Republika Severna Makedonija ali kako je Slovenija neverjetno poceni zapravila svoj »veto«

Republika Severna Makedonija – tako se bo po novem glasilo uradno ime dosedanje Republike Makedonije, ene od šest republik, ki so sestavljale SFRJ in ki je neodvisnost razglasila 8. septembra leta 1991. Za novo ime naj bi se dogovorila grški zunanji minister Nikos Kocijas in makedonski zunanji minister Nikola Dimitrov.

Enajst točk za rešitev problema

Dogovor obeh ministrov naj bi v sredo potrdila tudi premierja Grčije in Makedonije, Aleksis Cipras in Zoran Zaev. Če bi Makedonija in Grčija rešili spor o imenu, bi Makedonija lahko že julija letos dobila vabilo v Nato.

Spor med sosedama na Balkanskem polotoku se vleče že vrsto let in je glavna ovira Makedonije na poti v EU in zvezo Nato. Pogajanja se odvijajo pod okriljem Združenih narodov in posrednika Matthewa Nimetza, ki je ob začetku leta predlagal imena Republika Nova Makedonija, Republika Severna Makedonija, Republika Zgornja Makedonija, Republika Vardarska Makedonija in Republika Makedonija (Skopje). Cipras in Zaev sta se sredi maja že strinjala, da bi li primeren naziv tudi Ilindenska Makedonija, saj označuje nacionalni upor Makedoncev proti turški oblasti.

Reševanje tega spora pa lepo kaže tudi na nekaj drugega – na dejstvo, da so bili, v podobni mednarodni situaciji, grški pogajalci z Makedonijo zelo uspešni, medtem ko so bili slovenski pogajalci, vsaj kar se tiče podobno dolgoletnega spora s hrvaško – očitno zelo neuspešni.

Pri vsakih pogajanjih imajo države svoje cilje. Cilj Makedonije je bil vstop v EU in NATO na enak način, kot je to bil tudi cilj Hrvaške ob zapletih s Slovenijo. Vendar pa je razlika v tem, kako sta bila ta dva spora »rešena«. To lahko ocenjujemo po tem, da bo Makedonija svoj cilj (vstop v NATO in EU) dobila in realizirala šele po tem, ko bo izpolnila svoje obveznosti (sprememba ustave in ratifikacija sporazuma o spremembi imena) medtem ko je Slovenija Hrvaški dovolila vstop v EU zgolj na podlagi obljube in sporazuma, ki je Hrvaški najprej omogočil vstop v EU, šele nato pa predvidel določitev meje. Takšna metoda je hrvaški omogočila, da je potem, ko je vstopila v EU in NATO enostavno izigrala podpisane obveznosti, Slovenijo pa pustila praznih rok, z invalidno »arbitražno razsodbo« ki je, ni mogoče izvajati.

Zanimivo je, da so se slovenski mediji, ki so poročali o sporazumu, izognili natančnemu opisu korakov, ki jih bo Makedonija morala storiti za dosego svojega cilja. Očitno so podobnosti s primerom slovensko-hrvaškega spora preveč očitne, zato navajanje teh podrobnosti ni primerno za slovensko javnost.    

Načrt za izvajanje končne rešitve za ime Makedonije ima 11 točk. Po navajanju grških medijev bo po podpisu sporazuma predsednik makedonske vlade sporazum dostavil makedonskemu parlamentu (Sobranju). Potrdili naj bi ga z navadno večino. Šele ko sporazum dobi potrdilo v makedonskem parlamentu, bo Grčija z dopisom obvestila NATO, da pristaja na vstop Makedonije v zavezništvo, pod pogojem, da najprej spremeni tudi svojo ustavo. Nato naj bi 28. in 29. junija na Svetu EU Makedonija dobila datum za začetek pogajanj z Unijo, nato pa naj bi 11. in 12. julija na vrhu zveze NATO dobila še uradno povabilo v zvezo NATO. Šele po tem naj bi Makedonija najverjetneje 8. organizirala referendum, ki naj bi potrdil ime nove države. Zatem bodo sporazum dostavili grškemu parlamentu in šele nato ga bo grški parlament tudi ratificiral.

Če to primerjamo s primerom Slovenije in Hrvaške lahko vidimo naslednje – Slovenija je po nekajmesečni, zelo kratkotrajni »blokadi« Hrvaške konec leta 2008 in v začetku leta 2009 sprejela Arbitražni sporazum (ki so mu sledile tragikomične »interpretativne izjave« obeh parlamentov, kar je nakazovalo nadaljevanje spora), ki je Hrvaški najprej omogočil vstop v EU in NATO, reševanje mejnega spora pa premaknil v prihodnost. In zato smo sedaj tam, kjer smo.

Grčija se – kljub temu da je bila v zadnjih letih dobesedno na kolenih, zaradi gospodarskega kolapsa – pri svojih nacionalnih interesih nikoli ni tako igrala. Pač pa je vztrajala v blokadi Makedonije, kljub kritikam iz EU - skoraj tri desetletja.   

Leta 2008 sem opozoril, da je Hrvaška zelo hitro našla prave rešitve s Črno goro na Prevlaki, ker je imela »dobro motivacijo.« Cinično bi lahko dodali – ker ji je zmanjkalo časa.

Ko sem pozdravil tedanjo slovensko blokado Hrvaške, sem napisal tudi naslednje: »Slovenska vlada je s svojim odločnim “ne” Hrvaški zato pokazala, da se je čas iztekel in da se mora problemu, ki se mu ni resno posvečala sedaj posvetiti bolj resno. Kajti če ne, bi lahko ne glede na vse proteste iz Hrvaški “prijateljskih” držav Zagreb bistveno zamudil na poti v EU. Če bo Hrvaška dovolj dolgo čakala, bi se lahko znašla tudi v položaju, ko bo najprej morala urediti vse svoje sporne meje z vsemi sosedi, saj je slovensko-hrvaški spor resen opomin za vso EU. Spor s Hrvaško za Slovenijo zato ni prijeten. Toda to je vojna živcev; Slovenija mora Hrvaški in EU samo odločno pokazati, da je pripravljena pri svojih stališčih vztrajati vse do primernega kompromisa. Ni dvoma, da bo v tem primeru Hrvaška skupaj s Slovenijo znala poiskati kompromisno rešitev. Seveda bo imela slovenska poteza tudi negativne posledice. Večina držav v EU bo ali je obsodila slovensko potezo. Toda druge države v EU niso dolžne skrbeti za slovenske nacionalne interese v enaki meri kot slovenska vlada. In ni nujno, da v slovenskih stališčih vidijo obrambo evropskih načel v enaki meri kot to vidi Slovenija.«

Težava slovenske blokade hrvaške ni bila v tem, da je do nje prišlo, pač pa da pri ključnem vprašanju nacionalnega pomena – določitve meje s Hrvaško – Slovenija ni vztrajala, da se to vprašanje reši, še preden Hrvaška od Slovenije de facto dobi to, kar je bil njen interes, torej vstop v EU in NATO. V tem, časovnem smislu je bil takšen sporazum Slovenije in Hrvaške očitno slab.

Zakaj je Grčija uspela, Slovenija pa ni

Očiten ugovor zoper ta argument je, da Slovenija pač ni edina »vratarka« ali »lastnica« zveze NATO ali EU in da pač ni mogla, zaradi pritiskov drugih držav, vztrajati pri določitvi meje. Toda tudi Grčija seveda ni bila »lastnica« zveze NATO in EU. Vendar je imela – enako kot Slovenija – pravico do veta ob pristopu novih članic. In to svojo pravico je v celoti in do konca izkoristila, ne glede na pritiske, celo tako, da je sosednjo državo prisilila v spremembo imena in ustave! Slovenija je zahtevala veliko manj in Hrvaški nikoli ni vsiljevala drugega imena ali ustave.

In prav v tem smislu je tudi opozicijska konservativna grška Nova demokracija pozvala Ciprasa, da naj ne pristane na to, da dobi Makedonija »zeleno luč« za odpiranje pogajanj z EU in priključitev k zvezi NATO. »Nepredstavljivo je, da bi Grčija, po uspešnih pogajanjih, vnaprej položila orožje,« je rekla tiskovna predstavnica Nove demokracije. Vendar grški diplomati in vodilni politiki, če bo objavljen dogovor uveljavljen, očitno niso »položili (diplomatskega) orožja«. Za razliko od kratkovidnega vrha slovenske politike v letu 2009.

Tu vidimo bistvene razlike med Grčijo in Slovenijo, ki so seveda v škodo Slovenije. Kajti to, kar je za Grčijo še danes nepredstavljivo – to je bilo za Slovenijo že leta 2009 povsem sprejemljivo. Zato je Slovenija popustila in dala »zeleno luč« Hrvaški za vstop v EU, ne da bi bilo pred tem dokončno rešeno njeno odprto mejno vprašanje s Slovenijo.

In zato bosta Makedonija in Grčija svoj spor rešili. Slovenija in Hrvaška pa se bosta še naprej, zaradi nesposobnosti in neodločnosti slovenske diplomacije in politike, kljub »razsodbi« stalnega arbitražnega sodišča (PAC) mučili s posledicami s hrvaške strani enostransko razveljavljenega arbitražnega sporazuma. Ki si ga Hrvaška seveda nikoli ne bi upala razveljaviti (celo če bi odkrila dogovore Sekolca in Drenikove), če bi ji še vedno grozil slovenski, iz današnje perspektive žal zelo poceni zapravljen »veto«.