bilo več. Leta 2016 in v začetku 2017 med Mirom Cerarjem in Milanom Brglezom prišlo do velikega razkola ob sprejemu in zaostritvi azilne zakonodaje, oba pa sta bila na nasprotnih bregovih tudi pri podpori ameriški intervenciji v Siriji.

V Insajderju smo prav tako že večkrat opozorili, da bi relativni zmagovalec Janez Janša lahko sestavil udobno vlado tudi z »razcepljenimi« strankami LMŠ in SMC. 

Kot smo že zapisali, pri tem ni treba pozabiti, da sta Miro Cerar in Milan Brglez, kot dva pola SMC že velikokrat stala na različnih bregovih. Ideološka ločnica med levim in desnim polom stranke je bila večkrat javno potrjena, vendar je sedaj »desni pol« očitno prevladal nad »levim«.

Odnos do tujcev oziroma migrantov je bila očitno nevralgična točka preloma med obema. Cerar je restriktivno politiko do beguncev podpiral in se je s tem približal Janši, Brglez pa je bil proti takšnim ukrepom, še posebno zato, ker na FDV predava prav o človekovih pravicah, zakon pa naj bi bil v nasprotju z njimi. To se je zaostrilo leta 2016 in v začetku 2017, ko je prišlo do velikega razkola ob sprejemu in zaostritvi azilne zakonodaje, ki ji je Milan Brglez dosledno nasprotoval – in je na koncu tudi ni podprl – medtem ko je Cerar vztrajal pri zaostrovanju zakonodaje, kar ga je seveda politično približalo Janezu Janši. Tedaj je Cerar od Brgleza zahteval celo odstop s položaja podpredsednika stranke.

Oba sta nato sprejela kompromisno »skupno izjavo«. V njej sta zapisala, da sta po »temeljitem in analitičnem pogovoru« - kot se za intelektualca spodobi -  dr. Miro Cerar in dr. Milan Brglez odločila podati »skupno izjavo za javnost o pozivu na odstop z mesta podpredsednika Stranke modernega centra.«

Brglez naj bi »razložil svoja stališča in pojasnil situacijo o svoji vlogi v stranki« in dal predsedniku »jasna zagotovila, da ni več razlogov za nezaupanje, ki se je pojavilo v zadnjem času.« Cerar pa se je glede na ta »zagotovila« odločil »da ne vztraja na pozivu k umiku iz mesta podpredsednika stranke SMC.«

Vendar je ta spopad med Cerarjem in Brglezom pustil veliko odprtih ran, ki jih je Janez Janša spretno izkoristil pri kovanju nove vlade. Nezaupanje med Cerarjem in Brglezom je, kot smo na podlagi insajderskih informacij zapisali, »obstajalo in po naših informacijah obstaja še naprej.«

Ocenili smo tudi, da bi bilo »zelo čudno, če teh razkolov Janez Janša ne bi izkoristil prav sedaj.« Janša seveda ni »odstavil« Brgleza, toda očitno je, da je imel na njegovo odstavitev velik vpliv, tudi s ponudbami glede vstopa SMC v svojo vlado, saj je Brglez prav svoje nasprotovanje vstopu v vlado z Janšo ocenil kot poglaviten razlog spora. Iz desnega pola stranke pa trdijo, da je Cerar izgubil živce, ko naj bi ugotovil, da želi na ustanovni seji Milan brglez ob podpori dela poslancev kandidirati za predsednika Državnega zbora, kar si je želel Miro Cerar. Cerar ob tem ni bil prepričan, da bi proti Brglezu uspel z kandidaturo. Ker brglez od te kandidature menda ni želel odstopiti naj bi po oceni Cerarja kršil sklep stranke, da bo za predsednika DZ kandidirala Cerarja. Res pa je, da formalno na koncu nista kandidirala ne Brglez in ne Cerar, zato je vprašanje, ali je Brglez sploh prekršil kakršenkoli sklep.

Za svoj prekršek naj bi Brglez sicer pričakoval zgolj odstavitev z mesta podpredsednika, na koncu pa je bil celo izključen iz stranke. kar najverjetneje pomeni, da je SMC že izgubila (najmanj) enega poslanca. Hkrati pa to pomeni, da so bila javna zanikanja Mira Cerarja, da SMC nikakor ne bo šla v vlado z SDS, bolj pesek v oči kot pa sklepi, utemeljeni na dejstvih. Po navedbah iz SMC naj bi za vlado s SDS (v zameno za Cerarjev položaj predsednika DZ) v vrhu SMC navijali navijali Zdravko Počivalšek, Aleksandar Kešeljević, Erik Kopač in Mitja (Mič) Sojer.  Že prejšnji teden so se sicer po ljubljani širile govorice, da naj bi SAB in SMC šli v vlado z Janezom Janšo. Zato je po morebitnih figah v žepih »levih strank« ob poskusu sestavljanja Šarčeve vlade v drugem krogu res mogoče res pričakovati »veliko koalicijo« - v tretjem krogu. Ali pa morda celo že v prvem? To bomo seveda kmalu izvedeli od Mira Cerarja.

Samo dva dni po naših opozorilih o »železnem zakonu oligarhije« se je torej res pokazalo, da imajo relativno mlade stranke kot je SMC res nejasno strukturo in se jim zato »dogajajo različni škandali ali odstopi«, predvsem pa je njihova težava tudi »pomanjkanje trdne strankarske discipline.« Vse kaže, da smo se zelo približali uradno zanikami možnosti – sedaj potrjeni v praksi – da v »skrajnem primeru obstajala celo možnost razpada desetčlanske poslanske skupine« stranke SMC, kar je vodstvo stranke sicer uradno zanikalo.

Da ostajajo trdno skupaj trdijo tudi v LMŠ, toda »žalezni zakon oligarhije« je neizprosen – mlajšim strankam z manj jasno oblikovano »elito« bi se odhodi poslancev lahko zgodili prej kot strankam, ki so že dolgo na političnem trgu. Zato se lahko tudi Marjanu Šarcu ponovi zgodba z Milanom Brglezom.

Kdo bo njegov Brglez sicer še ne vemo, toda zelo verjetno ga Janez Janša že pozna. Za SMC pa lahko rečemo, da je to zagotovo stranka pred razpadom, saj je z izključitvijo Milana Brgleza izključila svoj najbolj prepoznaven obraz in osebo, ki je odločilno zanamovala slovensko političen prostor. Brglez je v svojem delovanju storil bistveno manj političnih napak kot Cerar, velik del njegovih odločitev pa je prestal tako presojo v državnem zboru kot na Ustavnem sodišču.

Noč dolge diferenciacije ali kako je vodja pohabil stranko

Celo če nihče od poslancev ne bi več zapustil SMC-ja (po neuradnih informacijah pa o tem razmišlja še cela vrsta vidnih članov stranke in poslancev), je stranka z nenadno izključitvijo svojega podpredsednika – se pravi z drastično, najtežjo »kaznijo«, ki lahko doleti nekega člana stranke – izgubila tako velik del političnega kapitala, da jo bo to zagotovo pohabilo in zaznamovalo za naprej. Ali je »nespoštovanje sklepov strank« (kakšnih?) res tako velik prekršek, da se podpredsednika stranke preprosto izključi, ne da se mu najprej izreče opomin ali najde kakšna druga rešitev za očitno politične spore? O tem seveda odloča vsaka stranka, toda nič ne kaže, da bi se pri tem lahko sklicevala na argumente, ki bi lahko prepričali javnost.

Lahko se tudi vprašamo, kam je preko noči izginila vsa »demokratičnost« stranke in njeno zavzemanje za pluralizem in strpnost? Železni zakon oligarhije je očitno odpihnil tudi načela, na katera se SMC zavzema v svojih programskih dokumentih. Ravnanje vodstva SMC, ki zagotovo ni ukrepalo brez Cerarjevega blagoslova, je zato v slovenskih političnih razmerah nenavadno in bizarno. Celo LDS je razpadala na bistveno bolj umirjen način.

Da stranka dobesedno preko noči iz članstva in brez neke očitne »napake« ali krivde izključi svojega drugega najvišjega funkcionarja bolj spominja na Miloševićevo »diferenciacijo« po osmi seji srbskega Centralnega komiteja ZKS ali pa na firerjev obračun z Ernstom Röhmom in SA v »noči dolgih nožev«, kot pa na tehtno in razumno odločitev v neki moderni in menda »sredinski« stranki.

In če je na ta način desni pol stranke odstranil levega, potem to seveda pomeni, da tudi od SMC-jeve »sredinskosti« ni ostalo nič več. Stranka, za katero je dr.Igor Pribac dejal, da je to stranka »brez barve, vonja in okusa« je sedaj postala še stranka, ki je znotraj »votla, zunaj pa je nič ni.«