Kako so Jovanko Broz z grožnjami in popolnim nadzorom prisilili v molk

Najmočnejši ljudje nekdanje SFRJ, med njimi tudi Stane Dolanc, so takoj po Titovi smrti s popolnim nadzorom njenega zasebnega življenja s pomočjo prisluškovanja in vohunjenja ter grožnjami s kazenskim pregonom poskusili preprečiti, da zamolči svoja mnenja o nesposobnem in »bednem«  vodstvu države, da molči o Titovi lastnini in o zlorabah tedanjih oblastnikov. 

Najmočnejši ljudje nekdanje SFRJ so takoj po Titovi smrti  odločali o tem, kako bi Jovanki Broz, soprogi dosmrtnega predsednika SFRJ Josipa Broza Tita preprečili, da javnosti sporoči pomembne, zaupne politične podatke in predvsem tudi to, kakšno osebno imovino je imel jugoslovanski avtokrat. Prav zato so, kot smo že poročali, Jovanko Broz pripadniki SDV nadzorovali tudi po Titovi smrti in vdirali v sicer zaščiteno komunikacijo med bivšo  Titovo soprogo in njenim odvetnikom. Zvezna služba SDV je Titovo vdovo spremljala v tajni akciji pod kodnim imenom »Senca« (Senka).

Jovanka je za to krivila nekatere najpomembnejše iz jugoslovanskega političnega vrha, predvsem pa Staneta Dolanca, prijatelja nekdanjega slovenskega predsednik Milana Kučana, ki je bil za Jovanko med »največjimi barbami« in tisti, ki je neposredno organiziral tudi »bande za likvidacije.« Vse to je razvidno iz poročila zvezne jugoslovanske Službe državne varnosti (SDV), ki ga je objavil beograjski Blic in o katerem smo že poročali.

NKVD in Jovanka, Titova »Senca«: Jugoslavija gre proti propadu

Po poročanju najnovejšega Bica pa še o večjih zlorabah priča tudi zapisnik jugoslovanskega Sveta za zaščito ustavne ureditve z dne 22. julija leta 1985, na katerem so bili najbolj vplivni ljudje tistega časa, med drugim Nikola Ljubičić, Stane Dolanc, Milka Planinc, Dobrosav Čulafić in Lazar Mojsov. Vsi ti so se najbolj pogosto oglašali in razpravljali o tem, kako Jovanki Broz preprečiti, da bi napisala svoje spomine, da ne bi objavila dokumente o političnem dogajanju v državi in prav tako, da ne bi povedala ničesar o lastnini njenega pokojnega soproga.  Pri tem so šli preko vseh meja, tudi preko tistih, ki jih je tedaj zapovedovala tedaj veljavna zakonodaja. Sami so predlagali nezakonite ukrepe, za katere so celo sami jasno povedali, da so nezakonite – samo da bi dosegli svoj cilj in dosegli popolno izolacijo Jovanke Broz.

Na seji jugoslovanskega Sveta za zaščito ustavne ureditve z dne 22. julija leta 1985 je točko posvečeno Jovanki Broz odprl Stane Dolanc in se pri tem oprl na tajna poročila zvezne »Udbe« oziroma SDV. »Videli ste, da 'Senca' govori o stvareh, o katerih tudi drugače govori našim državljanom, svojim prijateljem, sedaj pa tudi Sirimavo Bandaranaike (prva ženska predsednica vlade v svetu – is Sri Lanke, op. avt.)« Dolanc nato sklene da gre za »laži  in insinuacije« in našteva trditve Jovanke, da je vodstvo Jugoslavije »ločilo njo in Tita2 in da je »vodstvo krivo, da je Tito umrl.« »Mislim da je to zelo težka obtožba in da moramo enkrat zavzeti stališče o tem, kaj bomo storili , ker tega še naprej ne moremo več trpeti,« je dejal tedanji najpomembnejši slovenski politik v jugoslovanskem državnem vrhu.

Nato je besedo prepustil generalu Nikoli Ljubičići iz Srbije, ki je povedal, da so v poročilih tajnih agentov o spremljanju Jovanke dodane njegove domnevne izjave, ki so »izmišljotine in laži«. Potem se je oprl na tiste dele poročila, v katerem piše, da Jovanka pogosto komunicira z narodnim herojem Milanom Velebitom in G. Vlahovim, za katerega je trdil, da je oficir sovjetske tajne službe NKVD in da jo »oni podpirajo.« Dejal je še, da vsi oni sklepajo, »da gre država proti propadu.« 

Ljubičić je nato govoril o delu poročila zvezne SDV, v katerem piše, da Jovanka »piše spomine« in citira napisano, da je omenjala »sestanek bednikov.« »Ve se, koga ona smatra za bednike. To je predsedstvo SFRJ. Omenja Đuranovića, mene in druge,« je dejal Ljubičić.  Nato je dodal, da Jovanka trdi, da ji je policija vpadla v stanovanje in jo izselila iz Užiške 15, iz vile, v kateri je živela skupaj s Titom. Čulafić je na to odgovoril, da je policija res vdrla, toda »samo Užiško 15 in ne v vilo, v kateri živi Jovanka.« 

Ljubičić je nato navajal podatke o tem, s kom se je Jovanka srečevala  in prisotnim postavil vprašanje, »kako dolgo še tolerirati takšno njeno razkrivanje zadev različnim osebnostim, ki to raznašajo naprej in ki menijo, da je ona resnično ogrožena.« Nato je predlagal, da čim prej končajo z preureditvijo vile za Jovanko ter da naj se naredi seznam stvari, ki jih je odnesla iz Užiške 15, hkrati pa naj se sprejme zakon o nasledstvu Titove lastnine. Ta neustaven »leks specialis« je bil nato res sprejet, nato pa ga je šele veliko let zatem, po demokratičnih spremembah v Srbiji srbsko ustavno sodišče razglasilo za nezakonitega. 

»Predlagam, da se nadzoruje vse, kar ona napiše, da to ne bi moglo oditi izven njene hiše in izven države,« je dejal Ljubičić in predlagal, da se z Jovanko tudi pogovorijo. Dejal je tudi, da tega ni mogoče narediti na podlagi tajnega poročila tajne službe, pač pa da naj neki R.Cijan naredi uradno zabeležko o pogovorih, ki jo je z Jovanko imel 18. aprila leta 1985, nato pa naj se na tej podlagi proti Jovanki sproži kazenska preiskava. Ljubičić je dejal, da je Jovanka R. Cijanu povedala, da ji je »Tito govoril, kdo jima bo presodil in da se je to uresničilo« ter da je bil vpad policije v Užiško 15 »nezakonit« ter da so pri tem policisti odnesli številne njene dokumente. 

Ljubičić tudi ogorčeno govori o Jovanki  in postavlja pod vprašaj njen čin poročnika vojske. Dejal je, da ji je na prošnjo Josipa Broza Tita leta 1970 pomagal, da je dobila spomenico iz leta 1941 kot borec Ličke partizanske enote, čeprav menda ni imela pogojev za kaj takega. Vprašal je tudi, kako se je sploh znašla v bolnišnici v Drvarju, kjer je spoznala Tita in ali je bila med vojno v Zagrebu ter zahteval, da se to preveri. »Kar se tiče nje, je zanjo vse urejeno na najboljši način, ona pa stalno napada državo in vodstvo. Ne vem zakaj in zaradi česar to toleriramo,« je sklenil Nikola Ljubičić.

Jovanka se je uprla celo - Titu

Na istem sestanku je Stane Dolanc dejal, da je bilo že pred tremi leti odločeno, da se naredi »bela knjiga« o Jovanki Broz in da je s tem potrebno končati. Spomnil je tudi, da je kot zvezni minister policije zbral izjave ljudi, ki so delali v Titovem kabinetu. Spomnil je tudi, da je tudi zvezno ministrstvo za obrambo dobilo navodilo, da stori enako, da pa so »nekateri general to zavrnili, zaradi zavarovanja avtoritete osebnosti tovariša Tita.«  

Tudi Dolanc nato navaja nove obtožbe proti Jovanki in pri tem navaja pogovore, ki jih je imel z Jovanko in Titom. Dejal je, da je skupaj z Ratkom Dugonjićem, predsednikom predsedstva BiH ob prisotnosti Tita od Jovanke zahteval, da naj jim preda dokumente glede »afere Mišković«, da pa je ona to zavrnila in da jih »ni dala celo, ko je to od nje zahteval njen soprog.«  

Že pred tem so v poročilu zvezne SDV agenti zapisali, da bo »glede na srečanja Jovanke Broz z odvetnikom Tomom Filo, Služba državne varnosti še naprej sprejemala primerne ukrepe s ciljem preprečevanja kakršnekoli vrste zlorabe pri odvetniku.« S tem so seveda vdirali v komunikacijo, ki bi morala biti zasebna in je bila uradno zaščitena z zakoni. 

Tudi preprečevanje Jovanki Broz, da se pogovarja s prijatelji in da podaja svoje ocene in mnenja o položaju v državi in o tedanjem vodstvu Jugoslavije je bilo seveda nezakonito že po tedanjih zakonih, ki so »uradno« veljali v SFRJ. Prav zato pa je jugoslovansko politično vodstvo pri svojem nezakonitem delovanju zoper Jovanko Broz njene človekove pravice kršilo tudi tako, da je ob nadzoru Jovanke uporabljalo represijo tajne službe, popoln nadzor njene zasebne sfere ter očitno tudi politično motivirane grožnje s kazenskim pregonom v primeru njenega nadaljnjega upiranja vodstvu SFRJ. Pri tem je zanimivo predvsem to, da je imel vodilno vlogo v tem početju Stane Dolanc, nič manj pa ni tudi zanimiva ocena Nikole Ljubičića o tem, da so tudi v sovjetski tajni službi že tedaj menili, da gre Jugoslavija po Titovi smrti »proti propadu.«