Ali je voda posel?

Seveda, kakorkoli obrnete. Je naravna dobrina, brezplačna in last vseh, a samo dokler je v tleh, v naravnem izviru, potoku, reki, jezeru ali celo morju (no, to raje ne sprašujte sosedov). Vaša je – naša je, zastonj je. 

 

A samo posest, da se lahko pohvalimo, da jo imamo. No, v določenih primerih se lahko »zastonj« okopamo in celo malo zaplujemo. Ko pa jo želimo na kakršni koli način koristiti, pa le na domačem vrtu (če smo npr. zabili cev v tla za zalivanje solate), pa zgodba postane popolnoma drugačna.

 

Želim jo koristiti iz lastnega vira - vrtine za zalivanje vrta: plačaš. Želim pitno vodo v hišo: plačaš. Želim pluti po njej: plačaš registracijo čolna (pri manjših do 3,5 m zaenkrat (še) ne). Takse, prispevki, dajatve… uf, da se ne spuščam v javni vodovod in plačevanje omrežja… ali pa celo plačevanje po kvadratnem metru strehe za deževnico… 

 

 

Torej je in ni zastonj. Je pa to, po drugi strani, taka čudovita naravna dobrina v naših krajih, da imamo neverjetno srečo, da imamo izredno čisto vodo. V srcu Evrope praktično iz vsake naše pipe teče voda, ki jo lahko prosto uživamo. Brez strahu za prebavnimi motnjami ali celo zastrupitvijo. Celo WC-je izpiramo in avtomobile umivamo z naravnim biserom. To omenite nekomu iz različnih afriških držav ali Indije, Kitajske… pa se bo prijel za glavo in preprosto ne bo verjel. Še po okoliških državah imajo nekje velike težave. Ja, tako srečo imamo. Pa to cenimo? Malo, oziroma premalo.

 

In določena podjetja so iz tega naredila celo dokaj dober posel. Pustimo državna podjetja, ki nadzorujejo javno vodovodno omrežje. Tam se zaračuna, pač kolikor se rabi. Pika. »Sve če narod da pozlati«, rečejo južni sosedi in tako naši uradniki pač enostavno pošljejo položnice ven. Plačaj. Pika. Gremo naprej.

 

Voda. Ustekleničena voda. Embalirana voda. Pa naj si bo to v plastenki, steklenički ali v balonu. Tu tiči posel, kjer je voda tisočkrat dražja kot iz javnega omrežja. In ironija je, da zakonodaja dopušča, da lahko sami polnite vodo iz javnega omrežja v plastenke, na etiketo napišete NAMIZNA VODA in prodajate po evro ali dva, kolikor pač uspete dobiti od končnih kupcev. Obstajajo tudi že druge oblike polnitev: v vrečko, ki jo enostavno odtrgate z zobmi, spijete in ostane zelo malo embalaže. Ali pa v obliki kroglic.

 

 

Če želite izvedeti več, kaj narekuje zakonodaja in kako se glasijo točne definicije, kaj se sme in kaj ne, vam svetujem, da si na omenjeni povezavi preberete par odstavkov in dobili boste vpogled v pravilnik o rabi vode pri nas: Pravno Informacijski Sistem Republike Slovenije.

 

Gremo nazaj na posel. Imamo velike polnilnice in majhne polnilnice. Sam postopek polnjenja je pri vseh več ali manj enak, največje razlike so v: kvaliteti vode, kvaliteti polnilnih linij, pristopa do čistoče v polnilnici, kvaliteti kupljenih predform (epruvet, iz katerih se napihne plastenka), kvaliteti pokrovčkov ter naknadnega obdelovanja vode z ne ravno »prijetnimi« prijemi in postopki (UV žarnice, vbrizgavanje določenih kemikalij, ki onesposobijo rast bakterij…).

 

 

• naravna mineralna voda, najvišja kakovost;
• izvirska voda, srednja kakovost;
• namizna voda, najnižja še zakonsko sprejemljiva kakovost.

Ker je uporaba blagovne znamke vode vezana s koncesijo zgolj na eno vrtino, imamo redke polnilnice, ki imajo narejenih več vrtin, da lahko prodajajo vodo pod več imeni oziroma blagovnimi oznakami. Zato na primer v velikih blagovnih centrih, kjer prodajajo blago pod svojimi oznakami (Mercator, Tuš, Spar, Jager…), enostavno na etiketi preberemo, kdo polni. Ker vode ne moremo redčiti, da bi dobili slabšo kvaliteto, so po navadi taki nakupi kar racionalni, gledano zgolj finančno. Pa čeprav na njih zaradi zakonodaje piše »Namizna Voda«. Le da so morda polnjeni v plastenke manjših gramatur, kar ima za posledico nestabilne plastenke, ko odvijemo pokrovček in se rade stiskajo ter povzročajo prelivanje.

 

 

Torej moramo upoštevati pri nakupu, da je naravna mineralna voda pač dražja od izvirske vode ali celo namizne vode, saj je tudi Mercedes dražji od Dacie. Pa imata oba avtomobila 4 kolesa, motor, vrata, stekla in sedeže. Torej vsak avto ni avto, kot tudi vsaka voda ni voda. Daleč od tega. V nadaljevanju boste videli podlago za takšno razmišljanje.

 

Že v Sloveniji so med vodami velike razlike, da se tujine niti ne dotaknem. Voda površinskega izvora, ki je dejansko deževnica, saj spira zemljo, je kemično lahko zelo čista, brez mineralov (prazna), a nosi s seboj tako vonj kot okus. Taki so na primer naravni gorski izviri. 

 

 

Po drugi strani pa imamo vode, ki se črpajo iz globin, kjer so se prefiltrirale preko veliko kamnitih plasti in se tako tudi obogatile z določenimi minerali ter drugimi spojinami, ki jih telo nujno potrebuje. A pogoj je, da se ne črpa v urbanem okolju, da ne pride v stik z zrakom ter da so vse cevi najvišje kvalitete in iz nerjavečega jekla. In tako kaj hitro pridemo do peščice slovenskih voda, ki so zares kvalitetne in si zaslužijo tako naziva »naravna mineralna voda« kot tudi malenkost višjo ceno. In to povsem upravičeno. Seveda sama voda ni dovolj, pogoj je vrhunska polnilnica, ki vse to omogoča.

 

 

A) Gorska polnilnica, katera polni izvirsko vodo, ki prosto prihaja iz hriba (ni kmetijskih površin za izpiranje pesticidov) in kjer je možen stik vode z zrakom. V prostoru je ena polnilna linija in trije delavci. Strošek izgradnje polnilnice: okoli 950.000 evrov. Ker je vse v enem prostoru: skladišče, polnilna linija, vožnja viličarjev, obiski zunanjih ljudi,… je nemogoč kvaliteten sanitarni nadzor in čistoča. Čistoča je možna samo na sami polnilni liniji, ki ima do neke mere zaščiteno polnilno glavo, kjer voda dejansko teče v plastenke. Kapaciteta linije max. 6.000 kos/uro (optimalna nekje 3.500 do 4.000). Obrat nima lastnega laboratorija za kontrolo vsake serije produktov. Ni ISO standarda, ni IFS Food certifikata kakovosti.  Cena končnega proizvoda: 100 enot po plastenki.

B) Polnilnica v nižini, ki črpa naravno mineralno vodo v globini med 160 in 250 metri. Voda v talnih plasteh je prefiltrirana skozi različne plasti kamenin, ki ji dajo specifične kemične lastnosti. Celoten kompleks zajema več proizvodnih hal in ločena skladišča ter ločeno odpremo. Lasten laboratorij za kompleten notranji nadzor. Zaposlenih preko 100 ljudi. Strošek izgradnje okoli 20 milijonov evrov. Linije s srednjimi kapacitetami polnjenj med 7.500 in 14.000 kosov na uro. Skupaj 8 linij za različne proizvode, saj je polnjenje vode in sokov striktno ločeno zaradi mikrobioloških zahtev in potencialnih težav. Polnilnica ima ISO standard ter IFS Food certifikat. Cena končnega proizvoda: 128 enot po plastenki.

 

Tako nam kaj hitro postane jasno, da za dobrih 25% več dobimo neprimerno boljši in kvalitetnejši izdelek. Torej je sama razlika v maloprodajni ceni ogromna glede na to, kaj dobimo za svoj denar.

 

Pri marsikateri stvari je tako, da manj kvalitetno stvar prevečkrat močno preplačamo, pa čeprav se nam zdi poceni. A sama matematika je zadaj popolnoma drugačna. 

 

Da ne načenjamo pogovora o sami kvaliteti produktov, ki jih v končni fazi vnašamo v svoje telo. Voda niso hlače ali majica, so produkt, ki je življenjskega pomena in ki vpliva na naše zdravje. 

 

Velikokrat naletimo na produkte, ki so zaradi ugleda blagovne znamke dragi, predragi, a nakup je pač stvar posameznika, koliko podleže trendom in lastnemu egu za nakup »dragih« znamk. In tudi pri vodi je tako. Malo denarja, temu primerno (malo) muzike. 

 

Po drugi strani pa so v tujini velike avtomatizirane polnilnice, ki delujejo s hitrostjo 250.000 plastenk na uro, dosegajo tako majhne nabavne cene repro materialov in samih operativnih stroškov na eno enoto, da nato v cenejših trgovinskih verigah lahko kupite 0,5 L plastenko vode za 0,12 eur. In to je maloprodajna cena z DDV, transportom in z vsemi maržami trgovcev, ki nikoli niso majhne. In kako majhni so šele tu zaslužki na eno enoto za polnilnico, nazorno pove podatek, da se pri pravi kalkulacij upošteva tudi četrta in peta številka za decimalko. Torej gre za veliko blaga, ko se kosi štejejo v milijonih. In evropski trg kljub velikemu številu lokalnih polnilnic še vedno sprejema take količine. Slovenija je pač majhna, res majhna dežela in enostavno nismo navajeni na take količine blaga.

 

V Sloveniji se nekaj polnilnic ukvarja s prodajo vode, ki je opremljena z etiketo naročnika. In tudi tu je zelo različna zgodba. Majhne razlike v ceni in velika razlika v kvaliteti. Da boste vedeli o čem govorim: ekipa podjetja Promo voda d.o.o. je pričela z resnim nastopom na trgu personaliziranih voda že leta 2009 in v tem času so zamenjali že 4 polnilnice. Zakaj, boste vprašali. Največji razlog je bil nezadostna kvaliteta in opravičevanje v imenu polnilnic za neprijetne dogodke kot so čuden okus vode, vonj vode, težave z etiketami, plastenkami, pokrovčki… in tudi priplavalo je že kaj notri. 

 

Dejansko so kot prvi orali ledino profesionalnega pristopa k izdelavi plastenk po meri stranke. A kot povsod pri drugih poslih, da so po vojni vsi generali, je tudi na tem področju tako. Danes so vsi najboljši in največji… žal.

 

 

A dejstvo ostaja, da je ekipa podjetja Promo voda d.o.o. daleč najbolj tehnično podkovana, kar se tiče oblikovanja etiket za različne vrste tiska, same tehnike tiska na papir in plastiko ter obvladovanja samih polnilnih postopkov, tako vode, kot vode s CO2 ter vode s sadnimi okusi. Zato pa sedaj že tretje koledarsko leto sodelujejo samo s polnilnico Dana, ki je ena redkih, ki zadosti najvišjim kriterijem kvalitete, ki jo zahtevajo za svoje stranke. In to same stranke cenijo, zato se tudi vračajo v takem številu.

 

Vodo z naročnikovimi etiketami kupujejo renomirana podjetja, ki se za par centov razlike ne podajajo v »neznane vode« manj kvalitetnih produktov in s tem postavljajo na kocko tudi svoj ugled.

 

Torej, če bi imeli svojo vodo za različne priložnosti si oglejte ponudbo na njihovi spletni strani in vedno ste dobrodošli za dodatne razlage o sami vodi, etiketah in vsem kar vas v tej zvezi zanima.